Primož Roglič je jumbovcem dal osem nepozabnih let
»Lahko le potrdim, da zapuščam svojo sedanjo ekipo,« je Primož Roglič dejal novinarjem, zbranim na štartu današnje dirke po Emiliji, ki jo je tudi dobil. Novega delodajalca še ni razkril, to bo bržkone storil čez teden dni, v cilju dirke po Lombardiji, jasno pa je, da se končuje njegova izjemna zgodba v dresu Jumba Visme. Slovenski as in nizozemska ekipa sta se skupaj iz anonimnosti povzpela med zvezde. Njun razhod še zdaleč ni pravljičen, vendar nič ne bo spremenilo dejstva, da je Rogla, potem ko je sestopil s skakalnih smuči in sedel na kolo, v črno-rumenem dresu pisal zgodovino slovenskega kolesarstva.
»Predvsem iskrena zahvala Adrii Mobil za vse, kar smo v teh nekaj letih skupaj naredili in mislim, da smo naredili veliko. Veselim se novih izzivov, a hkrati čutim tudi rahlo razočaranje, ker odhajam iz okolja, v katerem sem imel vse pogoje za razvoj in v katerem sem se resnično odlično počutil. Ekipa Lotto-Jumbo vendarle predstavlja višjo stopničko na tej moji kolesarski poti. Pripravljen sem se spopasti z novimi izzivi. Sicer pa osebno ne pričakujem nič posebnega, kajti s pričakovanji je pač tako, da, če več pričakuješ, si lahko tudi bolj razočaran. Zato se bom prepustil toku in od sebe dal svoj maksimum, kot sem ga tudi doslej,« je Roglič dejal 12. oktobra 2015, ko je oznanil, da iz kolesarske Slovenije odhaja v svet.
Nekdanji smučarski skakalec, ki je imel za seboj le tri leta kolesarskega staža v novomeški celinski ekipi, se je želel preizkusiti z najboljšimi, in nizozemska ekipa, ki se je tedaj še pobirala po odhodu nekdanjega velikega sponzorja Rabobanka, je bila pripravljena tvegati z njim. Pravzaprav ni imela ničesar izgubiti, sodila je k dnu ekip svetovne serije in potrebovala je vrhunskega kolesarja, s katerim bi se lahko bolj enakovredno borila s tedaj vsemogočnim Skyem in drugimi velesilami karavane.
Senzacija na Giru, prvenec na Touru
V Rogliču, ki je za nizozemsko zasedbo slavil 74 od svojih 80 zmag, pa je gotovo dobila več, kot je pričakovala. In na uspehe ji ni bilo treba dolgo čakati. Dotlej malo znani Slovenec je senzacijo skorajda pripravil že v uvodni etapi Gira 2016, ko je v Apeldoornu na Nizozemskem v vožnji na čas le za stotinko sekunde zaostal za Tomom Dumoulinom. Nova slovenska zvezda pa je bila rojena že dober teden dni kasneje, Roglič je svojo prvo zmago v svetovni seriji in v dresu Lotta Jumba slavil v 9. etapi Gira, ko je v Toskani dobil 40,5 km dolgo vožnjo na čas.
Roglič ni bil prvi Slovenec z etapno zmago na Giru, zato pa se je zapisal kot prvi na dirki vseh dirk. Nov mejnik je postavil, ko je v 17. etapi Toura 2017 tekmecem pobegnil na vzponu na Galibier in v Serre Chevalierju zmagoslavno dvignil roke.
Podoben podvig mu je uspel tudi leto kasneje, ko je dobil 19. etapo Toura v Larunsu, povsem blizu pa je bil tudi uvrstitvi na končni oder za zmagovalce. V vožnji na čas v 20. etapi je bil zanj premočan Chris Froome, ki ga je izrinil na 4. mesto. To je bilo sicer tudi leto, ko je kolesarski svet spoznal, da je Roglič eden od najboljših na enotedenskih dirkah, poleg dirke po Sloveniji sta bili njegovi tudi Baskija in Romandija.
Prvič rožnata majica, stopničke, zmaga, številka 1
Četudi Roglič dirke po Franciji 2018 ni končal na odru na Elizejskih poljanah, je na njej spoznal, da je na tritedenskih preizkušnjah konkurenčen najboljšim. Tako je na štart Gira 2019 v Bologni prišel kot prvi favorit in je z zmago v uvodni vožnji na čas postal tudi prvi Slovenec v rožnati majici.
A dirke ni končal v njej, zaustavile so ga težave z želodcem, pa tudi njegova ekipa še ni bila nared za takšne podvige. Postanek njegovega športnega direktorja za malo biološko potrebo v zaključku 15. etape, v kateri je posledično na sposojenem kolesu (njegovo je imelo tehnično okvaro) padel, se je v anale vpisal kot eden od največjih spodrsljajev Jumba Visme.
Težko je verjeti, da je ekipa, ki je letos dobila vse tri tritedenske dirke, še pred nekaj leti delovala tako amatersko. Učila se je na Rogliču, ki ji je ob izbruhu slovenske navijaške evforije ob italijanskih cestah vseeno prikolesaril končno 3. mesto. To so bile prve stopničke katerega od naših kolesarjev na tritedenski dirki.
Jeseni je sledila še prva zmaga, Roglič je bil prepričljivo najboljši na Vuelti, pred Alejandrom Valverdejem in odkritjem sezone 2019 Tadejem Pogačarjem. To je bilo tudi leto, ko je Roglič, ki je enotedenski zbirki dodal tudi dirko po ZAE in Tirreno–Adriatico ter pokazal, da lahko zmaguje tudi na enodnevnih dirkah, kot prvi Slovenec sezono končal na vrhu jakostne lestvice Svetovne kolesarske zveze (UCI).
Neuresničene rumene sanje, krstni spomenik
Roglič je bil številka ena tudi leto dni kasneje, čeprav ni uresničil svojega in ekipnega velikega cilja, prve zmage Jumba Visme in slovenskega kolesarja v skupnem seštevku Toura. Od nje je bil oddaljen le en dan, vendar ga je v nepozabni vožnji na čas na La Planche des Belles Filles ugnal Pogačar.
Kolesarska Slovenija se je razdelila na dvoje in se zdi razdeljena še danes. A Roglič je tedaj znal vrhunsko preboleti razočaranje, zmagal je na dirki Liege–Bastogne–Liege in postal prvi Slovenec z zmago na spomeniku, eni od petih največjih enodnevnih dirk na svetu. Nepremagljiv je bil tudi na španskih cestah, na katerih sta mu do druge zaporedne zmage na Vuelti pomagala tudi Sepp Kuss in Jonas Vingegaard.
Padec in olimpijsko vstajenje
Jasno je bilo, kakšne so bile Rogličeve želje v letu 2021 – razmišljal je le o popravnem izpitu na Touru, na katerem pa je že v 3. etapi grdo padel in odstopil po 8. etapi, medtem ko se je Pogačar peljal proti svojemu drugemu zmagoslavju v Parizu.
Rogličev odziv pa je bil tako kot leto poprej izjemen, na olimpijskih igrah v Tokiu je v vožnji na čas osvojil prvo slovensko kolesarsko olimpijsko zlato, le nekaj dni po tem, ko je Pogačar na cestni dirki osvojil bron.
Roglič si je na Japonskem oder za zmagovalce delil z Dumoulinom in Rohanom Dennisom, moštvenima kolegoma iz Jumba Visme, ki jo je kmalu za tem slovenski kapetan popeljal še do tretje zaporedne zmage na Vuelti.
Francoski urok in skoraj usodna Vuelta
Začetek sezone 2022 je obetal konec Rogličevega uroka na francoskih cestah, saj je Kisovčan na njih slavil še dve prestižni enotedenski zmagi, na Pariz–Nica in kriteriju Dauphine. A na Touru nesreča spet ni počivala, v 5. etapi po kockah zloglasne dirke Pariz–Roubaix se je predenj prikotalila bala sena in sanj o zmagi na Elizejskih poljanah je bilo zanj spet konec.
Ne pa tudi za Jumbo Vismo, ki je na 11. etapi z vsemi močmi napadla Pogačarja. Roglič je prispeval velik delež k temu, da je bil na koncu dneva in tudi na koncu dirke v rumeni majici Vingegaard. Nizozemska zasedba je namesto slovenskega dobila danskega junaka, ki se je na vrhu ekipne hierarhije še bolj utrdil po še eni Rogličevi kalvariji.
Slovenski as je po hudem padcu v 16. etapi predčasno končal tudi Vuelto, njegova prihodnost pa je bila negotova, saj ga je čakala operacija rame in dolgo okrevanje po njej.
Šampion Višarij še ni rekel zadnje
A kdor je tedaj odpisal Rogliča, ne pozna njegove trdoživosti in vztrajnosti. Njegova letošnja vrnitev je bila blesteča, drugič v karieri je dobil Tirreno–Adriatico, prvič dirko po Kataloniji, tako da mu od prestižnih enotedenskih dirk manjka le še dirka po Švici.
Sledil je Giro in nepozabne Višarje, na katerih je Roglič z izjemno zmago v morju slovenskih zastav osvojil rožnato majico. Za prvo lovoriko Slovenije in Jumba Visme, ki se je tako lahko lotila zgodovinskega podviga, zmage na vseh treh tritedenskih dirkah v isti sezoni. Tour je bil spet Vingegaardov, Vuelta bi bržčas morala biti Rogličeva, saj se je slovenski as po majskem zmagoslavju v Italiji pripravljal le na to preizkušnjo. Vendar sta ekipna strategija in splet okoliščin pripeljala do Kussove zmage pred Vingegaardom in Rogličem.
Pred učiteljem sta končala dva njegova učenca, kar je bil za Rogliča, za katerega je letošnja sezona s 15 zmagami najuspešnejša doslej, očitno znak za odhod. Kot morda tudi govorice o združitvi Jumba Visme s Soudalom Quick Stepom Remca Evenepoela. O tem naj bi bilo več jasnega v ponedeljek, o Rogličevem novem delodajalcu pa prihodnjo soboto. Kamor koli bo pot vodila nekdanjega smučarskega skakalca, ki je osvojil kolesarski svet in si še vedno želi osvojiti rumeno majico na Touru, se mu lahko le zahvalimo za osem nepozabnih let pri Jumbu Vismi in mu zaželimo: Srečno, Primož!
