Branje med zaupanjem in kritičnostjo
Pri svojem vsakodnevnem branju strokovne in raziskovalne literature ločim predvsem dva, v temelju različna načina branja – kritično branje in edukativno branje. Pri prvem zna bralec v veliki meri presoditi konsistentnost zapisanega, pri drugem gre večinoma za zaupanje avtorju in tekstu. Razlika med kritičnim in edukativnim branjem ni v odločitvi bralca za eno ali drugo, ampak v njegovi kompetenci. Lahko se stokrat razglasim za »kritičnega bralca astronomskih člankov«, ampak glede na moje kompetence bom pri presoji teorij ali parateorij o vesolju še vedno samo »vernik« enega ali drugega avtorja oziroma teksta. Če se torej prepustim tekstu (ali še raje podkastu) o nastanku vesolja, se mu zavestno prepustim kot »vernik«, moj namen je uživanje v neznanih pokrajinah, skozi katere me bo vodil moj izbrani astronomski guru. Ob tem pa se povsem zavedam, da nisem kompetenten oceniti, koliko je pripoved mojega »guruja« znanstveno resnična.
Ko gre za moje znanstveno področje, imunologijo, lahko rečem, da znam kritično prebrati kakšen odstotek imunoloških člankov, med vso medicinsko literaturo pa sem zmožen kritično prebrati manj od promila člankov. To je realnost. Zato tudi v prošnjah za recenziranje znanstvenih člankov za veliko večino odgovorim, da sem premalo seznanjen s področjem, o katerem so pisali avtorji.
Recenzentsko branje je dober primer kritičnega branja, saj je bralec specializiran strokovnjak, ki ima lastne raziskovalne izkušnje na enakem področju kot avtor članka, zato pozna tehnologijo pridobivanja rezultatov, pozna tehnične in tehnološke dileme, ki v eksperimentih lahko vplivajo na rezultate, pozna tudi razmere v akademskih ali industrijskih laboratorijih, ki ustvarjajo pritiske za nekoliko pristransko selekcijo ali interpretacijo rezultatov.
A celo pri recenzentskem branju je nujno treba primarno zaupati avtorjevi poštenosti. Avtorjev, ki bi ponarejali rezultate, s še tako kritičnim branjem ni mogoče odkriti. Razen morda tistih, ki bi tako slabo ponarejali, da bi pregled njihovih primarnih rezultatskih tabel (ki jih ima recenzent praviloma pravico zahtevati) odkril nelogična zaporedja rezultatov ali nelogične statistike. Zato je tudi pri kritičnem branju treba primarno zaupati avtorjem, da so pošteni. Če niso, se to izkaže sčasoma, ker podobnih rezultatov ne morejo ponoviti drugi raziskovalci.
Motivov za nepošteno prirejanje rezultatov je v današnji kompetitivni znanosti veliko. Številnim raziskovalcem gre za preživetje, članek z zanimivimi rezultati jim lahko omogoči nadaljevanje kariere in kot kritični bralci se tega zavedamo. Zato posamičnemu članku sicer načelno zaupamo, ampak vseeno čakamo, da nekaj podobnega potrdijo tudi druge raziskovalne skupine. Pri zelo dobrih in velikih raziskovalnih skupinah se preverjanje rezultatov pogosto dogaja že znotraj skupine, najprej z dobrim mentorstvom in supervizijo rezultatov, neredko tudi s tem, da enake poskuse dela več raziskovalcev, ki niti ne vedo za rezultate drug drugega. Vodja raziskovalne ekipe tako lahko pravočasno prepreči, da bi rezultati ne postali sramota celotne skupine, če bi prišli v objavo in bi se pozneje lahko pokazalo, da niso realni.
Celo najkompetentnejše, kritično branje torej vključuje zaupanje v avtorjeve dobre namene in poštenost. Brez temeljnega zaupanja se ni mogoče iti stroke in znanosti – celo na področjih, ki smo jih zmožni kritično spremljati, ker imamo strokovne kompetence in raziskovalne izkušnje. Vsega drugega, torej velike večine medicinske literature, pa tudi strokovnjaki ne beremo kritično, ampak edukativno, s predpostavko zaupanja v avtorja, v njegov tekst ter celoten sistem znanstvenega in strokovnega sporočanja. Seveda imamo zaradi vsakdanjega branja vzpostavljena praktična merila, ki nam omogočajo vtis o »teži« določenega članka. Revije z velikim faktorjem vpliva, ki jih izdajajo velika, tradicionalna strokovna združenja, imajo navadno zelo kakovosten in kritičen recenzentski postopek, v katerem se neredko preverjajo tudi zapisi eksperimentalnih rezultatov in vse nadaljnje statistične obdelave. Takim člankom bralec lahko nakloni precej več zaupanja kot člankom iz manj organiziranih revij, pri katerih se recenzenti zadovoljijo le s komentarjem poslanega čistopisa.
Vse to in še na stotine drugih podrobnosti nam omogoča, da znamo odmerjati količino svojega zaupanja in pomena, ki ga pripisujemo določenemu znanstvenemu članku. Ne da bi si delali utvare, da bo naša presoja vedno zadela cilj. Ampak vseeno je sedanji sistem znanstvenega sporočanja daleč najboljše orodje, ki obstaja za sledenje resničnosti. Zato se izplača zaupati in se, s toliko kritične kompetence, kot je pač zmoremo, prepuščati čim več avtorjem in njihovim tekstom. Vnaprejšnja nezaupljivost ni znak kritičnosti, ampak bolj psiholoških težav, včasih tudi pretirane samovšečnosti (narcisizma), ki človeka demotivira pri znanstvenem študiju, saj ta v osnovi temelji na zaupanju in celo »zaljubljenosti« v znanost. Zakaj bi se nekdo trudil brati knjige in članke, ki jim ne zaupa? Ljudje beremo iz užitka in fascinacije, ki nujno vključuje tudi zaupanje, nezaupljivci pa navadno kritizirajo tisto, česar sploh nikoli niso prebrali. Ker zakaj bi se mučili za prebijanje skozi tekst, ki mu vnaprej ne verjamejo?
***
Alojz Ihan, dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.
