Osemindvajsetletni glasbenik iz Ilirske Bistrice barva harmonije s sevdahom začinjene glasbe pozavnista Denisa Beganovića, daje ritem Vazzovim rimam, groova v zasedbi Wckd Nation, je član metalske senzacije Hei'An, z bratom Žigo sta zaželena ritem sekcija v jazzovskih zasedbah, ob tem pa končuje magisterij jazz kontrabasa v Celovcu in poučuje na ljubljanskem KGBL. Saj res, je tudi član zasedbe v fiktivnem Jazz Placu iz tv-serije Primeri ­inšpektorja Vrenka.

Oba z bratom Žigom, ki je bobnar,­ sta zapisana glasbi. ­Najbrž to ni naključje.

Najin oče je, če lahko tako rečem, jazzovski fanatik. Bil je košarkar, a je v mladosti igral trobento in kasneje pogosto obžaloval, da se ni posvetil glasbi. Tako sva odraščala ob poslušanju Herbieja Hancocka, Johna Coltrana, Milesa Davisa, skupine Weather Report, Marcusa Millerja in Gonzala Rubalcabe. Za rojstne dneve sva od njega za darilo vedno dobila jazzovske plošče. Pogosto se je pri nas oglasil družinski prijatelj Brane Rončel in nam razpiral glasbene svetove. Spomnim se, kako mi je za enajsti rojstni dan podaril najnovejši cede raperja Mos Defa The New Danger, tako rekoč najbolj vročo ploščo v tistem trenutku v New Yorku. Še danes je to eden od mojih najljubših albumov. Tako sva bila z bratom vedno na tekočem.

MKNŽ [Mladinski Klub Nade Žagar] je znano prizorišče v Ilirski Bistrici, od koder prihajate. V njem so se kalile generacije glasbenikov in poslušalcev. Je zaznamoval tudi vas?

V MKNŽ sem praktično odraščal. V devetem razredu sem šel tja na svoj prvi koncert lokalnega benda, tam sem slišal številne domače skupine, od Ane Pupedan, Elvisa Jacksona do Klemna Klemna in ameriške ska skupine The Toasters. Čeprav je MKNŽ veljal za alternativno prizorišče, so bili vsaj v času mojega odraščanja odprti za različne žanre. Tako gre veliko zaslug MKNŽ, da mi je razširil glasbeni okus, čeprav sem imel že doma dobro osnovo. Največji dogodek, ki smo ga vsi nestrpno pričakovali, je bil Festival bistr'ških bendov. Bistrica je takrat gotovo imela dvajset glasbenih skupin – praktično vsi mladi smo imeli svoj bend. Z bratom sva igrala rock v skupini Rotacija, ki se je kasneje preimenovala v Kage. Igrali smo Dire Straits, Deep Purple, Jimija­ Hendrixa, pozneje pa Rage ­Against the Machine.

Imeti sparing partnerja v bratu je moralo biti zabavno. Kako bi opisali vez z bratom prek glasbe?

Z bratom sva zelo povezana. Najino otroštvo je bilo videti tako, da če nisva igrala košarke na igrišču, sva ure in ure presedela v garaži ali v svoji sobi in jamala. (Pokaže video, v katerem z bratom ustvarjata improvizirani ritem in se ob tem vidno zabavata.) Tako od otroštva preživljava skupni čas. To je bila najina igra. Z glasbo sva se vedno sporazumevala. Se učila drug od drugega in se spodbujala. Dve leti mlajši brat me je okregal, če se mu je zdelo, da izgubljam čas in premalo vadim. Ta najina povezanost se vidi tudi na odru. Sva trdna ritem sekcija. Velikokrat nama pravijo, da sva popolnoma usklajena in igrava kot eno. Zato naju drugi glasbeniki večkrat skupaj povabijo v bend.

Peter Smrdel: "Uspeh benda je pogosto v tem, da postane podjetje, d. o. o., ki trži svoj produkt, torej glasbo, single, albume." FOTO: Črt Piksi

Sta se zavestno odločila, da bosta postala ritem sekcija – bas in boben?

Ne, začela sva s harmoniko in violino. Od šestega leta sem vadil violino, a sem po dveh letih obupal in po nekajletnem premoru izbral akustično kitaro. Tudi to se ni dolgo obneslo. Zaradi rigidnega učnega programa v glasbeni šoli se mi je kitara zamerila. Jaz bi igral Smells Like Teen Spirit od Nirvane, ne pa dolgočasnih vaj, ki mi jih je dajal učitelj. V srednji šoli sem hodil na obisk k vrhunskemu basistu Eriku Čebokliju in ga občudoval, ko je igral na baskitaro, in tako sem se popolnoma zaljubil v ta inštrument. Takrat sem poslušal Red Hot Chili Peppers in Flea je bil moj idol. Odkril sem inštrument, ki sem ga lahko raziskoval, se z njim igral. Takoj sem začel slapati, igrati funk in preizkušati efekte. Z vajami na youtubu pa sem pilil svoje znanje.

Brez formalne osnovne glasbene izobrazbe ste se odločili, da se boste vpisali na jazzovski oddelek zasebne univerze v Celovcu?

Najprej sem opravljal sprejemne izpite na graškem konservatoriju, pa me zaradi nezadostnega predznanja niso sprejeli. Skoraj sem že obupal in se vpisal na arhitekturo, pa me je spodbudil oče, ki je menil, da bi bila škoda, če se ne bi posvetil glasbi, saj itak cele dneve presedim z inštrumentom v roki. V drugo sem se bolje pripravil in sprejeli so me v Celovcu, na Zasebni glasbeni univerzi Gustava Mahlerja. Jazza nisem obvladal, nisem ga igral, sem ga pa imel v ušesu. V jazz sem se zaljubil prek Arta Blakeyja in zasedbe The Jazz Messengers, pa Kind of Blue Milesa Davisa in Cheta Bakerja. Imeli smo dobre profesorje, ki so nas znali pritegniti s projekti, navdihnjenimi z glasbo sodobnih izvajalcev: Snarky Puppy, Roy Hargrove, Meshell Ndegeocello …

Peter Smrdel: "Dve leti mlajši brat me je okregal, če se mu je zdelo, da izgubljam čas in premalo vadim." FOTO: Črt Piksi

Znanje ste nabirali tudi na glasbenih delavnicah po svetu. V Rimu, pa zadnja leta na Kreativni jazz kliniki Velenje, ste imeli ure z bobnarjem Gregoryjem Hutchinsonom in basistom Joejem Sandersom. Kolikor ju poznam, svojim slušateljem ponavadi dasta zagonetne lekcije, ki ne zadevajo samo glasbe, ampak so to življenjski napotki. Kaj se vas je prijelo?

Ko sem spoznal te velike jazzov­ske glasbenike, sem ugotovil, da niso le odlični glasbeniki, ampak so tudi krasni ljudje. To so ljudje širokega obzorja, odprti za vse glasbene žanre in zelo muzikalni.­ Igrajo iskreno. To, kar čutijo, ne pa, da bi se postavljali pred drugimi, češ, poglej, kaj znam. Joe Sanders je moj vzornik. Vsakič, ko ga poslušam, igra drugače, nekaj novega, nikoli se ne ponavlja. Od njega sem se naučil, kako pomembna je tišina v glasbi. Opazil sem, da včasih sredi skladbe neha igrati. In posluša. Tako ustvari prostor, da tisto, kar igrajo drugi, dobi smisel. Ko se spet vrne v igro, je njegov poudarek tako močen, da se ti naježi koža. Ko si sredi učnega procesa, te velikokrat zanese in se ne znaš ustaviti. Vendar se moraš naučiti, da je treba kdaj tudi molčati in pustiti, da govorijo drugi.

Enkrat sva s Sandersom sedela v Velenju na kavi in se neobvezno pogovarjala o košarki in glasbi. Presenečen sem bil, ko mi je predlagal, naj poslušam album Ahmada Jamala Live At Pershing: But Not For Me, o katerem je zatrdil, da je eden od začetkov hip hop glasbe. Iz tega albuma sem se naučil, kaj pomeni ritem in kako ga obdržati. Ta trio igra z neznansko lahkoto, med njimi čustva kar letijo. Ne igrajo glasno ali silovito, toda vsak ton zveni in pride do izraza. Ko sem na začetku svoje mladostniške vznesenosti kopal po basu, mi je Joe rekel: 'Naučiti se moraš ukrotiti svojega zmaja. Tame the dragon.' Z drugimi besedami mi je enkrat to povedal tudi pozavnist, ki ga neverjetno cenim, Denis Beganović. 'Ne igraj vznemirjeno, ampak vznemirljivo,' je rekel.

Z Beganovićem sodelujete v njegovem bendu. Menda pripravljate novo ploščo?

S triom smo posneli album Nuance,­ ki bo izšel enkrat letos. Denis je zame Roy Hargrove na pozavni. Zelo senzibilen glasbenik je. Igra brez pretvarjanja – no bullshit. To iskrenost lahko dosežeš samo, če si to, kar si. Na koncertih sem že večkrat opazil, da občinstvo gane do solz.

V Celovcu ste se s sošolci povezali v svežo slovensko jazz pop in neo soul zasedbo Wckd Nation.

Ponavadi se slovenski študentje vozijo domov, mi pa smo živeli v Celovcu in se v tem času zelo povezali. Bili smo dobra klapa. Skupaj smo jamali, se učili drug od drugega, se skupaj razvijali. To je bilo ključno, saj smo tako pridobljeno teoretično znanje nemudoma, že popoldne, po predavanjih preizkusili v praksi. Dajali smo si konstruktivne kritike in se spodbujali. To se mi zdi zelo pomembno, da lahko kolegu poveš, kje se je zmotil, pa zato ni užaljen, ampak drug drugega dopolnjuješ in se učiš.

Z Wckd Nation ste od leta 2018 izdali več singlov, albuma še ne. V običajnih okoliščinah bi vas že zdavnaj pograbila kakšna založba in potisnila naprej. Toda v našem sistemu glasbene industrije se nekako pričakuje, da glasbenik vse opravi sam.

Res je, doslej se je nabralo deset skladb, ki jih zdaj končno nameravamo izdati na albumu. Za glasbene založbe to ni zanimivo, ker so singli izšli. V današnji poplavi glasbenih izvajalcev, žanrov in informacij moraš vložiti veliko truda, časa in denarja, če hočeš kot ribica za sekundo skočiti iz oceana. Projekt Wckd Nation je doslej deloval kot DIY. Z bratom sva vanj vložila veliko denarja. Resna promocija stane tudi do več deset tisoč evrov. Številni glasbeniki ne razumejo, kako se vrti kolesje glasbene industrije. Ne gre le za to, da se posvečaš glasbi in kreativnosti, temveč moraš hkrati biti še sam svoj menedžer, agent, promotor, ki klicari organizatorje, pošilja maile, organizira koncerte, turneje, se prijavlja na razpise … To ti vzame veliko časa, ki se zažira v kreativnost. Uspeh benda je pogosto v tem, da postane podjetje, d. o. o., ki trži svoj produkt, torej glasbo, single, albume. Biti moraš tudi zelo prisoten na družbenih omrežjih in biti v stalnem stiku s poslušalci, kar, priznam, ni moja najmočnejša lastnost. Brez tega težko postaneš prepoznaven izvajalec.

Pa vendar vam je – in to celo v tujini – to uspelo z bandom Hei' An, zanimivo, v žanru progresivnega metala.

Zasluge za to ima predvsem kitarist, pevec, avtor in kreativni vodja zasedbe Matic Blagonič. Kljub rosni mladosti, star je 21 let, se je debitantskega projekta lotil resno, premišljeno in na konceptualen način. Spoznal je prave ljudi, ki verjamejo v njegovo glasbo in sporočilo, in potisnili so ga naprej. Hei' An je primer tega, o čemer sem govoril. Je d. o. o. Oktobra lani smo v kultnem EastWest Studios v Los Angelesu posneli album Imago, ki ga bomo 28. januarja premierno predstavili v Kinu Šiška. Že naš drugi koncert bo nekaj dni zatem v ZDA. Podpisali smo pogodbo s pomembno hollywoodsko glasbeno založbo Extreme Music, dobili nemškega založnika SAOL  – CMM. Obeta se še kup zanimivih reči.

Kako ste se kot jazzist znašli v žanru metalne glasbe?

To prebudi otroka v meni. V srednji šoli sem poslušal veliko metalne glasbe. Lamb of God, Megadeth, Metallica, Black Sabbath. Njihovo glasbo smo igrali tudi na šolskih plesih. In vedno sem govoril, da je moja velika želja nekoč posneti metalski album. Za dušo. Všeč mi je energija rifov, ki me popolnoma prevzame. Pa tudi čustvenost in nežnost sredi te trdote – prav taka je tudi glasba zasedbe Hei' An.

Žanrskim preskokom še ni kraja. Igrate tudi z Vazzom, mlado rapersko zvezdo. Kako se je ­zgodilo to sodelovanje?

Povezal naju je bobnar Jan Štefančič, ki je igral v njegovi zasedbi, in takoj sva se ujela. Mark [Vazz je umetniško ime Marka Jacoba Cavazze] me je presenetil z zrelostjo, radovednostjo, odprtostjo, fluidnimi in poglobljenimi besedili ter navdušenostjo nad različnimi žanri. Postala sva dobra prijatelja in se skupaj glasbeno razvijala.­ Veliko časa preživimo na njegovem vikendu, v nekakšnem kreativnem mehurčku. Na njegovem zadnjem albumu Kodeks sem posnel večino basovskih linij. Konec lanskega leta smo imeli dva odmevna in dobro obiskana koncerta, v Cvetličarni in na Trgu revolucije. Zdaj razmišljamo, da bi naslednji album zasnovali z močnejšim instrumentalnim zaledjem. Zelo se veselim. To bo nekaj svežega.

Sicer pa ste profesor na ­Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani.

Potem ko je basist Robert Jukič odšel v Bruselj, se je odprlo delovno mesto profesorja jazzovskega kontrabasa in ansambelske igre. Prijavil sem se in so me izbrali. Novo službo sem nastopil tik pred korono, tako sem dve leti učil na daljavo. Bilo je res težko. Ko sem se navadil, pa smo pouk začeli v živo. A vesel sem, da se vedno več mladih odloči za kontrabas. Letos je bila letina še posebej dobra. Imam pet učencev.