Čarobni vrt
Vrt je kot knjiga, berem v Fižolozofiji Irene Štaudohar, v kateri med drugim opisuje vrtnarsko strast Georgea Orwella, Emily Dickinson, Virginie Woolf, Voltaira in Čehova ...
Odkar pomnim, me je vznemirjala ideja skrivnostnega vrta, kjer se lahko zgodijo stvari, ki so na tanki meji med mogočim in nemogočim. Najbrž se je to vtisnilo vame, ko sem kot deklica prvič brala Dickensovo Veliko pričakovanje. Divji, zaraščen vrt gospe Havisham, ki jo je izvoljenec zapustil pred oltarjem, in zato kot gotski srhljiv lik do konca vztraja v beli poročni obleki in svojo jezo na moške prenese na posvojenko Estello.
Podobno me je očaral skrivnostni vrt v neobičajni knjigi Mag Johna Fowlesa, v kateri učitelj angleščine Nicholas pride na mali grški otok in se spoprijatelji z enigmatičnim bogatašem Conchisom. Ta mu v svojem vrtu začne prirejati igre mask in arhetipov grške mitologije, ki se mladeniču najprej zdijo ekscentrične domislice bogataša, dokler se meja med resničnostjo in iluzijo popolnoma ne zabriše.
To poletje sem po naključju na enem od otokov vstopila v enega morda najlepših vrtov, kar sem jih videla v življenju; obkrožen s kamnito ograjo, zakrit pred pogledi, ravno prav kultiviran, ravno prav divji, še vedno pravi mediteranski vrt, ki je dišal po rožmarinu, borovcih in zrelih smokvah ... Gospodarica tega vrta, kot bi ji sam vrt narekoval svojo zgodbo, je v njem ustvarila boemski salon, vrt umetnosti, gledališča in glasbe. S kristalnimi lestenci iz antikvariata, ki so viseli na vejah in se zibali v vetru, s fotelji iz različnih časov, na katerih so posedali umetniki iz regije, na drugem koncu vrta mali oder, na katerem so za koncert vadili glasbeniki ...
Vrt je knjiga, vrt je lahko surrealen roman. Ali kot je v Magu zapisal Fowles: »Bilo je celo preveč natanko tako, kot sem si predstavljal, da bi bilo nekoč lahko res.«
