Ducat imen za tatu
Slovenščina je zakladnica besed za slabe stvari. Vzemimo za primer tatu, torej osebo, ki odtuji lastnino drugega človeka. Koliko sinonimov ima naš tat! Tat je le zmikavt, če ukrade manjšo reč ali pet evrov. Vlomilec vdre v poslopje; ropar nas preseneti na ulici ali v banki.
Torbičarji se specializirajo za torbice, žeparji za krajo iz žepov. Rokomavh seže z roko v malho, rokovnjač se z ropanjem ukvarja poklicno, biti razbojnik pa je že ves življenjski slog. Kradljivec je blizu kleptomanu, torej osebi, ki krade bolestno ali preprosto iz navade.
Tu imamo še dolgoprstneža, ki se je namesto za kariero pianista odločil za kriva pota. Ravbar se vojskuje z žandarjem. Tatin je majhen, nevreden tat, tatič pa tat začetnik. Kot je jasno iz njunih imen, uzmovič vzame, grabež pa grabi k sebi. Naposled imamo tu še sistemsko korupcijo. Ta izraz uporabimo, ko je tat politik.
Če bolje premislimo, vidimo, da te besede niso sinonimne. Ločujejo jih fini pomenski odtenki, ki jih poznamo vsi. Ropar pri odtujitvi lastnine včasih uporabi silo, žepar je bolj diskreten, njegova žrtev odkrije tatvino šele takrat, ko zmikavt pije kavico na njen račun. Beseda kradljivec zveni absolutno odklonilno, z njo opišemo človeka, ki krade po prisili svoje narave. Nanaša se na obsojanja vredno značajsko potezo.
Po drugi strani pa lahko izraz razbojnik, kot pravi Slovar slovenskega knjižnega jezika, uporabimo za razposajenega, neugnanega otroka; beseda se lahko torej oddalji od graje in se približa ljubkovalnici. Izraz vlomilec je tehničen in suhoparen, označuje zgolj sredstvo, ki ga uporablja ropar (torej vlom v hišo), dolgoprstnež pa je, kot povedo lingvisti, ekspresiven termin. Nekatere od teh besed je povzdignila literatura. Rokovnjač zveni arhaično, spomni nas na Jurčičeve Rokovnjače. Kleptoman je diagnostična kategorija, pobrana iz stare grščine, beseda ravbar pa prihaja iz časov, ko smo bili Slovenci v tesnejšem stiku z nemščino.
Zakaj je ta pahljača imen za tatu pomembna? Prvič, v njej bi lahko videli nekoliko neprijetno lekcijo o nas samih. Kot pravi anekdota, naj bi imeli Inuiti več deset besed za sneg, ker so pač obkroženi s snegom. Cinik bi rekel, da imamo iz podobnih razlogov tudi Slovenci toliko besed za tatove. Ampak ta vrsta imen za tatu – če pustimo cinizem ob strani – nam lahko pove še nekaj drugega.
Pokaže nam resnično moč jezika. Resnična moč jezika se skriva v bogastvu izkušenj, ki jih neki jezik lahko posreduje ekonomično, zgolj z eno besedo. Če bomo iskali besedo za mladega tatu, kot je bil Aladin iz Tisoč in ene noči, bomo uporabili besedo tatič ali žepar (oznaka zmikavt bi junaka prikazala v preslabi luči). Pisec policijskega poročila bo uporabil nezaznamovan izraz, kot je vlomilec (dolgoprstnežev ali razbojnikov v uradnih dokumentih ne najdemo).
Kradljivec bomo v jezi rekli pohlepnemu človeku, za bandite pa bomo proglasili politike, ki jim ne oddamo svojega glasu. Vsako od ducat imen za tatu je kot nared za neko posebno situacijo. V tem pogledu je slovenščina podobna bogati orodjarni: za vsako izkušnjo s tatom imamo primerno oznako, kot pozna vsaka matica svoj ključ. In seveda: tat je tu samo primer. Navedli bi lahko vrsto drugih pomenskih grozdov, torej družin približnih sopomenk, ki so nabrane okrog skupnega pomena.
Ali je zakladnica slovenščine ogrožena? To oceno lahko slišimo, ko govorimo o vplivu digitalnih tehnologij in univerzalne spletne govorice, angleščine. Vlada pritiska na Apple, naj v svoje naprave uvede slovenske termine in s tem pomaga ohraniti naš jezik. In resnično: če pomislimo na besede, s katerimi opisujemo spletno obnašanje, lahko vidimo, da je pri tem slovenščina skopa. Imamo tisoč besed za tatu: a skoraj nič ustreznic za blokirati, lajkati, trolati in tvitniti. Je to znak šibkosti slovenščine?
Ne nujno. Predlagal bi, da obrnemo perspektivo. Vprašajmo se raje: zakaj ima večina jezikov težave, ko je treba opisati življenje na spletu z besedami domačega izvora? Zakaj je Like beseda, ki se za odobravanje na spletu uporablja tudi v nemščini, in zakaj se spletnemu provokatorju tudi v francoščini reče troll? Predlagal bi naslednji odgovor. Na spletnem obnašanju ni nič posebnega. Na facebooku se Francoz, Nemec in Slovenec vedejo enako.
Na njihovih izkušnjah ni nič specifično francoskega ali nemškega; ničesar, kar bi izražalo posebno izkušnjo, ki jo lahko ubesediš samo v enem jeziku, ali poseben pomenski odtenek, ki ga ujame le določena beseda. Dovolj je (okleščena) angleščina. Problem torej ni v nezadostnosti jezikov. Problem je v praznosti izkušnje. Prekiniti stike z osebo na družbenem omrežju je prazna izkušnja. Pritisniti na gumb »like« prav tako.
Zato ju lahko brez težav opišemo z glagoloma angleškega izvora, torej blokirati in lajkati. Hkrati pa je internet premlad, da bi lahko spletno obnašanje opisali na podroben, fino razdeljen način. Stoletja so morala preteči, da so se lahko ustvarile drobne razlike med besedami ravbar in zmikavt, rokomavh in tolovaj, bandit in kradljivec. Zdi se mi, da jezikovni zaklad ne nastane čez noč. Potrebuje zgodovino.
***
Aljoša Kravanja, dr. filozofije, prevajalec in sourednik Razpotij. Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.
