Mi, živali
Obožujem teden, v katerem razglašajo imena dobitnikov Nobelove nagrade. Obsesivno prebiram, kar pišejo o vsakem od njih, občudujem jih in poskušam razumeti, kaj so odkrili novega za prihodnost človeštva.
In prvi je letos nagrado, ki jo je ustanovil Šved Alfred Nobel, dobil Šved Svante Pääbo, ki je sekvenciral genom neandertalca in s tem pomembnim odgovorom na znanstveno uganko – kako nasploh dobiti genetske podatke iz štiri tisoč let starih kosti – odprl milijon novih vprašanj v zvezi z nami. Kaj je tisto, zaradi česar smo drugačni, in glede česa smo si podobni z izumrlo vrsto? Pääbova odkritja, je dejala profesorica Anna Wedell, ko je pojasnjevala izbiro Nobelovega komiteja za letošnje leto, nam omogočajo, da si zastavimo eno najbolj temeljnih vprašanj: kaj je tisto, zaradi česar smo edinstveni?
To se vprašamo vsakega 4. oktobra, ko zaznamujemo mednarodni dan živali. Smo mi, ljudje, zgolj ena od živalskih vrst? Ali se, kot piše filozof Crispin Sartwell, povsem razlikujemo od veveric? Ne samo po tem, da ne moremo splezati niti na najnižjo vejo drevesa. Ampak, denimo, po tem, da nismo samo skupek instinktov, temveč dajemo življenju smisel in se zavedamo umiranja, povedano z drugimi besedami – zavedamo se, smo racionalni in zato svobodni.
Preberem Sartwellov esej in ugaja mi, ko pravi »morda smo bili predolgo osredotočeni na različnosti, morda bi morali zdaj poudarjati tisto, kar imamo mi in živali skupnega«. Podobnosti z vevericami si ne smemo tolmačiti kot nevarnost za naše samospoznanje, pravi filozof, veliko bolje bi bilo, če bi to videli kot kanček upanja, da bomo nekega dne bolj spretno plezali po drevesih. Smejem se in komaj čakam na to, da izvem, kdo bo letos dobil Nobelovo nagrado za književnost. Tistega dne se bom vprašala, ali živali pišejo pesmi in kakšne pravljice pred spanjem svojim otrokom prebirajo veverice. In vem, da v umetnosti živimo skupaj, mi in živali, ali morda, bolje rečeno, da živali v nas, ljudeh, opisane z umetniškim jezikom, postanejo edinstvene.
