Ukrajinski zgodovinski biser v senci vojne
»Ali se pogosto oglasijo alarmi, ki opozarjajo na nevarnost zračnih napadov?« me je zanimalo. »Ne, samo občasno,« je v slabi angleščini odgovorila študentka, ki je opravljala počitniško delo v recepciji majhnega hotela na obrobju starega jedra Lvova. »In kako naj ukrepam, če bo ponoči alarm? Je v bližini kakšno zaklonišče?« Dekle je le skomignilo z rameni in se vrnilo za recepcijski pult brskat po mobilnem telefonu.
Skozi okno sem se zazrl v vrvež na ulici. V mislih se mi je izrisalo srečanje z dronom tipa šahed iranske izdelave, s kakršnimi ruska vojska napada zlasti civilne cilje po vsej Ukrajini. Spustil sem zaveso in po deseturni nočni vožnji iz Varšave z avtobusom, v katerem sem bil edini tujec, ki ni družinsko povezan z Ukrajino, zaspal kot dojenček.
Umetniška sporočila
Prebudilo me je tresenje šip, na srečo le od tramvaja. Med kratko potjo proti mestnemu središču je pogled pritegnila nenavadna instalacija z imenom Harmonija v podobi ruske rakete, sestreljene blizu Slovjanska v Doneški regiji. Napis v ukrajinskem in angleškem jeziku na »spominski« plošči sporoča, da se morajo prebivalci »naučiti uravnotežiti trenutne izzive s samozavestjo zaradi lepše prihodnosti«.
»Ta trofeja nas vsak dan spominja na pogum, moč in željo, da zaščitimo naše vrednote, svobodo, ljudi in domove.« Čeprav Lvov kot največje mesto zahodnega dela Ukrajine, ki je od meje s Poljsko oddaljen le dobro uro vožnje, ni pogosta tarča napadov ruske vojske, je ta na začetku julija, tri tedne pred mojim obiskom tega zgodovinskega in kulturnega bisera, raketirala stanovanjsko naselje. Mrtvih je bilo deset stanovalcev, ranjenih okoli 50. Kot pri drugih napadih na civilno infrastrukturo je Rusija v propagandne namene tudi tega umestila med napade na vojaške cilje.
Sence vojne segajo tudi v samo središče mesta, ustanovljenega v 14. stoletju in nekoč pomembnega upravnega, verskega in trgovskega središča z lepo ohranjenim srednjeveškim jedrom, vpisanim na seznam svetovne dediščine pri Unescu. Nekateri muzeji so zaradi vojne zaprti, spomeniki so zaščiteni s kalupi, podobnimi gradbenim odrom, cerkvena okna zabita z ivernimi ploščami, okoli strateško pomembnih javnih zgradb pa so naložene vreče peska.
Avtobusi tako rekoč vsako uro
Lvov, »levje mesto«, sem si želel obiskati z vlakom, vendar so bile vse vozovnice razprodane. Iz Poljske vozijo v vzhodno sosedo številni avtobusi, tako rekoč vsako uro, zahodna varšavska avtobusna postaja pa spominja na Malo Odeso, kjer se na vsakem koraku sliši ukrajinski jezik, prodajalci ponujajo SIM-kartice številnih ukrajinskih mobilnih operaterjev, v McDonaldsu pa prevladujejo mamice z majhnimi otroki, ki se prek mobilnih aplikacij pogovarjajo z očeti v Ukrajini.
Just Lviv it!
V Lvovu je našlo zatočišče približno četrt milijona beguncev, zlasti iz vzhodnega in južnega dela države. Med slednjimi je Dmitro Vovk, avtor kar 30 metrov dolge stenske poslikave v ozki ulici v mestnem središču. Umetnik, ki je koncept prikaza tragedije v Mariupolju ob Azovskem morju razvijal več tednov, je prebegnil iz tega do tal porušenega mesta. Mural prikazuje obrambo železarne in jeklarne Azovstal in evakuacijo civilistov čez minska polja. Najbolj pretresljiva prizora sta motiv matere, ki v begunstvu bere otrokoma, in gledališče z napisom »otroci«, v katero se je zateklo več sto ljudi, med njimi zlasti ženske in otroci.
Na gledališče je ruska vojska – kljub očitno vidnemu napisu – izstrelila letalsko bombo in ubila več sto civilistov. Poslikava, ki jo je avtor poimenoval Vrnitev domov, se simbolno konča z vrnitvijo ukrajinske zastave v Mariupolj. Nedaleč stran, na robu slikovitega trga, je ob vhodu v apartmaje in ob napisu turističnega slogana Just Lviv it! še en čustveno obarvan mural. Delo je nastalo na podlagi svetovno znane fotografije z motivom ukrajinskega obmejnega stražarja, ki se na peronu železniške postaje v Kramatorsku na vzhodu države poslavlja od dekleta. Poslikavo, poimenovano Junaška ljubezen, je izdelal Christian Guemy, znan pod vzdevkom C215, ki je ustvarjal tudi v Buči, Kijevu in drugih ukrajinskih mestih. Pariški ulični ustvarjalec sporoča, da Ukrajino kot človek podpira z vsem srcem, kot umetnik pa s svojimi deli. Junaka z murala, Albina in Vitalij, ki sta se najprej poročila na daljavo po spletu, nato pa poročni obred opravila tudi »v živo«, sporočata, da bosta Ukrajina in ljubezen zmagali.
Glede na to, da je država v vojni, sta me zelo pozitivno presenetila živahen poletni vrvež in mladostna energija z obveznimi selfiji na slikovitih ulicah, kjer tramvaji še poudarijo romantičen pridih. Med sprehajanjem po pravokotnih trgih, obdanih s pročelji renesančnih in baročnih zgradb in dvorišči, kjer se vzhodnoevropski arhitekturni in umetniški slogi prepletajo z italijanskimi in nemškimi, in posedanjem v katerem od številnih tematsko obarvanih lokalov, ki vzbujajo nostalgijo po časih stare slave, se zamislim, da je mir zgolj navidezen in nevarnost realna. Kadarkoli lahko med te čudovite zgradbe in nič hudega sluteče otroke, ki brezskrbno tekajo med vodometi pred prelepo zgradbo opere in baleta, prileti raketni izstrelek ali brezpilotni letalnik.
Vstopil sem v palačo iz 16. stoletja z bogato dediščino, v kateri danes domuje zgodovinska muzejska zbirka. V 17. stoletju je bila palača rezidenca poljskega kralja Jana III. Sobieskega, ki je zaslovel tudi zaradi zmage nad Turki pri Dunaju, in prav v tej palači sta leta 1686 Poljska in Rusija podpisali sporazum o razdelitvi Ukrajine. Čez športne čevlje sem si nadel copate in se po bogato oblikovanem parketu sprehodil med stilnim pohištvom, porcelanom, kipi in predmeti, ki pričajo o bogati zgodovini mesta in regije. Kmalu sem naletel na Marijo Terezijo in Jožefa II., stara znanca iz naše skupne zgodovine. Naši pradedki in prebivalci nekdanjega Lemberga (staro nemško ime za Lvov) so služili istim avstrijskim vladarjem. Od Lvova kot najvzhodnejšega dela Avstro-Ogrske do Trsta je skozi Ljubljano potekala tudi najdaljša železniška proga v monarhiji.
Obdobje druge svetovne vojne je v muzeju predstavljeno s fotografijami in osebnimi predmeti pripadnikov kontroverzne ukrajinske uporniške vojske z območja Galicije, ki je v boju proti sovjetskim okupatorjem kolaborirala z nacisti. Navedena vojska je zakrivila tudi številna grozodejstva nad poljskim prebivalstvom, kar je še danes kamen spotike s Poljsko, ki je sicer ena najpomembnejših ukrajinskih zaveznic v obrambi pred rusko agresijo. Vprašal sem, ali smem fotografirati zbirko. »Seveda! Na sredini je izobešen prapor, ki ga je poslal Stepan Bandera iz Münchna!«
Mogočni, pred nekaj leti postavljeni kip vodje ukrajinske gverilske vojske Bandere je pritegnil moj pogled že med vožnjo s tramvajem od mogočne zgradbe železniške postaje, ki priča o pomenu prestolnice nekdanje Galicije, proti mestnemu jedru. Bandera je po izpustitvi iz nacističnega zapora (da, kljub sodelovanju z nacisti se je zaradi poskusa ustanovitve samostojne ukrajinske države znašel v nemškem zaporu) emigriral v München, tam pa ga je leta 1959 umoril ukrajinski pripadnik KGB. Umor je izvedel na podoben način, kot še danes ruska tajna služba obračunava z »izdajalci« Kremlja v tujini. Zastrupili ga sicer niso s polonijem, ampak s cianidom. »Fotografirajte čutarico pripadnika uporniške vojske, na kateri piše Smrt Rusom!« je kot najpomembnejšo zadevo poudarila skrbnica zbirke.
Pobeg od ukrajinskega vsakdana
Po ogledu temačne zbirke sem izstopil na prelepo arkadno renesančno dvorišče in počakal, da mladenke, ki so v poletnih krilcih pozirale pred mobilnimi aparati svojih izbrancev, dokončajo svoje delo. Zelo akustično italijansko dvorišče muzejske palače, kjer so nekoč uprizarjali Shakespearove drame, je nadvse romantičen kotiček oddiha – in miselnega pobega od izzivov aktualnega ukrajinskega vsakdana.
Med brskanjem po spletu sem se zagledal v fotografije fotogeničnega ambienta s stopniščem, na katero pada sončna svetloba skozi stekleno kupolo. Ob obisku stavbe, ki nosi ime iz sovjetskih časov Hiša znanstvenikov in je danes namenjena plesom, konferencam in seminarjem, je deževalo, zato učinek svetlobe ni bil poudarjen. Kljub temu sem v prostorni avli z občudovanjem strmel v elegantno vijugasto hrastovo stopnišče z izrezljano ograjo, ki ga uporabljajo za poročna fotografiranja in snemanje filmov.
Ogledati sem si smel le nekaj od bogato okrašenih dvoran s starinskim pohištvom, svilenimi tapetami in razkošnimi visečimi stropnimi lestenci. Za popolno pravljično vzdušje je manjkal le pianist za črnim klavirjem v zrcalni dvorani, ki bi zaigral Dance Me to the End of Love … Po zunanjosti nevpadljiva stavba, ki skriva prelepe dvorane, je bila zgrajena konec 19. stoletja v novobaročnem slogu po načrtu znanih avstrijskih arhitektov in avtorjev operne hiše v Odesi Helmerja in Fellnerja. Prvotno je bila v njej igralnica z imenom Casino Gerhard, lokalno plemstvo pa je tu prirejalo plese.
Ob pogledu skozi avtobusno šipo so se prepletali spomini na kratek, vendar z vtisi bogat obisk, s prizori slovesa med družinskimi člani (moški med 18. in 60. letom ne smejo zapustiti države), razočaranega študentskega para, ki se je kljub potrdilu z univerze moral na meji vrniti domov, ter zarjavelih »španskih jezdecev« ob vpadnicah v mesto in vreč peska ob mostovih. Tudi na zahodu nič novega …
