Klub 24
Nedavno preminuli svetovni rekorder v maratonu Kelvin Kiptum je dobro leto dni veljal za najbolj vznemirljivega tekača na dolge proge. Potem ko je decembra 2022 v Valencii slavil s tretjim najhitrejšim maratonskim izidom dotlej, smo se v atletskih krogih začeli spraševati, kdo neki je ta mladenič, ki se je vzel od nikoder in se takoj približal svetovnemu rekordu slovitega Eliuda Kipchogeja.
A pravih odgovorov ni bilo na pretek. Kitpumov bliskoviti preboj je bil za večji del javnosti zavit v tančico skrivnosti. Tudi v Itenu, kenijskem tekaškem središču, o njem niso vedeli kaj dosti. Ko sem ta kraj v vzhodnoafriškem višavju obiskal lani, mi je neki francoski trener povedal, da je Kiptum pred časom treniral z njegovo skupino, ko se je pripravljal za vlogo narekovalca tempa na pomembnem maratonu. Tudi Renato Canova, starosta trenerstva v Itenu, je dejal le, da talentirani tekač živi blizu Itena, da tako rekoč nima trenerja in da skače iz ene tekaške skupine v drugo. »Če ima Kelvin Kiptum glavo Eliuda Kipchogeja, bo svetovni rekord v treh letih 1;58. A tega ne vemo. Po Valencii je z nekim kitajskim podjetjem podpisal pogodbo, vredno milijon in dvesto tisoč dolarjev. Bojim se, da je blizu konca kariere,« se je nasmehnil italijanski strokovnjak.
V Itenu sem se mudil tudi januarja letos: če je bil Kiptum lani še neznanka, je bil tokrat prava zvezda. Svetovni rekord (2;00:35), ki ga je postavil v Chicagu pred štirimi meseci, je še vedno odmeval; še bolj so odmevale besede njegovega trenerja, da med pripravami na maratonski nastop preteče tristo kilometrov na teden (Kipchoge jih, denimo, med 200 in 220, kar so običajne številke za vrhunske maratonce, medtem ko 300 meji na norost). Z drugimi besedami: v nasprotju z lani so vsi vedeli, kje, s kom in kako trenira novopečeni svetovni rekorder. Neki brazilski tekač mi je celo navdušeno pripovedoval, da je na lokalnem tekmovanju v krosu srečal njegovega sina, vprašanje, ali se mu bo v Rotterdamu uspelo spustiti pod magično mejo dveh ur, kot je napovedal, pa je bilo med večerjo najboljše zdravilo za zamrl pogovor.
Tega žal ne bomo nikoli izvedeli, tako kot se Canova ne bo mogel prepričati, ali Kiptum premore Kipchogejevo potrpežljivost in osredotočenost. Kiptum in njegov trener, 36-letni nekdanji ruandski atlet Gervais Hakizimana, sta se v nedeljo zvečer smrtno ponesrečila na cesti med regijskim središčem Eldoret in krajem Kaptagat, kjer trenirajo številni vrhunski tekači na dolge proge. Po prvih informacijah je Kiptum izgubil oblast nad vozilom, nato pa je njegov oče Samson Cheruiyot dejal, da so štiri dni pred nesrečo Kelvina iskali štirje moški, ki se niso hoteli predstaviti. Kenijske oblasti je pozval k preiskavi dogodka in zdi se, da smo ta hip še daleč od epiloga ene največjih tragedij v atletski zgodovini.
To besedilo sem začel pisati z mislijo, da bom v njem razdelal kakšno modrost (da nikoli ni prezgodaj odteči svetovni rekord, denimo) ali vsaj načel perečo problematiko. Če je bila res nesreča, bi se lahko razpištolil nad kenijskimi cestami in tamkajšnjo prometno kulturo. Če obstaja povezava med Kiptumovo smrtjo in skrivnostno četverico, smo le še nekaj povedi oddaljeni od razprave z naslovom Pasti slave v revnih okoljih. A vpričo tragičnosti dogodka se tovrstna modrovanja in špekulacije zazdijo tako neprimerni, da se je treba zateči drugam.
Ko je pred 49 leti v avtomobilski nesreči umrl legendarni ameriški dolgoprogaš Steve Prefontaine, so se med njegovimi občudovalci razširile govorice, da ga je s ceste zaneslo, ker se je med vožnjo preveč poglobil v vizualiziranje svoje dirke. Teh navedb seveda ni mogoče preveriti, a zdi se, da bolj kot o resnici pripovedujejo o želji: če je bil Prefontaine v mislih res na atletskem stadionu, potem se je poslovil kot srečen človek. Štel je 24 let, ravno toliko kot Kiptum.
