Mesto Chopina in Kopernika, nad katerim se šopiri Stalinov penis
Varšava je mlado mesto. Med drugo svetovno vojno je bila tako poškodovana, da se Poljakom stavb in infrastrukture ni splačalo obnavljati, ampak so raje vse zgradili na novo. Mesto s približno 1,8 milijona prebivalcev se ne kiti s kupom starih in častitljivih objektov – eden od domačinov mi je Varšavo predstavil kot »grdo sestro lepotca Krakova« – a staro mestno jedro je vredno ogleda, pa tudi odmik od strogega centra bo zadovoljil radovednega popotnika.
Imela sem srečo in Varšavo obiskala na pragu pomladi, ko so v številnih koritih cveteli tulipani. To je bila prva stvar, na katero sem postala pozorna – da je namreč mesto lično urejeno, na ulicah ni smeti (vsaj ne tam, kjer sem se gibala), veliko je cvetličarn, kavarnic, knjigarn …
Poljska prestolnica je zanimiva mešanica starega in novega, bogatega in revnega. V komunizmu zgrajeni stanovanjski bloki, vsi na moč podobni drug drugemu, da jih sploh ne ločiš med seboj, se klanjajo pod bleščečimi stolpnicami, ki se dotikajo neba. Na vsakem koraku brnijo gradbeni stroji, nekaj minut stran pa lahko človek povsem po naključju odkrije zelene parke in stoječa »jezerca«.
Varšava je eno samo protislovje. Še najbolj ga človek občuti, ko se po ogledu (v vojni uničenega in nato obnovljenega) baročnega dvorca, nekdanje rezidence poljskih kraljev, odpravi na potep v predel Praga, enega najstarejših delov Varšave.
Nekoč je bila Praga leglo kriminala, danes postaja nekakšna varšavska Metelkova, stičišče različnih subkultur. V poljski prestolnici me je sicer najbolj prevzel predel okrog Visle. Urejen park, kolesarski in tekaški poligoni in tik ob reki Kopernikov znanstveni center, vsi odmaknjeni od prometnega vrveža, so prva stvar, ki bi jo priporočila obiskovalcu.
Na sončno, skoraj poletno jutro sem se sprehodila do nabrežja Visle in uzrla varšavsko morsko deklico. Po mestu je posejanih več kipov morske sirene, ki velja za varšavsko zavetnico, čeprav mesto sploh ne leži ob morju. Dobre tri metre visoki kip ob Visli so odkrili julija 1939. Model zanj je bila 23-letna Krystyna Krahelska, članica varšavskega odporniškega gibanja in avtorica pesmi Hej, fantje. Pripravite bajonete. Med drugo svetovno vojno kip, presenetljivo, ni bil poškodovan.
Chopin in Kopernik, genija
Druga zanimiva točka v mestu je Palača umetnosti in kulture. Ne le ker je najmogočnejša stavba v poljski prestolnici, h kateri sem se (ne)hote vedno znova vračala, ampak tudi zato, ker je z vrha 231 metrov visokega »monstruma« lep razgled na mesto. Stavba, ki ji starejši domačini – med njimi je tudi taksist, ki mi je pojasnil celotno zgodbo okrog vzdevka za mogočno palačo – pravijo tudi Stalinov penis.
Ko sem taksistu omenila, da bi me z uporabo veliko domišljije stavba po obliki morda res spominjala na pritiklino nekdanjega sovjetskega diktatorja, me je med smehom hitro prizemljil, da oblika s poimenovanjem nima nobene povezave. Josip Stalin se je po vzoru skoraj slehernega diktatorja rad šopiril s svojim egom, za stradajoče in revne mu je bilo malo mar. Kdo je gospodar imperija, je pokazal tudi tako, da je nekaterim sovjetskim republikam »podaril« megalomanske stavbe. Ena stoji v Rigi, a so jo Latvijci menda malce prijazneje poimenovali Stalinova rojstnodnevna torta.
Ob pogledu na mogočno zgradbo, do leta 1955 je veljala za najvišjo v Evropi, je turistu, tudi če ne pozna niti kančka zgodovine, hitro jasno, zakaj se je palače, ki je znotraj približno tako temna, kot je bil najbrž diktatorjev karakter, prijel vzdevek Stalinov penis. V angleščini obstaja besedna zveza, ki mi je prva prišla na misel, ko sem zagledala palačo – showing off ... Eno samo bahaštvo.
Medtem ko v ne tako daljni preteklosti Poljaki niso prav dobro vedeli, kaj bi z njo, danes v njej domujejo gledališče, konferenčne hale, pisarne in muzej. Nekaj časa so v državi celo razmišljali, da bi jo porušili, a so jo raje obdržali kot pomnik na hude čase, za katere si nihče ne želi, da bi se kdaj vrnili.
V stavbi, veličastni palači Ostrogski, kjer domuje Inštitut Friderika Chopina, so na ogled med drugim zadnji klavir, na katerega je igral Chopin, pa bolero njegove ljubimke, ene najbolj priljubljenih pisateljic tedanjega časa, Francozinje George Sand, s katero je preživel osem let. Razstavljeni so tudi robček, na katerega je izvezla Chopinovi začetnici, ter pisma, ki so mu jih pisali družinski člani. Med avtentičnimi predmeti se obiskovalec med nadstropji sprehaja ob zvokih ptičjega petja in Chopinovih taktov, dokler ga čisto na koncu ne objame – tišina.
Še eden od rojakov, na katerega so Poljaki zelo ponosni, je Nikolaj Kopernik. V Varšavi so mu med drugim posvečeni aleja, že omenjeni znanstveni center oziroma muzej in kip v središču mesta. Interaktivni muzej ob Visli bo navdušil otroke in odrasle ter jim približal Kopernika, odkritelja heliocentričnega sistema našega osončja.
Še se bo treba vrniti ...
Eden od sogovornikov, s katerim sem se pogovarjala o številnih odprtih gradbiščih, ki sem jih videvala povsod po mestu, je dejal, da se v Varšavi res ogromno gradi in da bo po končanih delih mesto zasijalo. Že zdaj pa je v njem veliko možnosti za kulinarične užitke, videti je, da je poljska prestolnica stičišče mnogih kultur – najti je gruzijsko, italijansko, tajsko in kitajsko kuhinjo, če jih naštejem le nekaj.
Ulica Nowy Swiat – od tam se splača sprehoditi do glavnega trga, po navadi je to srce vsakega mesta in tudi v Varšavi ni nič drugače – je svet v malem, a naj vas precej visoke cene ne presenetijo. Ne vem, od kod sem si pred odhodom od doma v glavi ustvarila idejo, da je Varšava zagotovo občutno cenejša od Ljubljane. Ni. Kapučino sem komaj kje dobila za manj kot dva evra, za kosilo s pijačo pa običajno odštela med 20 in 25 evri, pa si sploh nisem privoščila kakšnih z Michelinovimi zvezdicami okičenih biserov.
Ceneje je, če izberemo pieroge, nekakšne z različnimi nadevi polnjene cmoke, ali pa žurek, kislo juho iz ržene moke, oboje velja za poljsko nacionalno jed. Če sem prav razumela natakarja, se pierogi tradicionalno postrežejo kot dvanajsta jed poljske božične večerje.
Varšava po številu muzejev, bahaških zgradb in nepozabnih doživetij morda ne more konkurirati Londonu, Parizu ali Amsterdamu, a je za nekajdnevni umirjen potep – tudi zaradi odlične in cenovno ugodne letalske povezave z Ljubljano – nadvse zanimiva.
Muzej, posvečen varšavski vstaji, v kateri je umrlo okrog 200.000 ljudi, mesto pa je bilo ena sama ruševina, je priložnost za enourni zgodovinski odklop. Iz Muzeja varšavskega geta, ki je še vedno zaprt, pa so mi sporočili, da odprtje načrtujejo za leto 2026, saj še snujejo oziroma postavljajo razstavo. Domovala bo v nekdanji varšavski judovski bolnišnici za otroke.
Varšavski geto je bil eden največjih judovskih getov, ki so jih v času holokavsta med vojno ustanovili Nemci. V njem naj bi bilo nastanjenih približno 460.000 prebivalcev, skoraj tretjina prebivalcev takratnega mesta. V Varšavo se bo torej še treba vrniti.
Iz poljske prestolnice je mogoče z vlakom hitro in enostavno priti v številna druga mesta. Do Krakova, ki ima dosti več duše, sta dobri dve uri, vlaki vozijo vsako uro.
