Kozerija, ki se vrti
Na Poletovi spletni stani skoraj nič ne pišemo o tekmovalnem športu (ki mu tokrat pravimo tudi sport; zakaj, boste videli povsem na koncu), ker menimo, da imata vrhunski šport in rekreacija predvsem eno skupno točko, športni rekvizit.
Seveda so vsi nivoji med seboj tesno prepleteni, ne nazadnje si tudi mnogo ljubiteljskih športnikov prizadeva, da bi se čim bolj približali onim, ki se s športom ukvarjajo poklicno.
Vsi, ki smo malo taki, smo tudi malo hecni, ampak tak humor je, kot se reče, še kar zdrav. Čeprav je reči, da bom dober kot Pogačar, skoraj kot črn humor.
Slovenci smo tako in tako hecni. Tako ali drugače malo silimo na levo, nekateri celo v Kumrovec, kjer se je začel svetovni genski inženiring za naše kraje, čeprav nas je veliko katolikov, zato ni čudno, da se ta DNK izkaže na pogrebih, ko se najbolj zagreti partijci pustijo pokopati po cerkveno, pred smrtjo pa kličejo na pomoč duhovnika, da bi jih spovedal in priporočil onemu, ki je bil vedno nekaj nad njimi, vendar ga njihova teorija ni priznavala. Praksa je pokazala nekaj drugega.
Ne, tu se ne hecam, gre za neskončno intimne stvari. Ni vsako slovo spokojno, čeprav bi sam želel, da bi bilo.
Slovenci še vedno pravimo, da smo narod planincev, kar je res, saj so gore v naši podzavesti tako zasidrane, kot pri nekaterih Brezje, pri drugih Tito, pri obojih pa tudi kakšen kozarec rujnega, a ne. Posnetki Slovenije so najlepši iz zraka, z višine, ko so tudi gore le del vse narave in nič več. Nič višje in nič nižje, gore so pač le naše.
Pravimo tudi, da smo narod smučarjev, čeprav danes smučajo v resnici le redki. Smučanje je čudovito in nikoli bi ne zamenjal dni, ko sem, preklinjajoč očeta, ki je spal sobotno jutro po petkovem zamakanju ali podobnem po bremenu, v mraku in v pancarjih korakal od bloka do mestnega avtobusa, s smučmi na ramenih, in se potem z drugim avtobusom odpeljal na Krvavec in isto je bilo nazaj. Ko so mi povedali, da je lažje hoditi v čevljih, s pancarji v nahrbtniku, sem bil razsvetljen in manj jezen na očeta, ki me ni želel zapeljati do glavne avtobusne postaje - v resnici mu moram biti za vedno hvaležen, da mi je dal za vozovnice in smučarske karte. In da sem se za svojo željo moral potruditi.
To se mi je posvetilo nekoč na Velikem Kleku, ko smo z avstrijskimi kolesarskimi prijatelji konec nekega maja smučali v dolino. Do izhodišča smo se pripeljali po pravkar spluženi cesti. Skoraj 30 kilometrov klanca. Če bi mi starši ne omogočili, da sem se lahko smučal, bi nikoli ne stal sam.
No, sem omenil kolo.
Malo se mi zdi hecno ... Kot da je vsem nerodno zapisati, da planinstvo ostaja, novo smučanje pa je morda kolesarstvo, cestno. Morda zaradi vpliva smučarije na nacionalno zavest in celo na osamosvojitev, morda zaradi odličij, ampak teh je dalo kolesarstvo tudi nekaj in nekatera so pri na pedalih obratujočih res velika. No, zaradi kolesarstva svet ve, da obstaja neka nova Slovenija, ki jo je treba videti. Sem pa vesel, da sta med meni najljubšimi ljudmi na svetu smučarka Mateja Svet in kolesar Andrej Hauptman. Prijatelja. Velika.
To je pač dejstvo, to, o kolesarjenju in kolesarstvu. Naj povem, kot me je naučil prijatelj Braco, ki tudi piše: kolesarjenje je, ko se jaz vozim, kolesarstvo pa, ko se vozijo oni, ki se znajo.
Nekaj se je obrnilo, ni več le maraton Franja, ki je občni zbor nas kolesarskih pacientov, ko se lahko spustimo z verige, čeprav bi bilo bolje, da bi nas držali na kratko. Franja je ena, nepresegljiva, ni veliko takega, kar se tiče organizacije, na planetu. Če sploh je. Franja je prva liga, a zaradi tega ni nič bolj obiskana, vsekakor pa manj, kot bi si zaslužila.
Dirka po Sloveniji sicer ni prva svetovna liga, a na dirki so bili naši najboljši s Tadejem Pogačarjem na vetrobranu pelotona, in jasno je, da je to največja slovenska športna prireditev leta, kar se gledalcev tiče.
Pri kolesarskih navijačih je dobro, da se jih veliko tudi vozi s kolesom - na cilj etape na Veliko planino jih je pribrcalo na stotine. Mnogi, ki ne vozijo, so navijači pred ekrani - ja, za to je kriv tudi Eurosport, ki tako lepo govori o naših in Sloveniji. In sploh ne le med prenosom Dirke po Sloveniji.
Dirka po Sloveniji po imenih sicer ni Tour, po organizaciji - je v rokah Novomeščanov - pa je odlična in po številu gledalcev je fenomenalna.
Jasno, da je osem od desetih gledalcev privabil Tadej Pogačar. Primoža Rogliča, drugega fenomenalca in začetnika kolesarske eksplozije po slovensko žal ni bilo, ampak bili so še vsaj štirje iz svetovnega vrha. Matej Mohorič je med desetimi naj na svetu, ampak tu so še zvezdniki Luka Mezgec, Jan Polanc, ki sta oba pobirala etape na italijanskem Giru, pa najbolj cenjen med kolesarji v senci, Jan Tratnik, ki je v svetovnem kolesarstvu granitno ime, in seveda novinec, vsaj za manj poučene, Domen Novak, ki je tudi skoraj zmagal na Giru.
Zadnja omenjena bosta naslednje leto zagotovo zacvetela, njuna karierna pot se jima je na novo odprla, vremena se jima bodo, Kranjcema, zdaj končno le razsvetlila - tako pravijo poznavalci. Kolesarji veljajo za trde, posebne, čudne, ampak med našimi so se kljub temu vsi odločili, da bodo pomagali tudi drugim.
Da bi imeli toliko takih, ki so najboljši in med najboljšimi na svetu v globalnem športu, in da bi lahko rekli, da so menda vsi neverjetni fantje, ki skrbijo tudi za druge - ne, tega v Sloveniji še nismo doživeli. In verjetno še nekaj časa ne bomo.
Zato je seveda noro, da smo dežela s pravzaprav zanemarljivim številom kolesarskih poti, ki bi bile in dolge in varne, in da je tako, da so čudežne valilnice kolesarjev, Ljubljanski Rog, novomeška Adria in kranjska Sava, več ali manj prepuščeni lokalnim sponzorjem in lokalnim politikom; v Ljubljani je Zoran Janković med svojimi ostalimi športnimi grehi podprl kolesarstvo in sploh ne zato, ker so se eni čudni mestni kolesarji vozili, da bi na prehodu za pešce povozili Janeza Janšo.
Pravim kolesarjem se nam je zdelo, da je takrat kolo bilo narobe uporabljen rekvizit, ampak, če kolo pomeni svobodo, kot pravimo, potem je tudi to v redu. Seveda, če svoboda res pride. In ne le daljna sorodnica Svoboda, ki sicer obeta, a ....
Zdaj je čas za kolesarske steze, kolesarske poligone za otroke in mladino, in tudi take za odrasle, nekaj kilometrov asfalta ni nekaj, kar bi znala položiti le NASA. Če je znal tisti zidar, ki mu je vedno ostalo nekaj zase, bodo znali tudi njegovi mentalni vnučki.
Verjetno pa prihaja tudi čas, ko bo treba nekoliko prerazporediti nacionalno finančno pogačo za šport. Ne tisto za rekreacijo, tiste tako in tako skoraj ni, to si po tridesetih letih v tem početju upam zapisati (seveda obstaja možnost, da ničesar ne razumem) ali pa je zavita v puhlice in predvolilna dejanja, a še to zelo sramežljivo.
Po moje bi se fantje na oblasti morali nehati zajebavati z nami kolesarji - če se vsi navijači združimo v kolesarsko stranko, bodo vsi leteli. Po moje bi se nam pridružili tudi tekači in fuzbalerji. In tudi normalni ljudje.
Dobra je, a ne, taka OF SS, Osvobodilna fronta slovenskega športa. Kakor smo Slovenci malo blesavi, bi znali biti tu malo neugodni. Še zlasti, ker kolesarji dokazujejo, da jim je mar za druge. Kot tudi Aleksandra Čeferina fuzbalerji in tekači Ljubljanskega maratona.
Kar za kolege iz politike lahko trdimo le ob največjih državnih in cerkvenih praznikih. Ene bolijo roke od krčevitega držanja praporov, drugi imajo potolčena kolena; no, iskrenih po poškodbi je med obojimi malo.
Namreč, vrhunski šport in rekreacija nimata skupnega le rekvizita, pač pa še nekaj. Ljudi.
Oni gori, pazite se. Namreč, niste bogovi, on je nekaj nadstropij višje. In kolesari, vsaj po moje.
