O dobičku v podjetju Slovenski državni gozdovi
V četrtek, 21. decembra, lani je bil po večernem Dnevniku na prvem programu TV Slovenija gost v Slovenski kroniki direktor podjetja Slovenski državni gozdovi. Državljanom Slovenije je sporočil, da je podjetje poslovalo uspešno in ustvarilo kar precejšen dobiček. Ne vem, kako so to sporočilo sprejeli državljani, a meni se je zdelo zelo puhlo in v neki meri tudi ponižujoče. Poskušal bom čim bolj na kratko povedati, zakaj.
Ko sem leta 1961 zaključil gozdarsko srednjo šolo, sem se takoj zaposlil pri Gozdnem gospodarstvu Postojna. Razporejen sem bil na delovno mesto taksatorja oziroma v oddelek za izmero gozdov. V tem oddelku sem ostal dve leti. Ravno prav, da sem se za silo usposobil spoznavati skrivnosti gozda. Pri tem delu pa mi je bilo dano spoznati številne kraje ob vznožju obsežnih snežniških gozdov. Moj pogled je opazil zelo malo novogradenj. Naselja so tvorile stavbe starejšega izvora. Ko sem se letos skozi te kraje sprehodil s pomočjo Googlovih fotografij, pa je v bližnji okolici teh krajev videti vse belo, pa ne od snega, ampak zaradi pozidave s številnimi zasebnimi domovi, h katerim so v veliki meri pripomogli Gozdno gospodarstvo Postojna, Lesno industrijsko podjetje Javor Pivka, Lesno industrijsko podjetje Brest Cerknica in Lesonit Ilirska Bistrica. Na vrhuncu svojega delovanja, še v času socializma, so ta podjetja skupaj zaposlovala okoli tisoč prebivalcev.
Po dveh letih dela v oddelku za izmero gozdov me je podjetje razporedilo za revirnega gozdarja v Leskovo dolino. Znašel sem se v delavskem naselju z enakim nazivom, sredi številne skupine gozdnih delavcev, med katerimi je bilo okoli štirideset sekačev in gojiteljev, šestnajst vlačilcev lesa s konji – furmanov in številna skupina delavcev z bosanskimi konjiči za iznos drv oziroma cepanic. Obstajala pa je tudi skupina strežnega osebja, ki je skrbela, da delavci niso bili lačni in da so prosti čas, vključno s prenočevanjem, uživali v kolikor toliko urejenem okolju. V naselju je bilo torej veliko pridnih rok, a prav nobenega delovnega stroja. Ni treba posebej poudarjati, da takšno stanje ni obstajalo le v Leskovi dolini, ampak na celotnem območju Gozdnega gospodarstva Postojna.
Ker pa je podjetje vodila skupina zelo sposobnih gozdarskih strokovnjakov z jasno vizijo, kaj hočejo doseči (dipl. ing. gozdarstva Jože Drnovšek, njegov naslednik dipl. ing. gozdarstva Janez Sedej, dipl. ing. gozdarstva Milan Kuder, dipl. ing. gozdarstva Amer Krivec, dipl. ing. gozdarstva Edvard Rebula in dipl. ing. gozdarstva Franc Gašperšič), se je začelo podjetje skokovito razvijati v vseh pogledih – strokovno, tehnološko in socialno.
Tako se je že leta 1960 v podjetju pojavila prva motorna žaga, konec leta 1974 je bila v podjetju že 201 motorna žaga, če upoštevamo še zasebne lastnike gozdov, pa že kar 1700. Ko sem prišel v revir Leskova dolina, se je tam sečnja izvajala le z ročnimi žagami, tako imenovanimi amerikankami, a le mesec ali dva za mano je v Leskovo dolino »prišla« tudi prva motorna žaga. Bila je zelo težka in še brez kakršnih koli amortizerjev. Izročil sem jo najboljšemu sekaču kot nekakšno nagrado za njegovo učinkovitost. A že po dveh letih so mu roke pobelile in otrple in postal je prvi delovni invalid s tako imenovano pobelitvijo rok zaradi oviranja normalnega krvnega pretoka.
V podjetju se je spravilo lesa vse tja do leta 1960 opravljalo s konji, v tem letu pa se je začelo tudi spravilo s traktorji. Podjetje je nabavilo dva traktorja tipa Ferguson F 35, ki pa še nista bila opremljena. Debla so jima morali furmani s konji privleči od panja pa do traktorske deske. Ker se je začelo spravilo s traktorji uvajati pospešeno, se je temu ustrezno pospešila tudi izgradnja vlak. V letih od 1976 pa tja do leta 1979 je bilo v podjetju zgrajenih 2134 kilometrov vlak (v tem času je bilo uporabljenih 313 ton eksploziva), v naslednjih letih pa še po 519 kilometrov. Konec leta 1980 je bil pretežni del družbenih gozdov že prepreden z vlakami.
Ob ustanovitvi Gozdnega gospodarstva Postojna leta 1953 je podjetje lahko uporabljalo le ceste, ki so bile med dvema svetovnima vojnama zgrajene zaradi strateških potreb, v šestdesetih letih pa je začelo načrtno graditi ceste. Tako so leta 1960 zgradili že prvih 10 kilometrov cest, do 1963 pa še 27 kilometrov, v letih od 1971 do 2000 jih je bilo na območju GG Postojna zgrajenih že 96 kilometrov. Kolikšen je bil vložek v izgradnjo cest v GG Postojna, pove podatek, da je bila odprtost gozdov s cestami v letu 1961 le 11 metrov na hektar, v letu 2000 pa že kar 20 metrov na hektar. Največ zaslug za to ima dipl. ing. gozdarstva Janez Sedej. Njegovi prioriteti sta bili izgradnja cest in razvoj turizma na območju gozdnega gospodarstva. Treba je poudariti, da se je podjetje vseskozi obstoja financiralo samo. Za vzdrževanje in obnovo gozdov so se finančna sredstva zbirala s tako imenovano biološko amortizacijo, s predpisanim prispevkom od vsakega prodanega kubičnega metra lesa, za izgradnjo vlak in cest pa iz prihodkov, ki jih je podjetje ustvarilo s prodajo lesa. Niti z dinarjem oziroma s tolarjem ni podjetje bremenilo državnega proračuna.
Ko je bil leta 1993 sprejet zakon o gozdovih, ki je predpisal razdelitev podjetja, v katerem sem bil zaposlen tudi jaz, na dva dela, sem ustanovitev zavoda za gozdove sprejel kot neizogibno dejstvo. Prav nič neizogibno pa ni bilo uničenje tako kadrovsko kot tehnološko dobro utečenega izvajalskega dela podjetja. Pričakoval sem, da se bo tudi pri izkoriščanju gozdov ustanovilo državno podjetje v Ljubljani (ali kjer koli bi se pač dogovorili) z izpostavami na območjih nekdanjih celovitih gozdnogospodarskih organizacij. Žal se to ni zgodilo. Država je tem ostankom podelila dvajsetletne koncesije, kar je zanje pravzaprav pomenilo agonijo na dolgi rok. Z ustanovitvijo podjetja za gospodarjenje z državnimi gozdovi pa jim je tako rekoč zabodla nož v hrbet.
Naj se zdaj vrnem na začetek tega prispevka in k dobičku, ki ga je ustvarilo podjetje za gospodarjenje z državnimi gozdovi. Ko sem se trudil dokopati do podatkov, s katerimi stroški vse so obremenjeni prihodki tega državnega podjetja, nisem nikjer zasledil stroškov izgradnje vlak ter vzdrževanja in izgradnje gozdnih cest. Niti nisem naletel na kakršne koli stroške, povezane z gojenjem in urejanjem gozdov. Načrtovanje vseh navedenih del sedaj sodi v pristojnost Zavoda za gozdove Slovenije. Stroški dejanske izvedbe vseh teh del pa v večini bremenijo državni proračun, nekaj pa tudi proračune lokalnih skupnosti. Bremenijo torej vse državljane, ne samo lastnikov gozdov. Le kakšen gospodar pa bi torej bilo podjetje, ki se ukvarja z izkoriščanjem gozdov, a je razbremenjeno vseh prej navedenih stroškov, če bi poslovalo z izgubo. Ker imam rad gozdove, še posebno tiste, v katerih sem opravljal svoje delo, jim seveda še vnaprej želim uspešno poslovanje, tisto o dobičku pa sem začutil kot nekakšen pljunek naravnost v obraz.
