Njeni ženski liki nosijo v sebi nekaj, kar privlači bralce

Predvidoma do konca leta bo izšel slovenski prevod romana L'amore molesto, s katerim je Elena Ferrante zaslovela v Italiji in Evropi.
Fotografija: Prizor iz igrane serije Moja genialna prijateljica. FOTO: Promocijsko gradivo/HBO
Odpri galerijo
Prizor iz igrane serije Moja genialna prijateljica. FOTO: Promocijsko gradivo/HBO

Februarja je pri založbi Mladinska knjiga izšel roman Voda v jezeru ni nikoli sladka italijanske pisateljice Giulie Caminito. Avtorici so zanj podelili prestižno nagrado za literaturo campiello. V ospredju pripovedi je revna družina, ki živi v socialni soseski rimskega predmestja.

Čeprav se mati trudi, da bi otrokom zagotovila boljši vsakdan, kot ga ima sama, daje po drugi strani potomcem – še posebej edini hčeri – nenehno vedeti, kam spadajo. Brezizhodnost mladih generacij iz italijanskega primestja in s podeželja oziroma jeza mladih, ki si želijo postati nekaj več, a jim družbena ukalupljenost in stigma ne pustita poseči po sanjah, sta predstavljeni kruto in nadvse realistično. Knjiga se v slovenskem jeziku bere tekoče, za mojstrski prevod je poskrbela Daša Perme Jurjavčič.

Za prevajalko to ni prvi stik z italijanskimi avtoricami – med njene najodmevnejše prevode sodita Izgubljena hči in Zlagano življenje odraslih Elene Ferrante, veliko pa prevaja tudi za televizijo. Društvo slovenskih filmskih in televizijskih prevajalcev ji je lani podelilo stanovsko nagrado za prevod nadaljevanke Genialna prijateljica. Prevajanje Ferrantejeve je bilo, (tudi) zaradi fenomena, ki se je rodil okrog Neapeljskega cikla in avtoričinega skrivanja lastne identitete, precejšen zalogaj, priznava Daša Perme Jurjavčič.

Največji izziv so besedne igre, dodaja, prevajalec se mora pogosto igrati z besedami in imeti precej domišljije, da se domisli ustreznega prevoda, ki bo bralcu razumljiv in mu čim bolj približal zgodbo izvirnika. Pri dobro prevedeni knjigi bralec niti ne zasluti, da gre za prevod – imeti mora občutek, da v rokah pravzaprav drži izvirnik. Povedi morajo biti tekoče, kar pa pri prenosu iz kultur, ki so si tako različne kot slovenska in italijanska, ni vedno preprosto.

»Italijani imajo veliko specifičnih izrazov, ki izvirajo iz njihove kulture oziroma družbe, pa jih pri nas ne poznamo. Vojaški čini, recimo, ali pa finančna straža, karabinjerji,« pojasnjuje Daša Perme Jurjavčič. Giulia Caminito je v romanu Voda v jezeru ni nikoli sladka uporabila precej neologizmov, uporabljala je nenavadne izraze in pisala, recimo, o liku, ki je »imel oči kot astronavt«. Pred prevajalcem je nato zahtevna naloga, da take opise bodisi pojasni bodisi najde neki drug, jeziku, v katerem je doma bralec, bolj domač izraz.

Prevajalec mora najprej dobro obvladati slovenščino

Prevajalka Daša Perme Jurjavčič s knjigo Voda v jezeru ni nikoli sladka. FOTO: Anja Intihar/Delo
Prevajalka Daša Perme Jurjavčič s knjigo Voda v jezeru ni nikoli sladka. FOTO: Anja Intihar/Delo
Slovenščina je po mnenju Daše Perme Jurjavčič – veliko prevaja tudi iz angleščine – hvaležen jezik za prevajanje, a le, če jo prevajalec dobro obvlada: »Ni dovolj, da natančno poznamo jezik, iz katerega prevajamo, pač pa je treba obvladati tudi materinščino. Razvijati se moramo skozi branje, komunikacijo z lektorji.« Vprašanje, ali mora biti prevajalec tudi malo pisatelja, se zdi retorično, a ni.

Sogovornica pravi, da je pri nas res veliko dobrih prevajalcev, na drugi strani pa je pogosto tudi dobesedno prevajanje; sama knjigo prav zaradi slabega prevoda pogosto odloži. Zdi se ji, da bi se morali bralci večkrat oglasiti in povedati, da nekateri prevodi niso dobri, saj nam vsem s tem uhajajo dobre zgodbe. Doslej se pri jezikovnih zagatah, v katere se je ujela pri prevajanju, na avtorja še ni obrnila, niti pri prevodu, ki ga pravkar končuje za Mladinsko knjigo. Gre za tretji del serije švedskega pisatelja Fredrika Backmana o hokejski ekipi Medvedi, ki v malem mestu predstavlja srčiko skupnosti – dokler neslutena tragedija vsem ne spremeni življenja.

»Knjiga je obsežna, poleg tega prevajam angleško različico, original je seveda napisan v švedskem jeziku. Na nekaterih delih sem začutila, da prevod v angleščino ni povsem razumljiv, in se lotila raziskovanja, kupila originalno e-knjigo, potem še nemško verzijo in si z vsem tem pomagala, da bi roman prevedla kar se da dobro,« je povedala Daša Perme Jurjavčič. Pri Društvu slovenskih filmskih in televizijskih prevajalcev so v obrazložitvi priznanja, ki so ji ga podelili za prevod igrane nadaljevanke Genialna prijateljica, med drugim zapisali, da je »v prevod skoraj neopazno vtkala jezikovne prvine, ki nakazujejo razliko med knjižnim jezikom in narečnim govorom, ob tem pa ves čas ostajala v mejah jezikovne norme«.

Za roman Voda v jezeru ni nikoli sladka je avtorica prejela nagrado campiello. FOTO: Promocijsko gradivo/Mladinska knjiga
Za roman Voda v jezeru ni nikoli sladka je avtorica prejela nagrado campiello. FOTO: Promocijsko gradivo/Mladinska knjiga
V kratkem bo zagrizla v prevod romana L'amore molesto (Nadležna ljubezen), s katerim je Elena Ferrante zaslovela v svoji domovini in širom po Evropi. Najprej jo je sicer pritegnila knjiga Dnevi zavrženosti, potem je začela prevajati serijo Genialna prijateljica. »Ferrantejeva riše življenje takšno, kakršno je. Njeni liki niso enoplastni, zgolj slabi ali dobri. Teme, o katerih piše, so zanimive in aktualne – življenje v Neaplju v 50., 60. in 70. letih prejšnjega stoletja, zgodovinskopolitični pretresi v Italiji, rojevanje feminizma. V Izgubljeni hčeri je izpostavila materinstvo, ki se danes zelo idealizira. Jaz kot mama tega ne prenašam. Elena Ferrante pa materinstvo pokaže takšno, kot je. Človeško. Njene ženske imajo nekaj, kar privlači bralke in bralce,« odgovarja na vprašanje, kaj jo vleče k italijanski pisateljici, o kateri se nenehno ugiba, kakšna je, kje živi, od kod izvira, koliko je stara.

Sama si jo predstavlja kot tipično Italijanko, temnolaso, močno v čisto človeškem smislu, morda nekoliko podobno Eleni iz Neapeljskega cikla. Pogosto surovo neapeljsko narečje – Elena Ferrante ne olepšuje govorice svojih knjižnih likov – ji ni delalo težav, ker je zraven dobila italijanski prevod. Tudi v Italiji so serijo predvajali s podnapisi na mestih, na katerih so liki govorili v neapeljskem narečju. To je namreč tako specifično, da ga ne razumejo niti vsi Italijani.

Za prevajalko se je zdelo ustrezno vprašanje o družbeno nesprejemljivih prevodih, ki so v zadnjem času povzročili jezikovne osvežitve nekaterih znanih del. »Knjige moramo gledati skozi čas, v katerem so bile napisane. Življenje nima vedno srečnega konca, umirajo tako ljudje kot živali, in otroci se morajo naučiti to sprejeti,« pravi sogovornica. Pri prevajanju sodobnih knjig jo vedno vodi premislek, kakšne izraze bo uporabila, da ne bo šla čez rob. Pri 100 let starih (klasičnih) delih pa po njenem mnenju to ni mogoče.

Preberite še:

Komentarji: