Evrodežela bo v 2024 okrevala, a zelo postopoma

Z guvernerjem estonske centralne banke Madisom Müllerjem o ozadju rekordnega znižanja inflacije, javnofinančnih iluzijah, obrestih in napovedih za naprej.
Fotografija: Ko postavljate davčno politiko, je vedno dobro imeti pred seboj dolgoročno perspektivo. To potem lahko prinese in utrdi zaupanje investitorjev, podjetnikov, da ne bo nekih hitrih sprememb. In da se ne bodo znašli v situaciji, ko bi vlada nenadoma ugotovila, da ji je zmanjkalo denarja in bi v naglici spet morala nekaj spremeniti, pravi estonski guverner Madis Müller. Foto: Jože Suhadolnik
Odpri galerijo
Ko postavljate davčno politiko, je vedno dobro imeti pred seboj dolgoročno perspektivo. To potem lahko prinese in utrdi zaupanje investitorjev, podjetnikov, da ne bo nekih hitrih sprememb. In da se ne bodo znašli v situaciji, ko bi vlada nenadoma ugotovila, da ji je zmanjkalo denarja in bi v naglici spet morala nekaj spremeniti, pravi estonski guverner Madis Müller. Foto: Jože Suhadolnik

Baltske države, vse tri so tudi članice evrskega območja, so na prvi pogled nazoren primer, kako hitro in dokaj uspešno znižati visoko inflacijo. Ta je v Litvi, Latviji in Estoniji na lanskem vrhuncu znatno presegala 20 odstotkov in bila dvakrat višja kot pri nas. Na drugi strani pa se te države zdaj soočajo tudi z recesijo. O izkušnjah pri tem, dilemah denarne politike ECB, napovedih za naprej ter geopolitičnih in drugih izzivih smo se pogovarjali z guvernerjem estonske centralne banke Madisom Müllerjem.

Gospod guverner, v Estoniji ste inflacijo z rekordnih 25 odstotkov v lanskem avgustu do prejšnjega meseca oklestili na štiri odstotke. Kakšna zgodba je v ozadju tega dosežka?

Zgodba je v marsičem povezana z vzroki za tako visoko inflacijo. Cene energije so lani zelo hitro porasle. Še posebej cena elektrike. Večina estonskih uporabnikov in gospodinjstev ima pogodbe, vezane na tržno ceno, ki se je lani zelo hitro zvišala. Zdaj se dogaja prav obratno. Cene energije se nižajo, to pa znižuje tudi celotno inflacijo. Tudi cene hrane so lani zelo naraščale, zdaj pa se je to obrnilo.

Tisto, kar je za Estonijo mogoče nekaj posebnega, pa je, da je naša ekonomija še posebej v prvi polovici leta 2022 delovala zelo dobro. Imeli smo zelo hiter gospodarski odboj po pandemiji. Potrošniki so tedaj imeli nekaj prihrankov, in tudi če so cene porasle, so vsi veselo nakupovali številne izdelke in storitve. Tudi podjetja so lahko zelo hitro zviševala cene, kupci pa so bili vseeno pripravljeni plačati. A to se je zdaj spremenilo. Naš BDP se je že sedmo četrtletje zapored počasi skrčil. Podjetja in trgovine zdaj vse težje povečujejo cene, saj ljudje postajajo vse bolj previdni pri trošenju. S tem se znižuje tudi inflacija.

Tudi učinek povišanih obrestnih mer ECB je v baltskih državah morda močnejši kot v veliko drugih državah evrskega območja, saj so vsa naša posojila vezana na gibanje šestmesečnega euriborja. Zato so se obrestni stroški za vse zelo hitro povišali. Denarne politike v Estoniji resnično delujejo. Pod črto: na neki način smo bili zelo uspešni pri znižanju inflacije. Druga stran tega kovanca pa so stroški za ekonomijo, ki ne deluje tako sijajno, in to prav tako pomaga pri blažitvi inflacijskih pritiskov.

Je torej recesija pogasila tudi visoko inflacijo?

To je en del zgodbe. Drugi del pa je, da so se cene energije obrnile navzdol.

V Sloveniji je bila inflacija na svojem vrhuncu, lani oktobra, 11-odstotna, kar je bilo vsaj dvakrat manj kot pri vas, zdaj pa je naša inflacija višja od vaše. Še vedno pa ostaja trdovratno visoka rast cen storitev in tudi hrane. Kakšna je vaša izkušnja na teh dveh področjih?

Prehrambna inflacija se je pri nas prav tako znižala. Kar zadeva inflacijo pri storitvah, pa je ta višja, če gospodarstvo deluje dobro. Pri nas so ti pritiski zdaj precej manjši, kot so bili. Gospodarstvo zdaj ne posluje tako dobro, ljudje so previdni tudi pri trošenju za storitve, zato se cene le počasi višajo.

Je kakšna lekcija iz vaše inflacijske izkušnje, ki bi bila lahko koristna za druge evrske države, predvsem pa za Slovenijo, ki je prav tako majhno in odprto gospodarstvo, kot vaše?

Za odločevalce je morda lekcija, da morate biti previdni pri ekonomskih politikah, ki še poudarjajo cikle v ekonomiji. Ekonomisti tu govorijo o procikličnih politikah. Recimo, v letih 2021 in 2022 smo z nekaterimi domačimi politikami omogočili celo več trošenja. Recimo, ljudje so lahko vzeli prihranke s svojih pokojninskih računov in jih potrošili. Mnogi so se odločili za to, kar je povzročilo razmah potrošnje. Nato se je ta trend seveda obrnil navzdol. Mogoče je bolje, če se vzdržite takih politik, sicer so lahko nihanja res velika.

Da, na drugi strani ste mi letos marca omenili, kako visoka inflacija najprej poveča proračunske prilive in vnaša tudi varljivo iluzijo v javne finance, da je situacija boljša, kot je v resnici in na nekaj daljši rok. Kako je zdaj s tem?

Drži. In zdaj smo dosegli točko, ko so se te iluzije razblinile. Javne finance so zdaj videti precej slabše. Vlada se je ob velikem proračunskem primanjkljaju znašla v zagatnem položaju, ko ga poskuša obdržati pod nadzorom. To pomlad smo imeli tudi volitve in nova vlada, ki je nastopila po njih, je v težavah. Predlagala je povišanje davkov, kar je seveda zelo nepriljubljeno. Med drugim se zvišujeta stopnji davka na dodano vrednost in davka na dobiček (na 22 odstotkov, op. p.). Spremembe pa bodo tudi pri neobdavčenem osebnem dohodku, ki bo odslej višji. To je bila politična obljuba premierkine stranke. Da bi si to lahko privoščili, pa je bilo treba povečati nekatere druge davke. Zelo nepopularen novi ukrep je tudi uvedba davka na avtomobile, ki doslej v Estoniji sploh niso bili obdavčeni.

Davki so seveda vroča politična tema tudi pri nas, vladajoči pa že kar nekaj časa pripravljajo izhodišča za davčno reformo. Bi lahko na splošno priporočili glede davkov, kako naj bodo zastavljene davčne reforme, da bi najbolj ustrezale potrebam posamezne države?

Kot centralni bankir sicer ne bi dajal preveč podrobnih priporočil glede davkov. Kot neko splošno načelo pa je pomembno, da pri načrtih javne porabe vsaj na srednji rok veste, od kod boste dobili denar zanjo. Ko postavljate svojo davčno politiko, je vedno dobro imeti pred seboj dolgoročno perspektivo. To potem lahko prinese in utrdi zaupanje investitorjev, podjetnikov, da ne bo nekih hitrih sprememb. In da se ne bodo znašli v situaciji, ko bi vlada nenadoma ugotovila, da ji je zmanjkalo denarja in bi v naglici spet morala nekaj spremeniti.

Sredi meseca ste skupaj z drugimi guvernerji zasedali v Frankfurtu, na svetu Evropske centralne banke, ki tokrat pričakovano ni spremenila obrestnih mer. Kakšen je vaš komentar k tej odločitvi? Verjetno vas ni presenetila?

Ne, ni me presenetila. Vsakdo v svetu ECB se je zavedal, da na tej točki ni potrebe po zvišanju ali znižanju obrestnih mer. Jasno je, da so odločitve, ki smo jih v ECB sprejemali v zadnjem letu in pol, imele svoj učinek. Kot vidite, se je rast posojil v evrskem območju upočasnila, tudi gospodarska rast je vse počasnejša. To prav tako prispeva k zniževanju inflacije in inflacijskih pritiskov v gospodarstvu. Zdaj je primerno, da nekaj časa opazujemo, kaj se bo dogajalo v ekonomiji, in dopustimo, da naše prejšnje obrestne odločitve v celoti vplivajo.

Mnogi se sprašujejo in ugibajo, kdaj bi ECB lahko začela zniževati svoje obrestne mere. Kar nekaj je špekulacij na finančnih trgih, da bi se lahko prvi obrestni rez zgodil že aprila prihodnje leto. Kakšen je vaš pogled?

Špekulacije ponavadi raje prepuščam drugim (smeh). Na našem zadnjem srečanju je bil občutek, da finančni trgi pričakujejo, da bomo prekmalu znižali svoje obrestne mere. Mislim pa, da je malo verjetno, da bi bili – tako kot sugerirajo te špekulacije – zelo kmalu dovolj prepričani, da se bo inflacija zelo hitro znižala na dva odstotka in tam tudi obstala.

Razumem, da je ECB zdaj v rahlo zagatnem položaju: svojih obrestnih mer ne sme začeti zniževati prezgodaj, a hkrati tudi ne prepozno. Stvar je v pravem timingu?

Seveda. A to hkrati tudi ni odločitev, ki jo moramo sprejeti že danes. Za zdaj je konsenz, da so obrestne mere tam, kjer zdaj ustreza, da so. Zdaj moramo le opazovati, kako se bo gibala inflacija v prihodnjih mesecih in četrtletjih, in na tej podlagi bomo sprejemali prihodnje odločitve.

ECB je zdaj znižala svoje napovedi gospodarske rasti in inflacije za prihodnje leto. Kako te nove projekcije vidite vi?

Pričakovanje je, da bo gospodarstvo v območju z evrom v 2024 okrevalo, a še vedno zelo postopoma. Pričakovati je, da se bo kupna moč gospodinjstev povečala, saj je povprečna rast plač že nekaj časa višja od rasti inflacije. Ljudje si lahko privoščijo, da kupijo več. To bo spodbudilo potrošnjo in prihodke podjetniškega sektorja. Pričakovati je tudi večje povpraševanje na izvoznih trgih, saj gre ZDA in Kitajski bolje. Izvoz z evrskega območja naj bi se s tem torej okrepil.

Ste torej zmerni optimist, kar zadeva območje z evrom?

Mislim, da je to mogoče pravi izraz za prihodnje leto, ne bi smeli pa biti preveliki optimisti, izboljšanje bo zelo postopno.

Prihajate iz Estonije, kako vidite geopolitična tveganja v tej regiji, tudi v kontekstu vojne v Ukrajini? Poleg tega imamo vojno tudi na Bližnjem vzhodu. Katera so glavna tveganja, na katera moramo biti pozorni?

Geopolitična tveganja so seveda pomembna in so bolj ali manj eksistencialnega pomena za Evropo. Seveda vplivajo tudi na ekonomsko situacijo, morda najbolj neposredno skozi cene energije. Kakršnokoli poslabšanje geopolitičnih konfliktov vpliva tudi na gospodarsko rast, recimo ko gre za vojno v Ukrajini ali pa v Izraelu. Vse, kar se zgodi na Bližnjem vzhodu, ima takojšnje posledice za energetske trge in splošno zaupanje podjetij in prebivalstva tudi v Evropi. To pomeni, da bodo razmere lahko tudi slabše, kot zdaj predvideva osnovni scenarij ECB. In inflacija? Pred kratkim smo videli, da so šle cene energije navzdol, kar je pomagalo k znižanju inflacije. Vemo pa, da cene energije nihajo in se lahko obrnejo tudi v nasprotno smer. Nekaj vzrokov za nižanje inflacije tiči tudi v razmeroma šibki ekonomiji. Če bo šlo gospodarstvu še slabše, bo to mogoče dobro z vidika znižanja inflacije. A to seveda ni tisto, kar si v Evropi želimo. Pomembno pa je tudi dogajanje zunaj Evrope, naš izvoz.

Geopolitiko v 2024 bodo seveda krojile tudi številne parlamentarne in predsedniške volitve po svetu in spremembe, ki bodo izhajale iz njih. ZDA bi lahko dobile novega starega predsednika, v Rusiji na predsedniškem položaju verjetno ne bo sprememb, dobili pa bomo nov evropski parlament in komisijo. To bo zelo zanimivo tudi z ekonomskega vidika in verjetno tudi z vidika monetarne politike.

Drži, o tem zdaj veliko razmišljamo tudi v Estoniji. Stvar, ki jo tu velja izpostaviti, je povečanje konkurenčnosti naših ekonomij. Recimo, v primerjavi z industrijskimi podjetji v ZDA so zdaj cene energije v Evropi že dolgo časa na zelo visokih ravneh. To škodi konkurenčnosti evropskih podjetij, ko se primerjajo s tekmeci iz drugih regij. Seveda je tudi znotraj same Evrope lahko situacija zelo različna po posameznih državah. V Estoniji, kjer imamo zelo visoko inflacijo, so stroški, tudi stroški dela, porasli precej hitreje kot, recimo, v Nemčiji ali na Švedskem. To je izziv tudi za naš izvozni sektor, kako ohraniti konkurenčnost.

Da, z enakim izzivom domačih stroškov se spopadajo tudi slovenski izvozniki. Tudi vhodni stroški pri nas so višji od povprečja evrskih držav.

Da, imamo enak problem.

Vaš nekdanji kolega Mario Draghi, ki je vodil ECB v letih od 2011 do 2019, zdaj pripravlja načrt, kako povečati konkurenčnost Evrope. Veliko je govora o zelenem prehodu, povečanju sredstev za raziskave in razvoj pa o digitalizaciji, ki jo pri vas v Estoniji že dlje časa postavljate v ospredje. Kaj menite o tem?

Verjamem v vse te stvari. Resnično moramo investirati v digitalizacijo, inovacije. Omenil sem visoke stroške energije: seveda so zeleni prehod in dodatne zmogljivosti za pridobivanje energije tista področja, kjer prav tako velja investirati. Ob tem pa bi morali zagotoviti, da so pod nadzorom tudi izdatki za javni sektor. To je zdaj prav tako težava. Vlade so med pandemijo podprle gospodinjstva in podjetja do mere, kot prej nihče ni bil vajen. Problem pa je, da davčni prilivi niso porasli z enakim pospeškom. To zdaj vladam povzroča težave.

In še to: kako gledate na projekt digitalnega evra, ki je zdaj v pripravljalni fazi, odločitev o njegovi uvedbi pa še ni sprejeta?

Do digitalnega evra sem bil sprva zadržan. Zdaj pa, bolj ko razmišljam o njem, bolj se mi zdi, da bi bil lahko zelo uporaben. Bo pa treba opraviti še veliko dela in ljudem tudi še marsikaj razložiti. Zraven bo treba pritegniti tudi banke, da bodo tudi same podprle ta projekt. Na koncu bi lahko prinesel nekaj koristi.

Preberite še:

Komentarji: