Steklenica naj bo darilo z zgodbo

Prihaja mesec, ki se pri marsikom sprevrže v popoln finančni polom. Modri so spoznali, da je dobro narediti plan – in ko gre za december, je treba najprej premisliti darila. Ker je to mesec družabnosti, bo lastnike zamenjalo tudi ogromno steklenic. In zato, kaj komu podariti, na koncu sploh ni tako banalna dilema. Kako se torej tega lotiti pametno, pa je vprašanje za slovenskega državnega someljejskega prvaka Valentina Bufolina.

»Mislim, da je prvo vprašanje, ki ga navadno rešimo, še preden pridemo do trgovine, okvirni budžet. V isti paket pa že sodi tudi to, da dobro razmislimo o človeku, ki ga bomo obdarovali. Steklenica vina je sicer eno najbolj običajnih daril, primerna za vsako priložnost  - lahko pa tudi nekoliko zgrešena investicija, če ne bo prinesla vsaj malo veselja, zanimanja, vznemirjenja. Zato pomislimo, kaj vemo o interesih obdarovanca, ko gre za vino, kaj smo opazili, če smo se kdaj znašli z njim za skupnim omizjem, kaj je spraševal, kaj ga je zanimalo, ne nazadnje, kaj rad je,« pravi Bufolin, ki nas v mesečnem feljtonu vodi po poljudnih temah iz sveta enologije in vinske kulture.

Kaj podariti človeku, ki »ima že vse«

Kadar ne gre za darilo, ki bi imelo poudarjeno osebno noto, se rešimo s tremi aduti: strukturirano belo vino ali rdeče vino krepkega telesa, na primer cabernet sauvigon,  sta odgovora, ko gre za moške. Popolnoma univerzalno, torej vino, s katerim je nemogoče zgrešiti, pa je penina ali katero od drugih penečih vin, bodisi šampanjec, cava, cremant.., navaja Bufolin. Kot smo odkrili, da je le malo priložnosti, pri kateri ta zares ne najde mesta v kozarcu, tako je tudi malo ljudi, ki ne bi vedeli, kaj početi z mehurčki. Še zlasti, če je december.

Zagata so ljudje, ki jih ne poznamo prav dobro, in tisti, ki so tako veliki zaljubljenci v vino, da tako ali tako že imajo »več in boljše«, kot bi jim lahko sami prinesli v dar. Na obe dilemi ima sogovornik predlog.

Pomislimo, kaj vemo o interesih obdarovanca, ko gre za vino, kaj smo opazili, če smo se kdaj znašli z njim za skupnim omizjem, kaj je spraševal, kaj ga je zanimalo, ne nazadnje, kaj rad je, pravi Valentin Bufolin.  FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Zlasti prvega ni najti v nobeni literaturi, ki deli tovrstne nasvete, je pa prebrisan trik: za človeka, ki ga ne poznamo zares dobro, razmislimo, kašen je njegov osebni slog, ko gre za oblačenje, opremljanje prostora, glasbo, umetnost … - in preprosto najdemo etiketo, ki bo temu – oblikovno – primerna, predlaga sogovornik. Zakaj? Zelo verjetno je, da prihaja iz kleti, od vinarja, ki z obdarovancem, poleg čuta za estetiko, deli dobršen del pogledov na življenje. Torej, poenostavljeno: če gre za mladega hipsterja, preglejte etikete, ki jih je oblikoval mlad, neodvisni oblikovalec, zelo verjetno bo v steklenici vino, po kateri bi tak človek posegel.  Če pa darilo nesemo na primer k poslovnežu, ki ga ne vidimo brez kravate in obleke, ali pa vsaj športno elegantnega, se je pametno razgledati med etiketami, ki prisegajo na oblikovno klasiko.

Kaj pa podarimo človeku, do katerega pravzaprav gojimo strahospoštovanja zaradi njegovega poznavanja vina in vinoteke, ki je vredna zavidanja? Valentin Bufolin sam je kar dober primer. Kaj torej razveseli njega? Presenečenje: »Če mi kdo prinese steklenico  in reče, da je našel novo, majhno, zanimivo klet, ki smo jo spregledali. To me najbolj razveseli.« Želja vsakega, ki ceni vino, namreč je, da bi bil zraven in med prvimi, ko se rodi nova vinarska zvezda.

Ni primerno pričakovati, da bo steklenico, ki jo je dobil za darilo, gostitelj takoj tudi odprl, ker sami entuziastično čakamo, da bomo videli, ali bo zares zadovoljen – in ker smo jo kupili bolj zase kot zanj. FOTO: Shutterstock

Steklenica naj pride z zgodbo

Podarjanje vina je ima sicer lasten dramski lok, katerega vrhunec je trenutek, ko izbranec dobi vino v roke. To je priložnost, ko steklenica dobi zgodbo in se izkaže, da pravzaprav ni toliko pomembna cena, redkost ali ekskluzivnost, ampak to, da je bila izbira premišljena in osebna.

»Zadnjič sem te slišal pripovedovati, kako očaran si bil nad Halozami, ko si jih prvič videl. Pomislil sem, da bi te zanima ta steklenica, od tam je, meni se zdi, da boš v njej užival, spomnila me je nate.« Tako naše darilo zagotovo ne bo neopaženo obstalo nekje na stranski mizici v hodniku, kjer se zbirajo druga darila, torej tista, ki nimajo zgodb.

Kadar želimo, da naše darilo loči in naredi trajni vtis, ni neprimerno, če priložimo še kakšno »delicijo«: navadno so to mesnine, ki pa naj bodo vedno iz okolja, iz katerega prihaja tudi vino. Če podarjamo v zadnjem času priljubljeni portovec – pred kratki so ga razglasili kot vino, ki je idealen par naši tradicionalni orehovi potici – je lahko zraven tudi čokolada, ali pa kolutek sira z modro plesnijo. Od trajnih darilc pa seveda vedno prav pride dober odpirač za buteljke, ljudje pa se razveselijo tudi zamaška za steklenice penečih vin, ki se presenetljivo dobro obnesejo.

Bonton pa nekaj tudi prepoveduje

Pa še nekaj je treba povedati - in prepovedati: ni primerno pričakovati, da bo steklenico, ki jo je dobil za darilo, gostitelj takoj tudi odprl, ker sami entuziastično čakamo, da bomo videli, ali bo zares zadovoljen – in ker smo jo kupili bolj zase kot zanj. Tega pritiska ga navadno celo odvežemo z besedami: »Privošči si jo na kako mirno popoldne.« Zakaj? Če govorimo o večerji, je gostitelj najbrž že pripravil vina, ki jih namerava postreči in bi z dodatno steklenico samo pokvarili scenosled. Kadar pa je družba večja, pa verjetno tudi vsi ne bi mogli poskusiti.  Ni pa neumestno, kadar gre za večje zabave, prinesti dve steklenici. Eno kot darilo za gostitelja, eno pa za zbrano družbo.