Face leta 2023: srčni, iznajdljivi, vztrajni, predani, domiselni, ustvarjalni
»O vas govorimo večinoma, ko se zgodi kaj slabega. Letos slabih stvari ni bilo malo. O vas smo govorili v povezavi z nasiljem, v povezavi s poraznimi rezultati mednarodnih raziskav o državljanski vednosti ali bralni pismenosti. Tu in tam se je kdo od vas pojavil v medijih, ker ste dosegli izjemne uspehe. A to se zgodi vse premalokrat,« je na letošnji podelitvi priznanj Faca leta 2023 izjemnim otrokom in mladostnikom v ljubljanski Narodni galeriji poudarila direktorica Zavoda Časoris ter odgovorna urednica istoimenskega spletnega časopisa za otroke dr. Sonja Merljak Zdovc.
Priznanje Face meseca podeljujejo že šestič, rodilo pa se je prav iz tega, je urednica povedala za Delo, ker ni mogla razumeti, zakaj lahko razglašamo besedo leta, športnika leta, osebnost leta, nimamo pa otroka leta, čeprav je med nami mnogo izjemnih otrok in mladih, ki počnejo pomembne stvari. Kot ustvarjalce vsebin zanje jih mnogi navdihujejo in navdušujejo iz meseca v mesec in si zaslužijo, da jih vidimo, slišimo in nagradimo. Ali kot jim je še dejala na podelitvi: »Vedno znova nas spomnite, katere vrednote in lastnosti so pomembne, med njimi denimo srčnost, pozornost, iznajdljivost, vztrajnost, predanost, domiselnost, ustvarjalnost.« V teh stvareh ni mogoče tekmovati, tega niti nočejo spodbujati, zato ne izbirajo končnega zmagovalca ali zmagovalke med Facami meseca, temveč vsem ob koncu leta na slavnostni prireditvi v Ljubljani predajo častno letno priznanje.
Glas za duševno zdravje
Gimnazijka Izabela Škornik, zadnjih sedem let Unicefova junior ambasadorka, se zavzema za to, da bi kot družba postavili duševno zdravje mladih v ospredje. Skrb vzbujajoče stanje – skoraj polovica otrok in mladostnikov ocenjuje svoje duševno zdravje kot srednje dobro ali slabo – je predstavila poslancem na redni seji državnega zbora ter pomagala oblikovati konkretne pobude, ki so jih predali ministrstvom. Upa, da se bodo zavzeli za njeno generacijo in ji z ukrepi pomagali prebroditi težka obdobja, želi pa slišati tudi več optimizma, kar se bo odražalo tudi na mladih.
Tudi Kaja Viher, ki si sicer želi postati arhitektka, je kot devetošolka v otroškem parlamentu v Ljutomeru in Gornji Radgoni osvetlila pomen duševnega zdravja. Objavila je članek z nasveti za izboljšanje tega zdravja pri mladih in med drugim poudarila, da se ni dobro ozirati na mnenja drugih, čeprav je to težko, da kaže stopiti iz cone udobja in narediti nekaj drugačnega.
Ljubezen do žab, glasbe, matematike, geografije
Med Facami leta je kar nekaj strastnih ljubiteljev – marsičesa. Simon Perme, ki v prostem času trenira badminton, zbira podatke o vesolju in igra violončelo, je ljubitelj narave, še posebej dvoživk, zato se je v Krajinskem parku Radensko polje udeležil svojega prvega prenašanja dvoživk čez cesto. Med njegovimi nasveti si kaže zapomniti: »Ko je dvoživk v vedru veliko, jih neseš čez cesto in tam počasi ter nežno streseš iz njega, tako da se zraven umikaš, da jih ne bi bilo preveč na kupu. Paziti pa moraš tudi, da katere ne pohodiš,« je pojasnil bralcem Časorisa.
Ljubitelj matematike Aleks Žigon Tankosič, ki je že kot triletnik znal šteti do sto, je v drugi polovici šestega razreda epidemijo izkoristil za raziskovanje matematike. Brskal je po spletnih straneh ljubljanske fakultete za matematiko in fiziko in poslušal predavanja, včasih celo za doktorski seminar, ter se povezal s profesorjem dr. Markom Petkovškom. Ta mu je poklonil učbenik Diskretna matematika 1 za študente prvega letnika, kjer se je prvič srečal s Stirlingovimi števili, ki so ga očarala. Prišel je na idejo, kako bi razširil posplošeno družino teh števil. Profesor je potrdil izvirnost ideje in ga spodbudil k pisanju znanstvenega članka s področja kombinatorike, v kanadski znanstveni reviji Journal of Integer Sequences pa so ga tudi objavili. Vsem mladim sporoča, da naj bodo vztrajni in naj ne obupajo zlahka.
Zdajšnji tretješolec Manu Miraj Medvedek Privošnik, ki si želi postati skladatelj, je pri treh letih že raziskoval tipke na elektronski klaviaturi, ki jo je oče vzel iz garaže, in ga začel učiti preproste pesmi. Ko je začel hoditi v prvi razred osnovne šole, so ga starši vpisali še v glasbeno šolo. Pri učenju klavirja zelo uživa, ima dodatne nastope in vadi v duetu. Na enem nastopov je na pamet zaigral 14 pesmic, uči pa se tudi skladati.
Brežiški gimnazijec Alexander Škof se je avgusta udeležil mednarodne geografske olimpijade v Indoneziji, na kateri je dosegel drugo mesto in postal svetovni podprvak, na tekmovanju pa je osvojil tudi zlato medaljo. »Geografija mi ponuja odgovore na mnoga vprašanja, ki sem jih od nekdaj imel o svetu okrog nas,« pripoveduje. Omogoča tudi, da se zavedamo našega vpliva na planet, ki ga imenujemo dom, in kako ga lahko v prihodnosti bolje ščitimo. Poudarja podobno kot Aleks: »Moje izkušnje so dokaz, da se z delom in vztrajnostjo daleč pride in da se vedno splača potruditi pri vsem, kar počneš, saj nikoli ne veš, kam te to lahko popelje.«
Skrb za sočloveka
Četrtošolec, navdušenec nad različnimi športi Luka Guglielmino se je zadnja leta na šolski poti – iz Hrvaške v Slovenijo – na mejnem prehodu Dragonja vsak dan srečeval s cariniki in policisti, ob vstopu Hrvaške v schengensko območje pa spoznal, da jih bo pogrešal, saj so ju z mamo vedno lepo sprejeli. Odločil se jim je narisati risbo. »Na policijski postaji sem imel malo treme, ampak je bilo lepo. Policist je bil velik. Bil je zelo vesel obiska. Pogovarjal se je z mano, mi dal roko. Povedal je, da že zelo dolgo dela na meji in da mu bo težko delati nekaj novega,« je opisal.
Gimnazijka Zala Anžin, ki je temo izbrisanih spoznala med prakso v društvu Amnesty International Slovenija, je ob 31. obletnici izbrisa 25.671 ljudi iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije obiskala izbrisanega Mileta Ćulibrka, bosanskega Srba, ki mu zaradi njegove restavracije s pleskavicami v Beogradu pravijo kralj žara. A prej je bil kralj v Ljubljani. Popisala je njegovo zgodbo in opozorila na slab položaj izbrisanih. »Izbris se ni nikoli končal, zato naj država končno naredi, kar je prav!« je poudarila. Vesela je, da so letos dobili svoj spomenik, a se zaveda, da se mnogi še borijo s posledicami izbrisa.
Zdajšnja osmošolka Julija Kotnik je pri odpravljanju posledic ujme najprej pomagala sosedom v Nazarjih, saj je njihova hiša ostala nepoškodovana, nato še teden dni v Zgornji Savinjski dolini. »Kljub težkim okoliščinam je bilo prijetno, saj sem vsak dan spoznavala nove ljudi z dobrim srcem, ki so prihajali pomagat od vsepovsod. Z največjim veseljem sem pomagala drugim, ker res nikoli ne veš, kdaj se lahko sam znajdeš v takšnem težkem položaju,« je zaupala in poudarila, da je vesela, da so jo sprejeli in jo obravnavali kot osebo, ne samo kot otroka. Opozorila je, da moramo naravo spoštovati, saj lahko povzroči nepredstavljive posledice, ob drugi taki katastrofi pa upa, da se bo odzvalo še več prostovoljcev.
Tudi dijak Srednje tehniške šole Koper Matic Štemberger, ki je bil zaradi prizadevnega dela v gasilskem društvu, tutorstva na srednji šoli ter poučevanja v dnevnem centru za mladostnike razglašen za naj prostovoljca leta 2022 v starosti do 19 let in je prejel priznanje v predsedniški palači, v ospredje postavlja pomoč drugim. »Prostovoljstvo ti veliko da: kup življenjskih znanj in izkušenj – bolj in manj prijetnih – predvsem pa vrednote, kot so solidarnost, spoštovanje, sočutje. Tisto, kar ljudje potrebujemo.«
Kot vsi drugi
Zara Smrtnik je skoraj popolnoma slepa 15-letnica, ki je bila kot edina v generaciji vpisana v Zlato knjigo šole – med učence, ki vsa leta predstavljajo ponos šole. Prejela je veliko priznanj na tekmovanjih iz matematike, fizike, kemije, v 8. razredu je bila državna prvakinja iz kemije. Igra prečno flavto, kolesari ali rola, pozimi smuča in drsa. Vpisala se je na Gimnazijo Vič. Zelo rada ima knjige, pri učenju pomaga sošolcem, želi pa si postati učiteljica matematike. A še zlasti na tekmovanjih se mora vsakokrat znova boriti za podaljšanje časa. »Vsem želim sporočiti: Tudi če ne vidiš, lahko v življenju dosežeš marsikaj in počneš enake stvari, kot jih počnejo videči. Pri tem potrebuješ le določene prilagoditve in posluh ter razumevanje drugih ljudi,« poudarja.
Ali Ogrizek, ki je kot glavni junak zablestel v filmu Šepet metulja, sporoča, da so avtisti ljudje kot vsi drugi, le da včasih na nekatere stvari drugače reagirajo. K sodelovanju pri filmu ga je spodbudila želja po tem, da se preizkusi pred kamero ter da ljudem dokaže, da tudi on zmore. Kot je priznal, mu je bilo najtežje snemati prizore, kjer je bila tematika čustvena in jih ni želel odigrati, ampak na koncu je tudi to oviro premagal. »Avtisti smo le ljudje. Poskusite včasih videti svet, kot ga vidim jaz, in ne prestrašite se izzivov – tudi vi lahko uspete v tem konkurenčnem svetu tehnologij,« še podarja fant, ki si želi ostati neprofesionalni igralec in postati montažer.
