Vse, kar sem posnel, se mi je zgodilo
Peter Musevski je bil eden tistih redkih igralcev pri nas, ki mu lahko rečemo filmski igralec. Zdi se, da v zadnjih dveh desetletjih ni bilo filma, v katerim ne bi nastopil, vsaj v mali, karakterni vlogi. Profil na IMDB kaže, da je posnel 56 filmov.
»Zame je bil vedno Pero, ne Peter,« pravi režiser Damjan Kozole, s katerim sta posnela osem filmov. »Mislil sem, da bova ta film s Perotom posnela skupaj, na koncu sem ga moral posneti sam. Posnel sem ga zato, da se od njega poslovim. Poslovim s tistim, kar naju je najbolj povezovalo. S filmom.«
Peter Musevski si ne bi želel filma samo o njem, za to je bil preskromen. A če že, bi si želel, da ta film spregovori tudi o bolečini, o boju z globoko žalostjo, ki ji rečemo depresija, o sanjah, o tem, s čimer se vsak dan spopadajo igralci, ki zato, da nam s filmskega platna ali odra prenašajo resnico, katarzo, brskajo po svojih najbolj skritih predalih in se lovijo po labirintih duše, stopajo po temačnih, zavitih, spolzkih stopnicah globlje v podzavest.
Bila sem na festivalu slovenskega filma leta 1995, ko se je zavrtel kratki film Braneta Bitenca Lojze se je zbudil tako kot ponavadi. Najprej vidiš Petrova stopala izpod prevleke, zmečkan pogled, ko se zbudi v dan, z otroškim jokom v ozadju, in se v ogledalu ureže pri britju. Dan se začne narobe, kot nekakšen Kafkov Gregor Samsa, ki se nekega jutra zbudi kot nekaj drugega. Na poti do vrtca pozabi dojenčico v avtu in se zaplete v labirint lastne podzavesti, iz katerega ne more izstopiti. Kdo ste? Zakaj ste? Od kod ste? ga sprašujejo bizarni liki v različnih sobah in različnih časih. Njegov obraz, v bližnjem planu, ranljiv, iskreno začuden nad svetom, ki ga želi onemogočiti, ustaviti. Kot bi se mu v tem filmu zgodilo vse, kar je zaznamovalo njegove prihodnje filmske vloge. Srečanje z očetom, srečanje s samim sabo. Ko se končno prebije do avtomobila, v katerem je pustil dojenčico, ga pričaka petletna punčka in vzklikne: Očka, kje si bil toliko časa?
Ne Braneta Bitenca ne Petra Musevskega ni več.
Damjan Kozole ga je opazil prav v tem Bitenčevem filmu. Najprej ga je zasedel v Stereotipu kot taksista, nato pa mu ponudil glavno vlogo Ludvika Zajca v Rezervnih delih (2002), spidvejista iz Krškega, ki prevaža begunce v svojem tovornjaku, filmu, ki je bil uvrščen v tekmovalni program Berlinala. To je bil začetek njunega prijateljstva in sodelovanja.
Že leta 2019 sta začela pripravljati poldokumentarni film, v katerem bi Peter Musevski skozi svoje vloge govoril tudi o svojem boju z depresijo. O depresiji je v zadnjih letih govoril odprto, tudi za medije. Ni skrival svoje radosti, bolečine, svoje ranljivosti.
Veš, da izraz depresija pomeni globoko žalost, ki postaja vedno globlja, dokler je ne obvladaš? je rekel v enem najinih zadnjih pogovorov. Naslov filma naj bi bil Ni bilo tako, kot je rekla, podnaslov pa Scenarij za celovečerni dokumentarni, igrani, arhivski, eksperimentalni, terapevtski, spominski itd. film. Nekakšen hibriden dokumentarno-igrani film o njem, o njegovih demonih in o tem, kako se skoraj vse njegove vloge povezujejo z njegovim življenjem, pravi Kozole.
»Vse, kar sem posnel, se mi je potem zares zgodilo v življenju,« mu je večkrat rekel Peter, v zadnjih letih je to postala njegova fiksna ideja. Celo tako, da ga je nekaterih vlog postalo strah.
Zadnjič sta se dobila v baru Hombre decembra 2019. Misli so mu begale, težko se je osredotočil, je rekel Kozole. Januarja 2020 je dokončal scenarij, Pero je marca z ženo Tanjo in njunim psom Pingom odpotoval na Krk. Tanja je vmes morala nujno nazaj v Ljubljano. Pero je ostal tam sam v trenutku, ko je svet razglasil pandemijo. Zaprle so se meje, nastopil je prvi dolgi lockdown. 18. marca je Damjana Kozoleta poklical producent Miha Černec: Nimam dobrih novic. Pero je umrl.
Kasneje je izvedel, kaj se je zgodilo. V filmskem offu poslušamo Kozoletov glas, ki poskuša skriti čustva: Okrog osmih zjutraj se je Pero s Pingom odpravil v bližnjo trgovino in v plastični vrečki prinesel domov jogurt in banane. Vrečko z bananami in jogurtom je pustil pred vrati, se povzpel do drugega nadstropja svojega stanovanja, stopil na balkon in se vrgel dol. Ob njegovem truplu so našli Pinga, ki se, drgetajoč, ni odmaknil od njega.
Njegov Ivan iz Cvitkovičevega črno-belega filma Kruh in mleko gre v trgovino po kruh in mleko – in se nikoli ne vrne domov.
Ej, pa saj ti ne moreš posneti
filma brez mene
Kako narediti film, v katerem bi moral nastopiti prijatelj, ki ga nenadoma ni več? Kozole je najprej hotel odstopiti od filma. Potem je na prigovarjanje partnerke, vizualne umetnice Zore Stančič, spoznal, da mora ravno zato, ker se je zgodilo, kar se je zgodilo, nadaljevati začeti projekt. »Zavedel sem se, da je pomembno, da film o Perotu posnamem zdaj, ko so spomini in bolečina še sveži, in ne čez pet ali deset let.«
»Takrat, ko je Pero stopil z balkona v smrt, je vladal čuden, nadrealen čas, ko se tudi smrt ni zdela resnična, svet je postal virtualen, nerealen. Nekaterih ljudi preprosto ni bilo, ker niso bili dosegljivi in ker so bili osebni stiki prepovedani,« se spominja Damjan Kozole. »Tako sem doživljal tudi Perotovo odsotnost. Verjetno bom dokončnost smrti razumel šele pri naslednjem filmu, ko ga bom spet hotel poklicati in ne bo nikogar, ki bi mi z nasmeškom rekel: 'Ej, pa saj ti ne moreš posneti filma brez mene.'«
Nastal je film z nenavadno strukturo. Različni problemi zahtevajo različne jezike in pristope, zato sem kolažiranje videl kot idealno formo za ta film. To filmu tudi omogoča, da se izogne pretirani sentimentalnosti, pravi Kozole. Rezultat je intimen, skoraj eksperimentalen film, sestavljen iz različnih kosov, misli, različnih žanrov, različnih dolžin. Film v produkciji hiše Vertigo (Zale Opara in Danijela Hočevarja) so letos januarja premierno prikazali na rotterdamskem festivalu.
»Zdi se mi, kot da mi je Pero zapustil nalogo, da se ukvarjam z njim, da sem lažje preživel hišni zapor, praznino ob njegovi smrti in norosti, ki so nas obdajale v tistem času.«
Zato je del filma tudi nekakšna kronika pandemije, prizori prazne Ljubljane, Prešernovega trga, ki nas pretresejo tudi zato, ker se zavedemo, kako hitro smo pozabili na tisto tesnobno obdobje, obdobje mask, prepovedi druženja, protestov, kolesarjev pred parlamentom in policije v polni opremi.
Film se začne s posnetkom njegovega psa Pinga, kako v sanjskem prizoru teče čez Ljubljansko barje. Neskončno ga je imel rad, to je bil njegov alter ego. »Šele kasneje sem dojel, da v španščini perro pomeni pes,« slišimo Kozoletov glas v offu.
Nato gledalec vstopi v terapevtsko delavnico psihodrame z režiserjem Tomijem Janežičem, prizor, ki je bil še takrat, ko je bil Peter Musevski živ, predviden na koncu filma.
Konec maja 2020 so se na tej delavnici zbrali skoraj vsi igralci, ki so z njim v filmih odigrali intenzivne človeške odnose: žene, bivše žene, ljubice, hčerke, prijateljice, prijatelji, sinovi, natakarice ...
Gledamo v obraze igralk in igralcev, očiščene, brez mask, v surovem čustvu: Nina Ivanišin, Nina Rakovec, Nataša Barbara Gračner, Liza Marijina, Primož Pirnat, Marjuta Slamič, Mojca Partljič, Anja Novak, Jurij Drevenšek, Pia Zemljič in Blaž Setnikar. Gledalec vstopa v intimo, v bolečino igralcev; z nekaterimi Peter ni delil samo filmskih setov, ampak tudi oder. Priča smo soočanju z odhodom prijatelja, z začetkom procesa žalovanja, tudi z jezo, da je odšel, da jih je zapustil.
Pretresljivi prizori, kot je tisti z igralko Mojco Partljič, s katero sta bila močno povezana, ki se ne zmore, noče še soočiti z odhodom prijatelja. Tomi Janežič, psihodramski terapevt, jih postavlja v vloge, pritiska na tipke v njih, da bi sprostili svojo bolečino, travmo, soočanje z izgubo, na neki način nagovarjajo tudi vse nas v kinodvorani, da se soočamo z lastnimi izgubami, tudi s svojimi bolečinami in demoni, tabujem samomora.
Ko je prvič izrečena beseda samomor, se sprva v nekaterih na delavnici zgodi nezaveden odpor, kot pravi Jurij Drevenšek: »Ko je Nina prvič omenila to besedo, samomor, sem pomislil, hej, ne moreš, tega se pa ne govori … Kot da se je na plan pripeljala tema, ki je bila v meni prepovedana. In da se je danes to tolikokrat izreklo … je težko. Hkrati se mi zdi pomembno, da tega ne tabuiziramo, ne mistificiramo, da sprejemamo to kot dejstvo.«
Hm … Če me že sprašujete o vlogah ljubimcev ... Če dobro premislim, bi bil najraje Brad Pitt. Resno. Mi ne manjka veliko. Zmanjšal bom cigarete, peugeota že imam, shujšal bom … in bom šel malo v to smer. Brad Pitt se mi zdi super rešitev.
—Peter Musevski
»Igralci so posebni ljudje, njihov svet in njihova percepcija sveta sta tako posebna, da igralca lahko zares razumejo samo – igralci,« pravi Damjan Kozole. »Mislim, da nam je ta prvi del filma uspelo posneti človeško, realno, brez samocenzure in hkrati s humorjem, ker je bil Pero navsezadnje izjemno duhovit človek. Želeli smo posneti nekaj, kar daje upanje,« pravi Kozole. V tem prizoru igralci sami izberejo Primoža Pirnata za tistega, ki bo v igranem delu filma odigral Perota.
»Ni bilo lahko, Primožu, s katerim sta bila dobra prijatelja, nekaj časa celo cimra,« razlaga Damjan Kozole v pogovoru z režiserko Varjo Močnik po projekciji v Kinodvoru. »Ko igralec razmišlja o svojih vlogah v prihodnosti, si najbrž nikoli ne predstavlja, da bo odigral mrtvega prijatelja.« Primož Pirnat je to naredil s takšno milino, občutljivostjo in dostojanstvom, da za hip misliš, da v njegovih očeh v bližnjem planu, načinu, kako nagne glavo, kako si prižge cigareto, na platnu vidiš Petra.
Vstopil je v svojega fotra
Po Petrovi smrti si je Kozole v tistem mesecu popolne zapore še enkrat pogledal vse njegove filme, po vrstnem redu njihovega nastanka, celovečerne, kratke in študentske. Kot nekakšen filmsko-gledalski eksperiment. »Pero je odraščal in se staral pred mojimi očmi. V nekaterih vlogah je naravnost izjemen.«
Od Bitenčevega kratkega filma, Ivana v Cvitkovičevem črno-belem filmu Kruh in mleko, ki sedi ob postelji svojega sina in mu govori, da se zgodovina ponavlja, Rezervni deli, Delo osvobaja, bruseljski birokrat v Šterkovem Uglaševanju, Sem iz Titovega Velesa Teone S. Mitevske, Fredi iz Predmestja, nadzornik v Zapelji me, oče v Slovenki, oče v Polsestri ... Že v prvem Bitenčevem filmu je igral očeta. Pa potem v naslednjem Kruhu in mleku je bil spet oče. Vedno je bil oče: sinovom, hčeram, večkrat ločen … Tudi v zadnjem filmu je bil oče. »Enkrat mi je v šali rekel, da je šel na akademijo zato, 'da bi bil ljubimec, heroj, potem pa takole ...'« pravi Kozole.
»Hm … Če me že sprašujete o vlogah ljubimcev ... Če dobro premislim, bi bil najraje Brad Pitt,« je s svojim značilnim humorjem rekel v intervjuju za Sobotno prilogo. »Resno. Mi ne manjka veliko. Zmanjšal bom cigarete, peugeota že imam, shujšal bom … in bom šel malo v to smer. Brad Pitt se mi zdi super rešitev.«
In vendar ga je ganilo, ko so prepoznali njegov talent. »Z raznovrstnostjo izbranih igralskih sredstev nam je podaril lik, ki z neznosno lahkostjo bivanja nosi celoten film,« je v utemeljitvi njegove vloge v Delu osvobaja zapisala žirija 11. sarajevskega filmskega festivala. Pravzaprav je to napisal Miki Manojlović, ki je bil tisto leto na festivalu predsednik žirije. »Bi lagal, če bi rekel, da mi ni nič pomenilo,« je takrat v najinem pogovoru rekel Musevski. »Spomnim se, kako me je Miki po projekciji filma ustavil in mi dal roko: Opasno dobro, Musevski. Opasno dobro.«
Med prizori v filmu Pero se večkrat ponovijo prizori iz Cvitkovičevega Kruha in mleka, ki je na beneški Mostri prejel leva prihodnosti. Lik zdravljenega alkoholika Ivana, ki se z vrečko kruha in mleka zatakne za šankom. Mislim, da je to njegova najgloblja, najbolj kompleksna vloga, pravi Kozole.
Ko sem pred leti Musevskega vprašala, ali je Ivan vloga, ki ga je najbolj ranila, se je zresnil, pogledal nekam v daljavo, kot bi hotel odgovoriti čim bolj iskreno. »Ne morem reči, da me je ravno ranil. Najdlje sem ga nosil v sebi. In v bistvu je bil to zelo čuden … pravzaprav dober občutek. Ukvarjanje z Ivanom je bilo potovanje duhov. Vstopil sem v svojega fotra. In je bilo nenadoma tako čudno prijetno. Je pa nevarno, ker se malo zaziblješ v eno misel: saj se tudi tako da živeti …«
Rekel je, da je lik Ivana v Kruhu in mleku nekako potegnil iz sebe, da pa je like, ki so popolnoma nasprotni od njega, kot sta recimo Ludvik Zajc v Rezervnih delih ali lik negativca Fredija v Möderndorferjevem Predmestju, skonstruiral in da je to veliko težje.
»Če najdeš lik v sebi, je to tako, kot bi bil sam ta inštrument, že uglašen. Kot da ti lik sam zapoje,« je takrat rekel v pogovoru za ta časopis. »Če pa ga skonstruiraš, sestaviš, potem ga moraš sam uglasiti na to, kar pač lik zahteva. Zato je težje. Vedno pa ga moraš vleči iz sebe, če hočeš, da je dobro.« Lik sociopata Fredija v Predmestju je bil zanj težek zalogaj, je rekel. »Igralski poklic je pač tak, da si prisiljen odkrivati temne stvari v sebi. In jih tudi najdeš. Težko si je to racionalizirati. Jaz ne bi mogel ubiti živega bitja. Edino kakšno oso. Ja, oso bi morda lahko.«
* * *
Zadnji, peti del tega neobičajnega poetičnega filma je dokumentarni posnetek, ki ga je Damjan Kozole posnel leta 2013 za razstavo Dum spiro spero (Dokler diham, upam) avtorice Zore Stančič v Krškem. Petra vidimo v levem profilu, obrnjenega proti soncu, kako strmi v daljavo, si prižiga cigareto.
»Pero, mi poveš, kako se počutiš v svojem telesu?« zaslišimo glas Zore Stančič.
Vdahne, izdihne.
»Zdaj zadnje čase bi rekel, da se počutim dobro, solidno. Spet mi je življenje lepo pa zanimivo. Včasih imam pa strah, da bi se spet slabo počutil ... Ker to moje stanje, za katero vem, da je depresija, imam najbrž od majhnega. To se z leti slabša, če ne zdraviš … In sem vse življenje razmišljal, kako bi najbolje opisal ta občutek.« Njegove oči zamežikajo proti soncu, potegne dim iz cigarete.
»Tako nekako, kot bi ti nekdo v glavi pred možgane potegnil težko roleto. In tiste rolete ti ne moreš dvigniti sam. Tako nekako to zgleda.«
»Pero je bil tako prepričljiv pred kamero tudi zato, ker je utelešal človeško krhkost. Tisto krhkost, ki ga je na koncu pokopala. To je film o njegovi krhkosti. O naši krhkosti. Zato je to tudi film o meni in o nas, ki živimo za film, gledališče in za umetnost nasploh,« še pravi Kozole. »Ni samo hommage Perotu, je film o naših strahovih, o našem robu. Vsak ima svoj rob. Je tudi film o igralskem poklicu, o filmskem poklicu, o minljivosti, postavlja vprašanja, kaj ostane za nami, ko nas ni več. Mislim, da za vsakim od nas ostane film, četudi ni posnet.«
Ko umrejo pisatelji, se spremenijo v knjige, je rekel Borges. »Ko umrejo igralci, se spremenijo v filme,« pravi Kozole.
Film se konča s posnetkom, ki ga je imel Pero v osebnem telefonu; njegova žena Tanja v poletni oblekici bosonoga teče po barju, se smeje, njeni svetli lasje plapolajo, z njo teče Pingo ... Sanjski prizor. Pero za kamero uravnoteža lepoto prizora z duhovitimi komentarji. Prizor ukradenega intimnega trenutka sreče, ki je nepovraten, ki se nikoli več ne bo mogel ponoviti. ●
