Srečko Kosovel: Evakuacija duha (2)

Aljoša Živadinov Zupančič je po mojem mnenju ustvaril odlično interpretacijo Kosovelovih pesmi.
Fotografija: Kdor pozna Kosovelove tekste, ve, da so v njegovem življenju pomembni vsi dogodki, tudi tisti najbolj minorni ... FOTO: Fotodokumentacijan Dela
Odpri galerijo
Kdor pozna Kosovelove tekste, ve, da so v njegovem življenju pomembni vsi dogodki, tudi tisti najbolj minorni ... FOTO: Fotodokumentacijan Dela

Ker sem dolgoletna skrbnica Kosovelove spominske sobe in dolgoletna bralka Kosovelovega opusa, vzbudijo mojo radovednost vsi dogodki, ki so povezani s Srečkom Kosovelom. Navdušena sem bila, ko sem videla, da je v Osmo/zi v produkciji Zavoda Delak na sporedu nova gledališka predstava, ki v središče postavi našega velikega pesnika. V ponedeljek, 26. junija, sem si ogledala Evakuacijo duha v režiji Aljoše Živadinova Zupančiča. Predstava me je navdušila. Zato sem bila toliko bolj presenečena, ko sem 28. junija v časopisu Delo pod zgornjim naslovom prebrala oceno izpod peresa Benjamina Zajca.

Ko berem Zajčevo oceno, najprej pomislim na dvoje: verjamem, da je bral Kosovelove Integrale, ampak ... in takoj mi v glavo šine dejstvo, da smo morali po avtorjevi smrti čakati 41 let, da so Integrali sploh izšli.

Če beremo Integrale, bi razumeli, kaj pomeni »zmešnjava nepovezanih idej, ki ji manjkata kohezija in jasna usmeritev«, kot se glasi zapis v članku pod fotografijo. Vemo, kako pomembno vlogo v Integralih igrajo prav poenostavljene in klišejske izjave, seveda če jih bralec zna brati. Poleg tega nam mora biti jasno, kaj pomeni razbijanje iluzije in potujitveni efekt.

Benjamin Zajc v svoji oceni najprej omeni zatohel prostor. Res je, da je bilo v prostoru vroče, dvomim pa, da je v njem vladalo zatohlo ozračje in da bi si gledalci želeli interpretacijo Kosovela skozi neizvirne in zastarele vzorce. Vročina je bila pač neka zunanja okoliščina, za katero nisem hotela, da vpliva na moje uživanje v predstavi, polni nazornih in pomensko polnih podob. Pravzaprav so podobe tako intenzivne, da bi si gledalec moral predstavo ogledati večkrat, da zajame bogastvo njenega pomena, kar velja za vsako dobro knjigo, film, gledališko predstavo in drugo umetniško produkcijo. Torej, upala bi si trditi, da izvedbi ne umanjkata subtilnost in globina.

Tako kot konsi je tudi uprizoritev organična, svobodna in odprta in gledalca ne zavezuje le k eni možni interpretaciji. Kdor želi vse dobiti na pladnju (beri: uprizoritvi manjka jasnost sporočila), naj ne bere konsov, ampak naj se loti raje kakšne druge poezije.

In kdor pozna Kosovelove tekste, ve, da so v njegovem življenju pomembni vsi dogodki, tudi tisti najbolj minorni, in jih velja povedati, vključiti, poudariti, saj imajo tudi taki dogodki pomembno težo.

Nadalje menim, da je – upoštevajoč majhnost prostora – scenografija Dunje Zupančič dobro izkoriščena. Pa tudi simbolika vrhnje stranice, ki omejuje, da bi igralci lahko vedno pokončno izrekali svoj tekst, je odlična. Saj je tudi Kosovel opozarjal na to, da se moramo uklanjati nekim omejujočim tradicionalnim nazorom. Da je bil tudi sam žrtev tega, ni treba izrecno poudarjati.

Tudi za uporabo francoskega naglasa vidim kar nekaj povezav s Kosovelom in njegovim delom. Poleg tega, da je, prvič: Srečko študiral francoščino, drugič: po končanem študiju in opravljenem doktoratu si je želel oditi tudi v Pariz, tretjič: dopisoval si je s Petrom Martincem, ki je študiral v Franciji in od njega zahteval, da mu od tam prinese knjige, ki so se mu zdele zanimive in bi jih rad prebral, četrtič: s Carlom Curciom, Italijanom, se je raje pogovarjal v francoščini kot italijanščini, lahko dodam še to, petič: pri izidu Integralov je imel ključni pomen prav francoski prevod Kosovelove poezije iz leta 1965, v katerega je bilo vključenih nekaj konstruktivističnih pesmi. Kot da smo Slovenci najprej potrebovali potrditev iz tujine, da je Kosovelova konstruktivistična poezija, ki jo je Anton Ocvirk najprej označil za hipne improvizacije, hudomušno pesniško igračkanje in nedodelane pesmi, pravzaprav vrhunska poezija, in smo si tako upali izdati Integrale šele dve leti kasneje, konec leta 1967.

Aljoša Živadinov Zupančič je po mojem mnenju ustvaril odlično interpretacijo Kosovelovih pesmi in drugih zapisov, ki izkazujejo dobro poznavanje materiala, s katerim se je mladi režiser moral spopasti, da je lahko na oder postavil odlično gledališko igro. Poleg tega je odlično aktualiziral vsebino, saj preko Kosovela opozori na stisko in probleme današnje generacije mladih umetnikov.

Preberite še:

Komentarji: