V nadaljevanju preberite:

Marakeš, petek ob 23.11. Po dvajsetih sekundah silovitega tresenja tal le redkokatera stavba ostane nepoškodovana. Nekatere jo odnesejo s komaj opaznimi razpokami, druge se porušijo skorajda do tal. Na stotine ljudi ostane ujetih v ruševinah, na tisoče jih zbeži na prosto. Začne se štetje smrtnih žrtev, iskanje pogrešanih in oskrbovanje poškodovanih.

Marakeš, dvajset ur pozneje. Mesto živi dvojno življenje. Na eni strani dinamika, na drugi statika, ki je, paradoksalno, posledica pomanjkanja statike. Na eni strani turistične nastanitve, v katerih ni mogoče dobiti proste sobe, restavracije, v katerih so rezervirane vse mize, gneča, hrup in kaos na cestah ter nepregledna množica ljudi, ki se drenja vzdolž osrednje nakupovalne žile starega mestnega jedra oziroma medine.

Na drugi strani ljudje, ki čakajo. Peščica otrok, ki jim je ostalo dovolj energije, se podi za nogometno žogo. Ostali ležijo, sedijo, postopajo sem ter tja, večinoma s telefonom v rokah; najbrž znancem sporočajo, da so na varnem. Zbrali so se na odprtih prostorih, manjših trgih, parkih, obcestnih zelenicah in športnih igriščih, kjer ni nevarnosti, da bi jim kaj padlo na glavo.