Z likom sem vedno znala najti stik
Ko si je Metod Pevec miže predstavljal Vando, mamo v svojem filmu Pod njenim oknom (2003), je mislil na sončno, lucidno, veselo, toplo, močno, iskreno, duhovito in moderno osebo. Prikazala se mu je Marijana Brecelj. Igralki, ki izžareva vse to in je svojim ženskim likom vedno znala vliti življenjsko energijo, dostojanstvo in integriteto, se bo Slovenska kinoteka danes ob 20.30, ob obletnici rojstva Ite Rine, poklonila v Muzeju slovenskih filmskih igralcev v Divači.
Vaša obsesija z igralstvom se je začela zelo zgodaj. Menda ste strastno zbirali avtograme hollywoodskih zvezdnic?
(Smeh.) To je res. Bilo je nekje sredi petdesetih let, morala sem biti v kakšnem drugem, tretjem razredu osnovne šole. Glamur ameriških filmskih zvezdnic me je popolnoma prevzel, razpiral neizmerna polja moje domišljije. Pisala sem direktno na studio MGM in dobila nazaj avtograme v uradnih kuvertah z logotipom studia in z roko napisanim naslovom Miss Marijanca Brecelj. Vsakič, ko sem prejela pismo, je to bil poseben dogodek. Ava Gardner, Elizabeth Taylor, Petula Clark, Martine Carol, pa Robert Taylor – vse še hranim v posebni mapi z naslovom Hollywood (smeh).
Sicer pa ob mami, veliki slovenski gledališki igralki Ančki Levarjevi, dileme, kaj boste, ko boste veliki, niti ni bilo …
Ne. Odraščala sem v gledališkem okolju in veliko časa preživela z mamo v garderobi gledališča in zaodrju. To otroka fascinira. Ti kostumi, maska, ta svet, v katerem gre fantazija čez doline in hribovja. To me je zelo zgodaj 'zastrupilo' in odkar pomnim, sem sanjarila, da bom postala igralka.
Vstop v filmski svet je bil, lahko bi rekli, spektakularen … pri trinajstih letih vas je angažiral sam Matjaž Klopčič!
Takrat smo z družino že živeli v Beogradu, kjer je moj oče služboval. Tam sem končala osnovno šolo in dve leti gimnazije. A ko smo bili v Ljubljani na počitnicah, sem med sprehodom po mestu naletela na filmsko ekipo. Takrat še neznan, mlad režiser Matjaž Klopčič me je opazil in povabil za statistko v svojem prvencu Na sončni strani ceste [1959]. Tekla sem domov po dovoljenje in se potem v enem prizoru s filmskim fantom sprehodila pred kamero. Bila sem kar ponosna na to svojo prvo vlogo.
Otrokom, ki izberejo isto pot kot starši, je pogosto težko. Je bilo tako tudi pri vas?
To res ni prijetno. Moja mama se je kot ena od prvih igralk uveljavila v tipu vlog naivke. Bila je majhna in drobna in govorila je z visokim glasom. Čeprav ji na videz nisem bila preveč podobna, so na akademiji pričakovali, da bom nekakšna nova Ančka Levarjeva. Ampak jaz to nisem bila. Borba, da si izboriš svoj prostor in utreš samostojno pot, traja desetletja. A vendarle mislim, da mi je uspelo.
Nastopili ste v številnih filmskih vlogah, od mladih lepotic in zaljubljenih deklet do delavk in mater samohranilk. A vedno so bile to, kot zapiše Veronika Zakonjšek v publikaciji, ki jo je ob tej priložnosti izdala Slovenska kinoteka, močne, odločne in pogumne ženske. Bi med njimi lahko potegnili vzporednico?
Najprej naj povem, da sem hvaležna za vse priložnosti, ki sem jih dobila, pa naj to zveni še tako klišejsko. Dobila sem veliko različnih ponudb za vloge in po navadi sem vsako sprejela. V vseh sem enako uživala. Nikoli me niso silili v vlogo, ki mi ne bi ustrezala. Vsaj na filmu ne. Vedno sem prebrala scenarij in se v liku nekako našla. Ustvarjam iz sebe in z likom sem vedno znala najti stik. Nikoli nisem imela težav s tem, da bi igrala starejše ženske, samohranilke. Zelo realno gledam na čas, ki mineva, brez sentimenta in obžalovanja. Nočem tekmovati z njim. Trudim se, da ga živim polno in da me ne bi čas povozil. Nikoli se tudi nisem ukvarjala s tem, kako sem videti na odru. Vedno sem izhajala iz vloge in pomembno mi je bilo, kako je videti ženska, ki jo igram. Ko sem si jo vizualno predstavljala, kako se giblje, govori, sem lik lažje ponotranjila in se vživela vanjo. Če se ujamem še z režiserjem, s katerim vlogo razčleniva, je vse skupaj še bolje.
S katerimi režiserji ste se najbolj ujeli?
Pri Boštjanu Hladniku v Sončnem kriku [1968] sem bila še zelo preplašena. Prvo večjo vlogo mi je dal France Kosmač v filmu Peta zaseda [1968], v katerem sem kot partizanska bolničarka Mija igrala ob Tonetu Gogali, Borisu Cavazzi, Daretu Valiču, Janezu Vajevcu in Nadji Vidmar. Vsi smo kar 'noter padli', tak mladostniški izbruh je bil to. Zelo zanimiv film, za katerega je napisal scenarij Vitomil Zupan. Zamislil si je odprt konec, kjer partizani ne najdejo izdajalca, in to je bilo za oblast problematično. Na Viba filmu so posegli vmes in posneli smo več koncev filma. A bistvo je to, da se med prijatelje oziroma tovariše naselijo sum, nezaupanje in dvom drug v drugega.
V Peti zasedi sta romantični prizor odigrala z Daretom Valičem, ki je bil tudi kasneje večkrat vaša filmska ljubezen. Med vama je vladala posebna kemija.
Veliko sva igrala skupaj, tudi v gledališču. Brez kemije pa tako ni nič. Od Pete zasede, v kateri sva si kot mlada partizana privoščila nekoliko brezskrbnosti in se vrgla v potok, pa do filma Nisi pozabil [2016], ki sva ga snemala z režiserjem Simonom Intiharjem, je minilo petdeset let. To je lep kratki film o ženski, ki išče svojega moža, ki ga ni več, nato pa se pokaže, da je dementna. Ko je Dare prejel Borštnikov prstan, sem ga v posvetilu spomnila, kako sem mu klicala 'Srečna! Svobodna! Tvoja!', petdeset let pozneje pa mu dahnila 'Kaj bi jaz brez tebe'. To je bil namreč moj tekst v omenjenih filmih.
Spomnim se še enega lepega prizora dolgoletnih zakoncev, ki je pretresljivo doživet, humoren in življenjski, to je kratki film Jana Cvitkoviča Ljubezen na strehi sveta [2015], v katerem igrata z Ivom Barišičem.
Da, to je lepa zgodba in Cvitkovič je eden od meni zelo ljubih režiserjev. Za to, da sva se z Ivom dobro ujela, je zaslužna tudi Nataša Burger, ki naju je s posebnimi vajami pripravljala na vlogo. Iva poznam, a ne tako dobro, da bi lahko tako pristno odigrala njegovo dolgoletno soprogo. Nataša Burger je dobro pripravila tudi igralsko ekipo filma Šiška DeLuxe. Poslala nas je na 'spoznavne dneve' čez mejo pri Doberdobu in tam sem prek zanimivih vaj za improvizacijo spoznala svojega filmskega sina Marka Miladinovića - Mileta in druge pajdaše, ki jih prej nisem poznala.
Katera filmska vloga je bila za vas največji izziv?
Najbolj odštekano stvar v življenju sem delala z režiserjem Andrejem Žumbergerjem, ki je z odliko diplomiral na FAMU. Zgodbi Nemir je dala okvir Munchova slika Ženska na verandi. Veliko sva se pogovarjala in bilo je naporno, ker sem lovila njegove niti. Snemali smo v zaselku Jurasi v slovenski Istri, kjer so najeli samotno hišo, kamor sem se kot igralka naselila. Moji sosedje so bili resnična prebegla bosanska družina, s katerimi sem kot soseda bila v stikih in delovala kot vmesni člen med njimi in (tudi resničnim) bogatim turškim prišlekom. Igrala sem igralko, a se je v nekem trenutku vse prepletlo z resničnostjo, živeli smo kot nekakšna kolonija. Žal tega filma ne bomo nikoli videli, ker sta se režiser in producent sprla in so ga pospravili v bunker.
Bili ste del avantgarde, novega filmskega gibanja, družbenih premikov, študentskih demonstracij. Kako ste ta čas dojemali sami?
Bila sem del vsega tega dogajanja. Tudi demonstrirala sem, no, ne ravno v prvih bojnih vrstah. Takrat smo mislili, da je ves svet naš, a nismo imeli pojma o ničemer. Fino je bilo.
Pravite, da ni majhnih in velikih vlog. Ena od vaših vrlin je ravno to, da tudi iz manjše, stranske vloge naredite verodostojen lik. Še tako majhen košček znate vpeti v širšo sliko in postati pomemben gradnik celote.
Nikoli nisem bila obremenjena s tem, kako velika je moja vloga, ne v teatru, ne pri filmu, ne na televiziji. Preberem scenarij in vidim, ali se da iz vloge kaj narediti ali ne. Tudi majhne vloge so lahko perfektne.
Kot je ena od zadnjih v miniseriji Leninov park, denimo, kjer s svojo pojavnostjo sredi belega dne vnesete v prizor skrivnostnost, celo zloveščost.
Vaje, na katerih vlogo razčleniš z režiserjem, so zelo pomembne. Ko ste ravno omenili Leninov park, mi je režiser Klemen Dvornik dal pomemben napotek, naj igram tako, kot da smo vsi sumljivi. To je bistven podatek.
No, vsi režiserji nimajo lepega odnosa z igralci, kar v svojem zapisu o vas v kinotečni publikaciji slikovito ugotavlja Metod Pevec. Eni pustijo igralce tavati v temi, drugi prisegajo na improvizacijo brez vaje, tretji menijo, da se je treba nad igralci izživljati, če hočeš, da sploh dajo kaj od sebe ...
Z Metodom sva se med snemanjem Pod njenim oknom odlično razumela. Zame so režiserjevi napotki bistveni. Potem se ti kar naenkrat vse odpre. Kot igralec lahko tipaš v napačno smer. Konkretne naloge in direktne informacije so zame dragocene. S filozofijo in psihologijo si težko pomagam. Ne bom pozabila, ko mi je nekoč v Drami režiser rekel: 'Zdaj pa igraj tako, kot da si v njegovi glavi.' Jaz pa sem mu rekla: 'Pa saj ga lahko še poškodujem!' Kakšno navodilo je to?!
Kaj pa nasvet, ki vam je koristil?
Med svojo prvo večjo vlogo v MGL, v komediji Rekruti in ljubezen v režiji Zvoneta Šedlbauerja, sem si privoščila malo improvizacije. Kolega je moral sesti na stol, ki se mu je izmaknil, in je padel na tla, dvorana pa v krohot. Pa sem si mislila, poglej, kako se mu smejijo, si bom še jaz izmislila kakšen tak štos, da se bodo smejali še meni. Naredila sem neko neumnost in so se mi smejali. Po predstavi je k meni stopil dramaturg Lojze Filipič in mi rekel: 'Nikoli več ne naredi česa takega.' To sem si zapomnila. Želja, da bi bila všečna in bi tako zbujala pozornost, me ni več premamila.
Se bolje počutite v resnih ali komičnih vlogah?
Igrala sem oboje. Rekla bi, da se dobro počutim nekje vmes. Tako kot je v življenju. Zelo dobro se počutim v vlogah, ki slikajo vsakdanje življenje, tudi v ekstremnih situacijah, v katerih se znajdemo, nikakor pa se ne bi mogla opredeliti, kaj mi je ljubše.
V Poklonu je omenjena tudi vaša sposobnost, da v svoje vloge vnesete dostojanstvo in jih upodobite z integriteto. Verjetno tu odseva vaša življenjska pozicija? V vloge vstopate na videz lahkotno, naravno, sproščeno, a ne tako, kot da ne bi igrali, pač pa tako, kot da ste ta oseba postali oziroma ste ona že od nekdaj.
Nikoli nisem tako razmišljala. Ne znam izhajati iz igralskih teorij. Moje izhodišče sem jaz, moje izkušnje in to, kar sem vsrkala od drugih. Zelo pomembna je mera, pri filmu še posebej, ko je kamera vedno blizu, s tabo v postelji, nenehno te opazuje. Enostavno noter moraš biti, v situaciji, razpoloženju, odnosu, ki ga igraš. Res pa je, da je prava zasedba tri četrtine uspeha predstave ali filma, in to je instinkt režiserja.
Nekoč ste rekli, da je igralski poklic nevaren. Kaj ste mislili s tem?
Igralci manipuliramo s svojimi čustvi. To je nevarno. Znati moraš vzpostaviti pravo mejo med fikcijo in realnostjo. So situacije, v katerih je meja zelo tanka. To sem doživela pri televizijski seriji Reka ljubezni, v kateri sem igrala Marijo, ostro, trdo žensko, ki ji umre vnuk. Snemali smo v mrliških vežicah in kar naenkrat se znajdeš v situaciji, ki je ista kot v resničnem življenju. To je težko. Izčrpalo me je, pa sem morala vseeno prepričljivo igrati žalost, vedno znova. Podobno je pri erotičnih, ljubezenskih prizorih, če hočeš biti prepričljiv za tistega, ki gleda, se moraš razgaliti. Kot gledalec moram verjeti temu, kar vidim. Tu je past. Tu mora igralec ohraniti sebe in znati uloviti pravo mejo med fikcijo in resnico ter dajati videz popolne avtentičnosti.
