Na pragu večnosti
V kratkem časovnem razmiku sta mi dve sosedi, s katerima občasno poklepetamo, a se le bežno poznamo, zastavili isto vprašanje: »A ti še delaš?« Spravili sta me v zadrego in moja prva misel je bila: očitno sem videti zrela za penzijo, četudi nisem. Mogoče je bil kriv moj pohodniški videz, ki so ga dopolnjevali blatni škornji in moker pes, morda bi njuno vprašanje preprečil spreten frizer, ki bi spravil v red moje od dežja razmršene lase. Kakor koli, ob tem sem se spomnila kolegice, ki so ji v trgovinah že pred nekaj leti ponujali upokojenske popuste, njej pa do zadnjega dne na delovnem mestu še vedno manjka več let. Nespodobne ponudbe so bile le kolateralna škoda njene odločitve, da si neha barvati sive lase.
Med klepetom na ulici mi je pozneje malce le odleglo. »Tamlajša« znanka, ki jih ima malo čez 50, mi je pojasnila, da čez nekaj let ne namerava več hoditi v službo. Ima jasen načrt, je povedala, le časa za razkritje nama je zmanjkalo. A gotovo bom izvedela vse bistveno, še preden grem v penzijo, saj mi do tja manjka še kar konkretna številka.
A tema je vendar na mizi vse pogosteje. Pridejo leta, ko se sodelavci, s katerimi si delil pisarno, začnejo poslavljati. Tisti, ki so te uvedli v skrivnosti poklica, so že zdavnaj odšli, nekateri žal za vedno. In pridejo leta, ko ljudje okrog tebe vse večkrat razglabljajo, kdo je že v penziji, kdo gre v kratkem, kaj vse bo počel in »oh, kako lepo bi bilo, če bi šel tudi jaz«.
Po podatkih ministrstva za delo, družino in socialne zadeve sodi Slovenija med evropske države z najmanjšim deležem zaposlenih v starosti od 55 do 64 let. Povprečje v EU je namreč 62,3 odstotka, tudi slovensko se počasi dviguje, a je bilo v minulem letu še vedno le 55,2. In ker je staranje prebivalstva vse bolj resen problem, se bodo morala s tem spopasti tudi podjetja. Treba bo najti način, da bodo starejši zaposleni ostali čim dlje delovno aktivni, pravijo na ministrstvu. Pa veliko sreče vsem, delodajalcem in vsem zaposlenim, zlasti pa tistim, ki jim takšne napovedi nič ne dišijo. Mnogi se namreč zavedajo, da so se prejšnje generacije, zlasti generacija njihovih staršev, v naših letih že množično upokojevale. Ni jih malo, katerih upokojenski staž je že presegel dolžino njihove delovne dobe.
Nekateri v tretje življenjsko obdobje vstopijo z veseljem, drugi zapadejo v krizo, ki lahko kar traja in traja. Nekateri se počutijo stare že prvi dan, ko jih »nihče več ne potrebuje«. Nekateri preprosto ne vedo, kaj početi brez običajne rutine. »Prepuščeni sami sebi odkrijejo, da jim njihova lastna družba pogosto ni dovolj. Domnevam, da je to zato, ker si nikoli niso vzeli časa ali pa niso imeli priložnosti, da bi odkrili, v čem uživajo, in si ne znajo predstavljati, kako bi se zabavali,« v knjigi Življenjski nauki stotnika Toma piše avtor Tom Moore.
Kdaj postaneš star, je stvar individualne interpretacije. Če so petdeseta nova trideseta, so osemdeseta najbrž nova šestdeseta in devetdeseta verjetno nova sedemdeseta. In če še malo pretiravamo, potem človek sploh ne more biti resnično star. Zveni skoraj kot znanstvena fantastika, a nekateri v to res verjamejo. Med njimi je 46-letni ameriški podjetnik in milijonar Bryan Johnson, ki si prizadeva, da bi se mu posrečila »najpomembnejša revolucija v zgodovini homo sapiensa«. Njeno bistvo je: ne umreti. Prepričan je namreč, da je smrt le opcija, in te pač ne bo izbral. Zadnja tri leta je temu podredil vse. Več kot štiri milijone dolarjev je porabil za vzpostavitev sistema Blueprint, ki povezuje skupino zdravnikov. Ti se posvetujejo in odločajo o vsem, kar je povezano z njegovim telesom. Tako ima Johnson zapovedan strog prehranski režim, ki naj bi zniževal njegovo biološko starost, vsak dan jemlje 111 različnih tablet, ponoči pa si na penis namesti napravo, ki meri erekcije. Upadanje spolne moči je jasen znak staranja, torej znak za alarm. Ne glede na to, kako čudaško je slišati, še zdaleč ni edini. Tudi Jeff Bezos, ustanovitelj Amazona, je bil med prvimi vlagatelji v podjetje, ki se ukvarja z razvojem zdravil, ki preprečujejo ali zaustavljajo bolezni, povezane s staranjem.
Iz zaupnih virov vem, da je lepo biti upokojenec, sploh če si relativno zdrav in lahko uživaš v stvareh, ki te veselijo. In dokler ohranjaš radovednost in ti vsak dan prinese nekaj novega, je življenje lepo. Tudi če ga opazuješ bolj od strani in brez futurističnih poskusov.
