Časi za človekove pravice niso dobri, a ohraniti je treba optimizem

Veronika Fikfak bo v projektu ERC odkrivala, ali in zakaj primeri poniknejo in o katerih kršitvah človekovih pravic se na mednarodni ravni nikoli ne sliši.
Fotografija: Raziskave, kakršne vodi dr. Veronika Fikfak, lahko pozitivno spreminjajo delovanje sodišč. FOTO: osebni arhiv

 
Odpri galerijo
Raziskave, kakršne vodi dr. Veronika Fikfak, lahko pozitivno spreminjajo delovanje sodišč. FOTO: osebni arhiv  

Na zadnjem razpisu Evropskega raziskovalnega sveta (ERC) za utrditev samostojne raziskovalne poti (Consolidator Grant) je uspešno kandidirala tudi slovenska profesorica in raziskovalka prava dr. Veronika Fikfak. V projektu BREAKtheBIAS, ki bo potekal na Univerzitetnem kolidžu London in Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, bo obravnavala enega najzahtevnejših problemov v mednarodnem sistemu človekovih pravic, to je vprašanje o neenakem dostopu do pravnega varstva na sodiščih za človekove pravice.

Veronika Fikfak, izredna profesorica na Univerzitetnem kolidžu London (UCL) in v Centru odličnosti iCourts na Univerzi v Københavnu, trenutno že vodi projekt ERC z naslovom Human Rights Nudge – HRNUDGE (Spodbujanje k boljšemu spoštovanju človekovih pravic), v katerem proučuje, kako se države odzivajo na sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) in kako spreminjajo svoje ravnanje.

Ugotovila je precej zanimiva (in tudi skrb vzbujajoča) dejstva, med drugim se je pokazalo, da se na sodišče obrača bistveno manj žensk kot moških. »Ugotovili smo, da je večina oseb, to je kar 85 odstotkov, ki se obrne na evropsko sodišče, moških, žensk pa je samo 15 odstotkov. Nemudoma je vzniknilo vprašanje, zakaj takšna razlika. Na prvi pogled je videti, kot da ne bi šlo za pravo vseh ljudi, ampak le za pravo za moške. Ampak morebiti je razlika povezana z dejstvom, da se na sodišče predvsem obračajo zaporniki in migranti, teh pa je več med moško populacijo. Druga razlaga je, da so domača sodišča veliko bolj učinkovita, kar se tiče žensk, in da zavarujejo njihove pravice že na domači ravni, zato se morebiti ženskam ni treba obrniti na mednarodno raven.«

»V novem projektu, v katerem bo sodeloval tudi Inštitut za kriminologijo, bomo poskušali odkriti, kako in kateri primeri kršitev človekovih pravic pridejo pred mednarodna sodišča. V raziskavo bomo zajeli ne le Evropsko sodišče za človekove pravice, ampak tudi sodišča v Afriki, Južni Ameriki in vse organe Združenih narodov za človekove pravice. Poskušali bomo ugotoviti, katere osebe vlagajo pritožbe ter katere so uspešne in zakaj.«

Dr. Veronika Fikfak bo za novi projekt oblikovala ekipo sedmih podoktorskih raziskovalcev in raziskovalnih asistentov v Londonu in Ljubljani. »S slovenskimi raziskovalci sem vedno dobro sodelovala. Pri novem projektu pa sem si zelo želela, da bi bila raziskovalno prisotna tudi doma, da zastavim mednarodni projekt, v katerem bo imela Slovenija pomembno vlogo. Inštitut za kriminologijo k projektu prinaša svoje znanje o viktimologiji, kako razmišljamo o žrtvah, kako jih kategoriziramo.«

Globalna slika

V projektu bodo analizirali mednarodne, regionalne in domače primere sodb. Obdelovali bodo ogromno količino podatkov, vsaj okoli sto tisoč sodb in še milijon pritožb. Pri tem si bodo pomagali tudi s strojnim učenjem. »Poleg tega bomo opravili številne pogovore z odvetniki. Preverili bomo, kaj se dogaja na domačem nivoju in kako se nato postopki nadaljujejo na mednarodni ravni. Za Slovenijo bomo pogledali vse odločitve ustavnega sodišča, predvsem pa se bomo osredotočili na tiste, v katerih ne pride do pritožb na evropsko sodišče. Naš cilj je razumeti, zakaj se posamezniki ne obrnejo na mednarodno sodišče, ali gre za posebne ovire, ki jim to pot onemogočajo, npr. ali je postopek posebno drag, ali jim to odsvetujejo odvetniki ... Podobno bomo preučevali tudi primere v afriških in južnoameriških državah. Poskušali bomo odkriti, ali, kam in zakaj primeri poniknejo in tudi o katerih kršitvah človekovih pravic se na mednarodni ravni nikoli ne sliši,« razlaga dr. Fikfak.

Projekt je široko zastavljen, do zdaj je Veronika Fikfak preučevala predvsem primere v Evropi, kar pa je, kot pravi, le en del slike. »Želela sem si bolj globalen vpogled sliko, saj je bila moja raziskovalna pot do zdaj skoncentrirana na ESČP. Zato ne vidimo, ne poznamo, kakšne so težave globalno. Ko govorimo o dostopu do pravnega varstva, so geografske razlike velike. V Latinski Ameriki o človekovih pravicah razmišljajo zelo aktivistično, in ne kot o nečem, kar velja za posameznika, saj se v veliko primerih na sodišče pritoži le organizirana skupina, v Afriki pa velika večina ljudi niti ne razume svojih človekovih pravic kot pravnih pravic, za zaščito katerih se lahko obrnejo na sodišče.«

Zemljevid odvetnikov

Eden izmed glavnih ciljev projekta je izdelati zemljevid odvetnikov. »Za katere človekove pravice so specializirani? Ali je in kje je pomanjkanje specifičnih znanj? V Evropi imamo odvetnike, ki so specializirani za migracijsko pravo, ni pa jih za področje revščine. Zakaj je tako, zakaj ni pritožb zaradi kršenja pravic do določenega standarda življenja? Ali se taki primeri izgubijo na domači ravni?« dr. Fikfak našteva nekatera raziskovalna vprašanja. »Želeli bi si razumeti, v katerih državah so ti odvetniki, njihove specializacije in tudi kako izbirajo svoje stranke. Mislimo, da so odvetniki ključni element pri oblikovanju celotne poti nekega primera in tega, kdaj je pritožnik uspešen in kdaj ni. Pri trenutnem projektu ERC smo opazili, da so nekateri odvetniki vedno uspešni na mednarodni ravni. Odvetniki so zato ključni element naše raziskave.«

Tretji del pa bo simulacija, kako tečejo postopki na različnih nivojih – od domačega do mednarodnega – in koliko postopkov se konča neuspešno za pritožnika. »Z računalniškimi simulacijami bomo poskušali reproducirati različne mehanizme,« pojasnjuje dr. Fikfak, ki si je v projektu zamislila več inovativnih raziskovalnih elementov.

Z odkrivanjem ovir, ki omejujejo dostop do pravnega varstva pred mednarodnimi sodišči za človekove pravice, in s preučevanjem vloge mednarodnih odvetnikov v tem procesu projekt znatno prispeva k poznavanju neenakosti v mednarodnem pravu, saj poskuša razumeti vzroke za razlike v dostopu do sodišč in ugotoviti, kakšno vlogo igrajo v tem kontekstu osebna, geografska ali strukturna pravna nagnjenja. »Med drugim si bomo postavili vprašanje, ki se mu pravniki na vse pretege izogibamo. To je, ali in koliko smo pristranski,« poudarja raziskovalka, ki bo z ugotovitvami poskušala preoblikovati in pozitivno spremeniti postopke, da bi zagotovili enak dostop do sodnega varstva za vse ljudi.

Uporaba strojnega učenja v pravu

Umetna inteligenca seveda prodira tudi na področje prava, z njeno pomočjo zagotovo lahko pravni strokovnjaki »preberejo in analizirajo« večje število primerov, vendar je, kot pravi dr. Fikfak, takšna uporaba UI še precej redka. »Zelo redko je tudi, da bi oblikovali takšno interdisciplinarno skupino, kakršno želim v tem projektu. Veseli me, da bodo v projektu poleg pravnikov sodelovali psihologi, politični strokovnjaki, ekonomisti in računalničarji. Šlo bo za nabor različnih strokovnjakov, podobno raznoliko skupino sem oblikovala tudi za moj prvi projekt ERC, ki ga počasi zaključujemo. Zdaj je že vidno, kako je za projekt pomemben prispevek različnih disciplin. Odličen je občutek, kako se te discipline povežejo in kako lahko neki drug strokovnjak iz enakega nabora podatkov pridobi dodatne rezultate. Strojno učenje postaja del raziskovanja prava, a je še veliko nerazumevanja in neznank,« razlaga dr. Fikfak, ki v Angliji ustanavlja zvezo za empirične študije, v kateri bodo v ospredju nove veščine in nove tehnologije za področje prava.

Pri obdelavi sodb in pritožb si bodo v projektu pomagali tudi s strojnim učenjem. FOTO: Shutterstock

 
Pri obdelavi sodb in pritožb si bodo v projektu pomagali tudi s strojnim učenjem. FOTO: Shutterstock  

Nepričakovana odkritja

Še preden steče nov projekt, bo dr. Fikfak sklenila projekt HRNUDGE, s katerim je bila uspešna na razpisu za začetek samostojne raziskovalne poti (ERC Starting Grant). Poleg omenjene velike razlike med spoloma pri pritožbah na sodišča za človekove pravice jo je v raziskovanju vprašanja odzivanja držav na sodbe, pri čemer se je osredotočila na deset držav in okoli 25.000 sodb, čakalo še več presenetljivih odkritij.

»Popolnoma nepričakovano je bilo odkritje, da poleg samih sodnih odločitev obstaja še postopek poravnave. V teh primerih sodbe sploh ni bilo, ampak so primeri izginili v nekakšni pravni črni luknji. Odkrili smo 12.000 takšnih poravnav. Šlo je za primere očitnih kršitev, vendar so se države odločile, da oškodovancem ponudijo določeno vsoto denarja in s tem primere zaključijo, še preden bi lahko o njih odločalo mednarodno sodišče. Ta praksa je za države dobrodošla, saj mednarodna skupnost za kršitve človekovih pravic ne izve in si tako lahko vsi zatisnejo oči pred problemi,« opozarja dr. Fikfak. »Srbija je doslej poravnala skoraj polovico pritožb, ki so vložene pred ESČP proti njej, kar je ogromno. Zanimiv je bil primer Madžarske po prihodu Viktorja Orbána na oblast, ko so poravnave postale normalna praksa, saj so se s tem izognili kritiki in sistemskim spremembam. Ta mehanizem je na neki način izogibanje pravu človekovih pravic, izogibanje sodišču. Vendar, kot smo odkrili, ESČP ta mehanizem omogoča in mu je celo v prid, saj je zato primerov, o katerih mora odločiti, manj,« opisuje raziskovalka.

Zanimiva je bila tudi ugotovitev o jezikovnih razlikah v sodbah. »Analizirali smo čustveni naboj besed oziroma jezika, uporabljenega v sodbah. Doktorska študentka Ula Aleksander Kos, ki proučuje Madžarsko in Poljsko, je tako odkrila, da je bilo sodišče veliko bolj kritično do Poljske kot do Madžarske, ker se Poljska bolj upira odločitvam in njihovemu spoštovanju.«

Odnose med sodiščem in državami tudi računalniško simulirajo, pri čemer so dognali, da pogosto prihaja do t. i. minimalne skladnosti, to je, da tožena država kar se da minimalno upošteva sodbo ESČP: »V Angliji so več let poskušali popraviti krivice zapornikov, ki so ostali brez pravice do volitev, nato so jo odobrili le določenim zapornikom, na Danskem so podobno v najmanjši možni meri rešili problem migrantov. Zanimivo je, da sodišče to dopušča starim članicam, od novih pa pričakuje več, več pričakuje tudi od držav, ki bolje spoštujejo te odločitve, denimo od Slovenije v primerjavi z Madžarsko ali Poljsko.« Dodala je še, da so potrdili že nekatere prejšnje ugotovitve o razmerju med Zahodom in Vzhodom, to je, da se sodišče izogiba temu, da bi starejše, oz. zahodne demokracije prevečkrat obsodilo kršitev človekovih pravic.

Kako ugotovitve implementirati

Takšne raziskave lahko pozitivno spreminjajo delovanje sodišč, potrjuje dr. Fikfak. »Ukvarjala sem se z izračunavanjem odškodnin in ugotovitve predstavila tudi ESČP; na podlagi študije je sodišče samo spremenilo sistem. Tudi o poravnavah smo že govorili s sodiščem, poudarili smo predvsem, kako to vpliva na žrtve. To je bila ena naših ključnih točk, ker je bilo večinoma videti, da je pritožnik prisiljen v poravnavo. Rezultate predstavljamo tudi posameznim državam. Spremembe poskušamo doseči skozi dialog, a ga ponekod dosegamo le počasi, odvisno od države do države, na Madžarskem, denimo, nikakor nismo mogli do sogovornikov.«

Časi za človekove pravice niso dobri, je jasna sogovornica. »Menim, da je treba ohraniti neki optimizem, da se stvari (lahko) spremenijo, vendar časi še zdaleč niso idealni. Ne gre le za napad na človekove pravice; kar nas še posebej skrbi, je napad na institucije, ki varujejo človekove pravice, in da te napade sprožajo države. Hitro se sproži posnemanje med državami in nespoštovanje sodb sodišča se (lahko) razširi kot virus. Sploh če neka močna država ne predstavlja več zgleda za vladavino prava, lahko nespoštovanje postane nalezljivo,« opozarja strokovnjakinja za pravo človekovih pravic. »Bolj ko spoznavamo celotno sliko, bolj nas skrbi prihodnost. Mislim, da ima enake skrbi tudi samo sodišče.«

Preberite še:

Komentarji: