Osebne krajine arhitekta Roberta Potokarja
V ljubljanski galeriji Dessa se bodo do 18. maja razširjale osebne krajine znanega arhitekta in predavatelja Roberta Potokarja, ki so se v zadnjih petih letih uokvirile v objektiv njegovega mobilnega telefona. Še bolj množično gledalca nagovarjajo v knjigi Krajine/Robert Potokar, osebne krajine z več kot štiristo stranmi in več kot petsto fotografijami, ki jih je oblikovalec Ivan Ilić mestoma sestavil v prave grafične kompozicije, v katerih ni mogoče spregledati Potokarjeve osebnosti.
Četudi krajine – razdeljene med naravne, spominske, urbane, cestne, gradbiščne, piranske, morske, umetnostne in osebne – morebiti najbolj določa pogled arhitekta, arhitekturi se Potokar posveča že več kot tri desetletja, v resnici v knjigi najbolj živo zavalovi poletni utrip njemu ljubega Pirana. A je obenem mogoče od blizu občutiti tudi, kako v meglenem zimskem popoldnevu tam obstaneta življenje in morska gladina, po kateri brni le motor majhnega ribiškega čolna.
Prav ta, zdaj v večnost zapisani trenutek, v katerem sta se v eno stopila zimsko megleno nebo in prav take barve morje ter ustvarila vtis, kot da je tudi slovensko morje neskončno kot ocean, je po avtorjevih besedah nekakšen simbol razstave in knjige. Opozarja na neskončnost števila fotografij in možnosti za njihov nastanek, hkrati pa je tudi ta piranska fotografija avtorsko uokvirjena z delčkom vogala pomola, vanjo je nekako ujeto pričakovanje, kaj se bo zgodilo, medtem ko čoln drsi v megleni praznini, brezčasnosti.
Kot se spominja Potokar, ga je tistega poznega popoldneva prevzela svetloba, ki je postajala vse bolj modra, na mobitelu pa je bila še bolj modra. »Zanimivo je, da je to fotografijo mogoče obrniti na glavo in tudi tako bi delovala. Namreč, če bi jo obrnil, marsikdo tega niti ne bi opazil. Je pa na njej še en majhen detajl, boja na sredini, ki naredi podobo še bolj mistično,« jo opisuje sogovornik. Prav tako posebne se kažejo tiste iz predlanskega poletja s cerkvijo Marije Zdravja na Punti, ki so bile posnete v črno-beli tehniki kot hommage fotografijam italijanskega neorealizma.
Vrata v mesto in socialistično družbo
Poleg piranskih krajin, ki jih ima arhitekt Potokar »priložnost raziskovati nekajkrat na leto v različnih časovnih obdobjih«, se kot najbolj osebna morebiti kaže še serija ujetih pogledov skozi okno njihovega družinskega stanovanja v ljubljanskem Trnovem proti trnovski cerkvi in predvsem na vrt, »ki ga imenujemo in čutimo kot naš vrt«; enkrat v brstenju in cvetenju pomladi, drugič v razbohoteni poletni podobi ali skromnejši zimski. In potem še »uokvirjen izrez s trnovsko cerkvijo, v različnih obdobjih dneva, ki spominja na Monetove upodobitve svetlobe katedrale v Rouenu.«
Ker ravno letos minevajo tri desetletja od smrti arhitekta, profesorja in misleca Edvarda Ravnikarja (ni bil v sorodu s Potokarjevim pokojnim kolegom in soustanoviteljem biroja Vojtehom Ravnikarjem), je Robert Potokar tako na razstavi kot v knjigi izpostavil tudi nekaj Ravnikarjevih projektov. Tudi biro ima sedež v eni od njegovih stavb, v Ferantovem vrtu.
»Zanimivo je, kako to arhitekturo, ki jo gledaš vsak dan, skozi leta znaš bolj ceniti in razumeti ter spoznavaš njeno veliko mojstrstvo, ki pa je danes marsikdo ne razume, nemalokrat je videna kot socialistična oziroma skozi obdobje, ki nam češ da ni nič dalo. Res je to obdobje marsikaj vzelo, a to zagotovo ne velja za arhitekturo. Iz tega obdobja imamo kar nekaj vrhunskih projektov,« poudarja sogovornik, tudi gostujoči predavatelj na mariborski fakulteti za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo.
Med te velike projekte sodi Ravnikarjev velikopotezni TR3, nekdanji Trg revolucije oziroma zdajšnji Trg republike, ki z dvema stolpoma zaznamuje vrata v mesto, simbolno pa v novo socialistično družbo. Potokar ga je v objektiv ujel v pozni svetlobi, enkrat v meglenem ljubljanskem obdobju konec leta z izpisanim datumom 29. 12. in logotipom Nove ljubljanske banke ter z drevesom v prvem planu.
Drugič je v pozni marčevski svetlobi v ospredje postavil spomenik revoluciji z veleblagovnico Maxi (nekdanji Maximarket) v ozadju, nad katero se dviga grajski hrib z ljubljanskim gradom, ki lepo kaže, kako je Ravnikar z uporabo transparentnega pritličja in v nadstropju kamnitega perforiranega plašča ustavil vtis, kot da volumen stavbe lebdi nad trgom.
V tem modernistično oblikovanem prostoru sogovornika najbolj navdušuje Ravnikarjeva velikopoteznost, koncept, merilo pa odnos med praznim prostorom trga, okoli katerega se razvije sklop Maxija in Cankarjevega doma, ter dvema vertikalama, vse do detajlov, ki jih marsikdo ne opazi. Zlasti v fasadi, ki jo je Ravnikar razumel kot plašč, ki se zguba in ustvarja sence, na stolpnicah deluje kot brisoleji, medtem ko gube v plašču stavbe Maxija v notranjost dovajajo posredno svetlobo.
Množice, ki govorijo več kot le ena sama
Vsaka Potokarjeva fotografija nosi zgodbo in kratko, prav tako avtorjevo misel. Nekatere izpostavljajo kraje in ljudi, tudi njegove bližnje, mnoge pa avtor opisuje predvsem kot neponovljive, unikatne. »Večkrat sem še poskušal skozi malo okence v kopalnici našega piranskega stanovanja ujeti dvojnost sinje modrega neba in oranžne fasade, a vendarle nisem mogel nikoli več posneti prav takšne geometrijske likovne kompozicije kot tistega koronskega poletja 2020.
Prav tako neponovljiva je fotografija iz đakovske katadrale, v katero smo vstopili ravno, ko se je zaključevala poroka. »V fotografijo sem slučajno ujel mimohod poročne priče z deklicami družicami. Trenutek, ki se zgodi ali pa ne,« je poudaril.
Njegov nekdanji sodelavec v biroju, tudi sam ne le arhitekt, ampak tudi fotograf Blaž Budja je v uvodni besedi zapisal: »Obzorja duha, ki smo jim priča, so izčiščene podobe misli, ki jih avtor ne povezuje slučajno, so fragmenti vsakdana, ki jim Robi Potokar nadene nov pomen. Na koncu jih zbere v množice, ki govorijo več kot le ena sama. So likovna dela, ki le skupaj pričarajo zgodbe, ki naj si jih bralec pove sam, okvir, ki je v tem primeru avtorski izbor, pa naj ga pri tem usmerja.«
