Mojster čudenja

V torek je umrl ameriški kantavtor Sixto Rodriguez. Julija je dopolnil 81 let, svetovna javnost pa ga je spoznala šele pred dobrim desetletjem, ko so dokumentarec o njegovem življenju Searching for Sugar Man, ki ga je posnel švedski režiser Malik Bendjelloul, ovenčali z oskarjem. Pozornost je pritegnil predvsem zanimiv splet okoliščin, zaradi katerega je bil Rodriguez na domačem kontinentu dolga leta povsem neznan izvajalec, v Južni Afriki pa so njegove pesmi – brez njegove vednosti – druga za drugo postale uspešnice.

Vsi dobri umetniki se veliko čudijo in Rodriguez se tega ni sramoval. V pesmi I Wonder se je čudil načrtom, ki so šli po zlu, ljubezni, ki je ni mogoče najti, prijateljem, ki to niso bili … Začuden je bil tudi Bendjelloul, ko je na ulicah Cape Towna ugotovil, da vsaka druga oseba pozna človeka, čigar življenjsko pot je mogoče strniti v naslednjih ključnih točkah: odraščanje v revščini priseljenskega delavskega razreda, nizka stopnja izobrazbe, dva slabo prodajana albuma in še slabše prodajani singli, tri neuspešne politične kandidature, preživljanje s fizičnim delom v gradbeništvu, skromne bivanjske razmere, številne selitve. Z družino – imel je tri hčere – se je po Detroitu selil šestindvajsetkrat, dokler ni na dražbi kupil propadajoče hiše, v kateri je živel vse do svoje smrti.

Toda vmes je postal slaven. Nihče ne ve, kako je njegova plošča Cold Fact prišla v Južno Afriko, toda dejstvo je, da so jo ljudje vzeli za svojo. Čeprav jo je oblast cenzurirala, je s pomočjo piratske distribucije izšla v milijonskih nakladah. Med oboževalci je krožil mit, da je slavni glasbenik že pokojni, saj naj bi na nekem koncertu storil samomor. Lastnik prodajalne plošč v Cape Townu Steve Segerman in glasbeni novinar Craig Bartholomew sta se odločila temu priti do dna. Ugotovila sta, da govorice ne držijo in da Rodriguez živi v Detroitu. To je bilo v poznih devetdesetih, nedolgo zatem, ko so Južnoafričani na prvih demokratičnih volitvah v zgodovini države za predsednika izvolili Nelsona Mandelo.

Bartholomew je odpotoval na sever ZDA in po nekaj dneh iskanja našel Rodrigueza. Gradbenemu delavcu je najprej le stežka pojasnil, da ga v desettisoče kilometrov oddaljeni deželi častijo kot boga, kljub temu pa mu ga je uspelo zvabiti na krajšo koncertno turnejo po Južni Afriki. Sugar Man, kot so zaradi njegove istoimenske pesmi klicali Rodrigueza, se je tam na lastne oči prepričal, da se neznanec ni šalil: že na letališču ga je pričakala množica navdušencev, nato pa je šest večerov zapored razprodal dvorano s 5000 sedeži.

Nenavaden potek njegove glasbene kariere je mogoče interpretirati na dva načina. Prvi je vzročno-posledični.

Vzrok v ZDA: kombinacija Rodriguezove enigmatične osebnosti in globokoumnih besedil je bila prezahtevna za površno ameriško občinstvo. Posledica: komercialni neuspeh.

Vzrok v Južni Afriki: ljudstvo, ki je oporekalo apartheidskemu režimu, se je prepoznalo v njegovih družbeno angažiranih pesmih. Posledica: Rodriguez postane velika zvezda, večja od Rolling Stones.

Oba scenarija se zdita povsem verjetna, pa vendar imata številne luknje. V ZDA je zaslovelo veliko globokoumnih in enigmatičnih glasbenikov, ki so bili vse prej kot površni. V Južni Afriki je bilo mogoče slišati različne družbeno angažirane izvajalce iz tujine. Upor proti establišmentu je pravzaprav eden izmed temeljev protikulture šestdesetih let prejšnjega stoletja, del katere je bil tudi Rodriguez. Zakaj torej prav on?

Drugi način interpretacije njegove kariere se opira na moč naključij. Ljudje pogosto nočemo sprejeti dejstva, da se nekatere stvari preprosto zgodijo in, še huje, da kot posamezniki nanje ne moremo vplivati. Tudi na tiste, ki nas nepovratno zaznamujejo. Z drugimi besedami: zapojemo »I wonder« in na severu nas vidijo kot neposrečeno kopijo Dylana, na jugu pa kot preroka in odrešenika.

Na koncu potrebujemo oboje: če kot naključje opišemo vsak pojav, ki ga ne razumemo, ves čas stopicljamo na mestu. In če na silo poskušamo najti razlog za vsako posledico, obstaja velika verjetnost, da bodo naši zaključki napačni. Rodriguez bi najbrž rekel, da se je najpomembneje čuditi. Vzrokom, posledicam, naključjem …