»Pred prihodom nisem vedel, kaj me čaka v Piranu, da premore toliko spomenikov in kar deset cerkva, ki jih je dodobra načel zob časa,« pravi piranski župnik Zorko Bajc. Po enaindvajsetih letih dela in življenja v mestu je za zgledno in kontinuirano prenovo sakralnih kulturnih spomenikov postal prejemnik letošnjega Steletovega priznanja Slovenskega konservatorskega društva.



Prijatelji so mu odsvetovali mesto župnika v zelo zapletenem mestecu. »Hoteli so mi dobro, saj so vedeli, da tu kot župnik nimaš prave opore, ker je vernikov malo, so si različni, staro prebivalstvo, veliko priseljencev, svet v malem, katoličani, pravoslavci, muslimani, protestanti, še kakšnega hindujca bi našli ...« Nekje v sebi je čutil, da ima mesto potencial, ki ga drugi ne vidijo.
 

Niste si predstavljali, da je toliko umetnosti v mestu? Pa saj niti Pirančani ne vedo tega.

To je bilo tudi zame eno največjih razočaranj, ko sem videl, da ne vedo niti, kje so njihove cerkve. Še po dvajsetih letih srečam meščane, ki na primer ne vedo, da imamo župnijski muzej.
 

Gre za ignoranco ali se kot prišleki niso dovolj vživeli v mesto?

Oboje. Boli to, da mnogih ne zanima nič. Več deset let živijo v mestu in ne vedo, da živijo 50 metrov od zanimivosti, ki si jo z veseljem ogledujejo turisti z vsega sveta. Težko je verjeti, da večji del župnijskega življenja tvorijo katoliške družine, ki so prišle sem pred petindvajsetimi leti iz Bosne. Redno so pripravljene kaj prispevati za obnovo cerkve. To so primeri pozitivne integracije.


 

Najobsežnejše konservatorsko delo je obnova župnijske cerkve sv. Jurija.

V bistvu sem nadaljeval delo, ki ga je pred tridesetimi leti začel oče Vinko in nadaljeval oče Bojan. Kasneje smo obnovili podstrešje, poskrbeli za statično sanacijo s kovinskimi vezmi, ki so vpete v ostrešje in obodne zidove. Tramovi so ostali. Tisti nad prezbiterijem so povsem zdravi, čeprav so stari tisoč let, še iz romanske cerkve. Tramovi nad ladjo pa so stari kakih 400 let. Obnovili smo pohodni pod na podstrešju. Mira Ličen je prenovila oziroma restavrirala barvne slike na stropu. Rjavo ali sivo tonirane poslikave (grizaji) in leseni kasetni strop še čakajo na končno rešitev oziroma konservatorski program restavratorskega centra, ki so ga začeli pripravljati že pred leti.

Doslej je šlo za prenovo sv. Jurija skoraj dva milijona evrov. V ta znesek nismo šteli prostovoljnega dela in nismo šteli, da je občina za prenovo enajstih obokov skupaj z norveškim mehanizmom namenila približno milijon evrov. Za dokončanje prenove sv. Jurija bomo potrebovali vsaj še dva do tri milijone evrov. Samo prenova stropa bo stala vsaj pol milijona evrov. Prenova zvonika bo kakih 600.000 in bo trajala morda dve leti. Kakih 50 metrov visok oder bo moral stati ves ta čas.



V celoti je treba prenoviti še prezbiterij, zakristijo, orgle, knjižnico z več kot 5000 knjigami, starimi v povprečju po 300 let, med njimi so tudi tri inkunabule iz leta 1484 ... Če bi te knjige zložili v vrsto, bi jih bilo za 200 metrov. K sreči so jih študentke s fakultete za bibliotekarstvo nedavno popisale in digitalizirale.
 

Ljudje si težko predstavljajo, da segajo cerkveni temelji s hribčka skoraj 30 metrov navzdol, vse do morja.

Ko so delavci leta 2005 umikali oder, je en delavec z vrha vrgel na tla železno cev, ta pa je prebila tanko plast prsti, zgrmela skozi travnik in skozi obok do morja. Ugotovili smo, da so graditelji cerkve sicer naredili izjemne, obokane temelje, kakršnih ni prav veliko v Sloveniji. Toda stene brežine niso zazidali, zato je nanjo še naprej delovala erozija in po nekaj sto letih nevarno načela temelje sv. Jurija. Občina je oboke do konca pozidala in zdaj smo za nekaj časa varni.


 

Kako zagotavljate denar za prenovo te restavratorske jame brez dna?

Od ministrstva za kulturo smo nazadnje dobili nekaj denarja za obnovo sv. Jurija leta 2011. Pred tremi leti še 12.000 evrov intervencijskih sredstev za nadangela. Uspešen sem bil tudi pri prijavi za obnovo tlaka in stopnic pred cerkvijo, ki jih dobimo prihodnje leto. Nekaj malega je prispevala občina, nekaj smo zbrali z dražbami odslužene cerkvene opreme, svečnikov, slik, okvirjev in podobnega. Oddajamo prostore, zadnja leta nekaj kapne od vstopnine za zvonik. Vse to je drobiž. Leta 2008 smo prodali eno hišo, ki smo jo dobili z denacionalizacijo, da smo lahko uredili župnijski pastoralni vrt Georgios in dvorano sv. Peregrina.

Moj dobri prijatelj in glasbenik Janko Kastelic nam je podaril izjemen koncertni klavir yamaha C7, vendar ga je bilo treba pripeljati iz Kanade. Podjetnik Gašpar Gašpar Mišič nam je podaril 100 (rabljenih) stolov Rex, ki si jih sicer nikakor ne bi mogli privoščiti.

Zdaj imamo vsako leto po vsaj 80 dogodkov v tem vrtu in dvorani. Gre za zelo različne pastoralne in zasebne dogodke, civilne poroke, seminarje, konference, koncerte, kulturne večere, tudi gledališke predstave. V dvanajstih letih smo imeli tukaj kakih tisoč dogodkov. Pri vsakem moram biti zraven, saj gre za veliko dogovarjanja in usklajevanja. Postali smo pomemben kulturni center v mestu.
 

Tudi nove zvonove so vam podarili iz berlinske cerkve.

Če sta takšna zvonova vredna 35.000 evrov, smo morali skoraj dvakrat več nameniti za to, da smo jih pripeljali, predvsem pa, da smo zvonik toliko opremili ter zvonova dvignili in namestili. Izbrskati sem moral denar, ki se komu zdi drobiž, za nas je vsak tak drobiž premoženje.
 

Slovenci se vas najbolj spomnijo po spektakularnem reševanju nadangela Mihaela.

Bilo je marca 2018. Po hudi nevihti zjutraj me je klicala Katica Vukovič, ki prodaja spominke na Tartinijevem trgu, da se je pred njeno trgovino znašlo nadangelovo krilo. Najbolj sem se bal, da bi mu veter odtrgal še eno krilo, ki bi padlo na tla in povzročilo kakšno nesrečo. Zato smo morali s pomočjo civilne zaščite najti najprej alpinista in je splezal do angela, da mu je odrezal še drugo dotrajalo krilo. Nismo niti dobro vedeli, kako je angel pravzaprav pritrjen, kako deluje mehanizem, ki omogoča, da se obrača po vetru, in Pirančani po njem vedo, od kod piha. Od marca do avgusta smo pripravili načrt in finančno konstrukcijo in se avgusta lotili akcije.
 

Bi angela sploh lahko prenovili, če vam ne bi priskočila na pomoč Slovenska vojska s helikopterjem?

Zmogli bi, podobno kot so pred 110 leti, ko so postavili oder, a to bi bilo zelo zamudno in drago. Izračunal sem, da bi tudi helikopterska pomoč stala skoraj 20.000 evrov, torej skoraj toliko kot celotna obnova angela. Tu nam je priskočila na pomoč vojska. V pol leta od izgube krila je bil prenovljeni angel spet na vrhu zvonika. Akcija je res doživela nepričakovano velik odziv javnosti.


 

Letos vam je uspelo obnoviti župnijsko stavbo, da ne bo še tako kmalu zgrmela v prepad. Malo je manjkalo, saj je visela že skoraj en meter čez rob.

Vsi so mi dvajset let samo obljubljali, premaknilo se ni nič. Tako da sem samo čakal, kdaj bo del stavbe odneslo v prepad. Vsako noč, še posebej ob neurjih, sem trepetal in poslušal ropot valečih se skal s klifa.

Ko pa je prišla lani jeseni ekipa delavcev ljubljanskega Eho projekta in tržiškega Feniksa plus in sem videl, kakšen užitek je bilo delati z njimi, se je vse povsem obrnilo. Če bi bil zavod za varstvo narave dovolil, bi delo opravili z utrditvijo klifa vse od župnišča do morja. Vendar ni dovolil postaviti niti varovalne mreže. Se strinjam, da varujemo klif v Fiesi ali Strunjanu. Ampak klif v Piranu, ki je poseljen že 2000 let, bi morali zaščititi, sicer bo staro mesto ves čas talec erozije.
 

Vi ste  sicer opravili podiplomski študij umetnostne zgodovine sakralne dediščine na papeški univerzi Gregoriana v Rimu. Ali res niste znali italijanščine, ko ste odšli na študij?

No, nekaj malega sem se italijanščine že učil, nekaj besed sem znal, ampak daleč od znanja, ki bi ga potreboval. Zato sem odpotoval v Rim en mesec pred začetkom študija in se gulil italijanščine. Bila je res trda. Čeprav je bil med profesorji tudi Primorec, skoraj sovaščan, Marko Rupnik, mi to ni pomagalo veliko. Jezik je bil sprva muka, potem sem padel noter.
Marko Rupnik je izdelal mozaik v papeževi kapelici. Bil sem v Rimu, ko je delal pri papežu in sem si njegovo delo lahko ogledal. Zdaj pa s svojo delavnico v Braziliji izdeluje največji mozaik na svetu - 12.000 kvadratnih metrov velikega.
 

Zdaj boste tudi v Piranu kmalu odprli kapelico z njegovim že izdelanim mozaikom.

Res je. Kapelico še končujejo v novem sanatoriju medicinskega centra Medicor. Kapela bo za molitve, tudi maša bo lahko občasno v njej, sicer bo dostopna javnosti.
 

Škof Metod Pirih vas je z namenom poslal na podiplomski študij.

Od zaključka študija dalje vodim škofijsko komisijo za sakralno dediščino. V primorski škofiji imamo 500 cerkva. Samo to delo, skrb za dediščino, bi terjalo enega polno zaposlenega, saj gre za neskončno veliko dela, nešteto usklajevanj z obema spomeniškovarstvenima zavodoma v Piranu in Novi Gorici. 


 

Kako to, da ste šele tretji župnik v Piranu po drugi svetovni vojni?

Koprska škofija še ni bila ustanovljena, zato so piransko župnijo od leta 1954 do 1965 upravljali patri minoriti. Škof Jenko je kot apostolski administrator šele leta 1965 poslal prvega škofijskega duhovnika očeta Vinka. Vodil je župnijo Piran skoraj 30 let, potem sedem let oče Bojan. Zdaj sem tukaj jaz 21 let.
 

Veliko truda ste vložili v povezovanje sedanjih in nekdanjih prebivalcev Pirana.

Bilo je res veliko prepričevanja. Vsa leta so denimo nekdanji begunci iz Pirana (ezuli) praznovali praznik sv. Jurija ločeno od zdajšnjih meščanov.  V isti cerkvi smo imeli dopoldan procesijo in glavno mašo s škofi, kardinalom, popoldan ob petih pa so imeli ezuli svojo, ločeno mašo. Petnajst let sem sem se trudil, da sem jih povezal z domačimi verniki. To je bil en velik preskok. Od leta 2017 imamo skupne maše, imajo srečanja v naši dvorani sv. Peregrina, kosila, razstave, predavanja ... Napetosti med ezuli in sedanjimi prebivalci popuščajo.
 

Mislite, da bi to povezovanje lahko kaj premaknilo pri vračanju umetnin beneških mojstrov v naše cerkve?

Če poznaš zgodbe ezulov, kako čustveno se jih je dotaknil eksodus iz Istre in kako navezani so na to, kar so izgubili, potem jaz njihovo navezanost na odnesene mojstrovine razumem. Ne jemljem jih tragično in sem res prepričan, da bo to popustilo. Če bi italijanska država vrnila slike lastnikom, bi se čutili izdane. Ko bo ta naboj usahnil, bosta slovenska in italijanska politika našli skupen jezik. Ker imamo uradno podpisan reverz, kdo je bil naročnik, in da je bil lastnik župnija. Konservatorka dr. Sonja Ana Hoyer je veliko naredila pri zbiranju gradiva. Pred nedavnim je v treh jezikih objavila knjigo Dnevnik o umiku umetnin iz Kopra, Izole, Pirana leta 1940. To je dragocen dokument. Ministrom sem pa že velikokrat rekel, da bi morali kraj, kjer so bile slike, dostojno obnoviti, zavarovati in izkazati dolžno spoštovanje tem mojstrom.

Po 15 letih truda so ezuli spoznali, da se trudimo ohranjati tudi njihovo kulturno dediščino. To je zame veliko zadoščenje. 
 

Kaj prinaša turizem župniji?

Piran brez turizma danes ne bi preživel. Vendar je treba paziti na pravo mero - koliko turizma in na kakšen način. Ponekod smo prišli že čez meje dobrega okusa. Turizem lahko bogati tudi župnijo. A, če imaš samo turiste v župniji, je za župnika zelo težko. Turisti pridejo in grejo. Župnik se lahko počuti kot avtomat za (duhovni) servis, eni bi krst, drugi obhajilo, tretji poroko ... To, da sem kot nekakšna duhovna črpalka, ni smisel župnikovega dela.
 

Koliko imate krstov in porok v Piranu?

Piranske poroke že dolgo ni bilo v cerkvi. Vse so v glavnem od drugod. Čez palec, deset do 20 porok letno, pol slovenskih, drugo polovico iz tujine - od Peruja do Islandije, od Skandinavije do Avstrije. Lani je bil en sam krst (še ta iz Ljubljane), letos bosta dva ali trije.
 

Veliko potujete. Zakaj?

.Zato, ker  lahko potem drugače vrednotim svojo kulturo in tudi tujo, do katere smo včasih polni predsodkov. Nimam želje, da bi si kaj kupoval. Ta potovanja pa so nekaj, kar bom nesel na drugi svet, izkušnje, spomine, doživetja.
 

Večkrat ste povedali, da ste oboževalec papeža Frančiška.

Vsekakor. Rad povem, da imam tri Jurije za šefa: piranskega zavetnika sv. Jurija, škofa Jurija Bizjaka in papeža Jorge Maria Bergoglia, ki je po špansko Jurij.
 

S papežem sta si malce podobna, imata podoben, morda imate še malce bolj liberalen pogled  na svet.

Jaz si to lahko privoščim, ker nisem na tako odgovorni funkciji kot papež.
 

Ste še neplavalec?

Ko sem prišel v Piran, sem res bil. Na rodnem Colu nimamo rek ali jezer, poleti smo spravljali seno. Da sem se znebil strahu pred vodo, sem najprej sam tunkal glavo pod gladino. Zdaj brez skrbi skočim z barke v morje.