Čakalne dobe v zdravstvu v luči interventne zakonodaje
Kljub trudu številnih ministrov za zdravje doslej in njihovih nedvomno iskrenih namenov, da bi se stvari izboljšale, še vedno doživljamo presenečenja, ki so v dobi informacijske tehnologije neverjetna. Tako smo na nedavni novinarski konferenci poslušali ministra za zdravje z njegovo ožjo ekipo predvsem o tem, kar so doslej ugotovili z nadzori v zvezi s čakalnimi dobami. Najbolj me je presenetil podatek, da ne vedo niti, koliko medicinskega osebja je v zdravstvenem sistemu. To lahko pridobijo v zelo kratkem času od vodstev zavodov oziroma njihovih kadrovskih služb. Bolj malo ali skoraj nič pa ni tekla beseda o tem, kaj narediti, da bi bilo drugače, se pravi – bolje.
Pa se malo vrnimo v preteklost. Do leta 1996 je bil v Sloveniji en center oziroma klinika za najzahtevnejše operacije srca v UKC Ljubljana. Vse nujne diagnostične preiskave, vključno z invazivnimi (katetrizacije srca), so se izvajale na enem mestu in vsa medicinska dokumentacija za tiste bolnike, kjer je bila indicirana operacija, se je zbirala in hranila na Kliniki za kardiovaskularno kirurgijo (KVK). Ko so se pokazale potrebe po širitvi dejavnosti tovrstnih operacij, je bila omenjenega leta opravljena prva operacija tudi v UKC Maribor v tesnem sodelovanju z ljubljanskimi kirurgi. Konec devetdesetih let se je pojavila ideja po tretjem centru in v nekaj letih je nastal še en center za srčne operacije, kar je za slovenske potrebe verjetno za zdaj dovolj.
Kot sem omenil, je bila vsa dokumentacija shranjena v Ljubljani na KVK in zanjo je skrbela administracija te klinike. Da bi ponazoril, kakšno je bilo stanje takrat, bom opisal svoje izkušnje o čakalnih dobah na operacije srca. Takrat je čakalo na operacije okoli 500 bolnikov. Tisti, za katere smo na skupnih konzilijih s kirurgi ugotovili, da so nujni primeri, so bili tudi prednostno obravnavani. Drugi pa so čakali v čakalni vrsti, ki se je samo daljšala, in najdlje so čakali tudi več kot dve leti.
Ker me je zanimalo, kaj se dogaja z bolniki, ki so čakali najdlje, in kakšna je njihova usoda, sem začel samoiniciativno klicati bolnike z repa čakalne liste na ambulantne kontrole. Tako sem enkrat na teden povabil po 10 bolnikov do skupno 100. Odzvalo se jih je okrog 70 in za tiste, ki se niso odzvali, sem ugotovil neverjetne stvari, ki nam niso bile v ponos, ampak prej v sramoto. Od vabljenih jih je nekaj že umrlo, a tega kot skrbniki čakalne liste nismo vedeli, ker nas o tem ni nihče obveščal. Spominjam se primera ženske, za katero je mož šest mesecev po njeni smrti sporočil, da je umrla. Na čakalni listi so bili tudi bolniki z neko drugo, hudo, neozdravljivo boleznijo, pri katerih operacija ne bi nič izboljšala njihove prognoze, ampak bi jo kvečjemu poslabšala. Marsikaterega bolnika sem po pregledu ponovno predstavil kirurškemu konziliju, ker sem menil, da mora biti operiran prej, v dogovoru s svojci pa sem nekatere tudi odvrnil od operacije in hkrati omogočil drugim s čakalne liste, da so prej prišli na vrsto. Bilo je tudi nekaj takih, ki so sprva v času diagnostičnih preiskav in sklepa konzilija pristali na operacijo, a so se kasneje premislili. In tudi ti so bili na čakalni listi. Še najbolj neverjetno in nesprejemljivo pa je bilo, da so bili na čakalni listi še vedno tudi bolniki, ki so bili operirani drugje.
Ko sem svoje ugotovitve predstavil takratnemu vodstvu ZZZS in predlagal konkretne rešitve, iz vsega ni bilo nič. Potem sem ugotovil, da je bilo moje delo Sizifovo in dobronamernih nasvetov nihče ni upošteval, čeprav sta za mojimi ugotovitvami stala takratna strokovni direktor UKCL in predstojnik klinike za KVK. Ne z ministrstva ne iz ZZZS nisem prejel nobene spodbude, da bodo podprli napore za skrajšanje čakalnih dob in bi tak pristop proaktivno podpirali. Še danes menim, da je tak pristop edino pravilen in pravičen, dokler imamo nenormalno dolge čakalne dobe. Moje prizadevanje je ocenil kot zelo dobro le moj predstojnik, ki mi je tudi svetoval s strokovnimi nasveti, in takratni direktor UKCL.
Ni stvar resornega ministra in njegovih sodelavcev, da skrbijo za skrajšanje čakalnih dob, ampak je to stvar stroke. Njihova vloga pa je predvsem zagotovitev pogojev, da bodo podatki ažurni in točni in ne tako kot v navedenih primerih. Po mojem mnenju je predvsem dolžnost in interes plačnika, da uredi razmere. Mislim pa oziroma vem, da so stvari danes vseeno nekoliko boljše, vsaj če sodim po bolnikih, s katerimi imam opravka. Še vedno pa pogrešam nekaj, pa to ne velja za vse subspecialnosti. Vsak bolnik z nekim resnim zdravstvenim problemom bi moral imeti – naj rečem v prispodobi – svojega »angela varuha«, ki bi ga spremljal od začetka diagnostike prek procesov zdravljenja in v nadaljnjem življenju. To pa je lahko osebni zdravnik ali specialist.
Kako bi morali biti nagrajeni taki »tutorji«, pa je drugo vprašanje. Vsekakor to ne more temeljiti na altruizmu, ker je s takim načinom dela povezana tudi velika odgovornost, saj pri marsikaterem bolniku pride do zapletov, ki jih je treba čim prej ugotoviti in ustrezno ukrepati.
