Muzej, ki je mestu vrnil prihodnost
Bilbao je s 345.000 prebivalci največje mesto Baskije in deseto največje v Španiji. Zaradi bogatih nahajališč rude so v 19. in na začetku 20. stoletja tam cveteli jeklarska in železarska industrija, ladjedelništvo in trgovina. Poleg Barcelone je sodil v vrh industrijsko razvitih na Iberskem polotoku.
Brez prave perspektive
Čeprav mesto ne leži ob morju, ima z njim tesno povezavo in je najpomembnejše baskovsko pristanišče. Z morjem ga povezuje reka Nervión, ki se dobrih 20 kilometrov naprej izliva v Kantabrijsko morje. Iz dokov, kjer je bilo nekoč središče njegovega uspeha, so rudo vozili na vse konce sveta, a z opuščanjem težke industrije je od 70. let naprej vse bolj propadalo. Postalo je sinonim za siv, neznosno onesnažen kraj brez prave perspektive. Brezposelnost je bila visoka, razširjenost drog neobvladljiva, brezizhodnost so podkrepili še teroristični napadi baskovske separatistične organizacije Eta. Celo za domačine je bilo življenje tam neprivlačno, da bi ga obiskovali turisti, ni bilo razloga.
Potem se je v začetku 90. let pokazala svetloba na koncu predora. Leta 1993 so po načrtih kanadsko-ameriškega arhitekta Franka Gehryja začeli graditi impozantno stavbo, ki so jo v navzočnosti španskega kralja Juana Carlosa I. in kraljice Sofie slovesno odprli 18. oktobra 1997. Za gradnjo, ki so jo financirali Baski, so namenili 89 milijonov dolarjev. Danes na zahodnem rečnem bregu na lokaciji nekdanjih dokov stoji Museo Guggenheim Bilbao, stavba, ki je ni mogoče spregledati. Tudi urejenost rečnih nabrežij in celotne okolice dokazuje, da so preteklost pustili za seboj.
Nova, pozitivna podoba
Obstaja nekaj različic o tem, kako je lahko neprivlačno mesto dobilo tako izjemno arhitekturo, ki privlači ljubitelje umetnosti z vsega sveta. Ena od njih je pravzaprav ulična legenda, ki jo domačini z veseljem razlagajo obiskovalcem. Menda je mestna uprava po tem, ko se je izvedelo, da fundacija Solomon R. Guggenheim v Evropi išče novo lokacijo za muzej sodobne umetnosti, napela vse sile, da bi izbrali prav njih. Govori se, da so arhitekta Franka Gehryja med obiskom v Madridu neprestano klicali, naj si pride ogledat še Bilbao. In ko je prišel, ga je navdušila zagretost domačinov, lokacija ob reki pa ga je tako prevzela, da je kar na prtiček skiciral prvo zamisel.
Uradno pa gre zgodba takole. Baskovska vlada si je postavila cilj, da bo degradirano industrijsko mesto revitalizirala in ga preoblikovala v vabljivo kulturno destinacijo. Pritegnili so več uglednih arhitektov, med njimi Normana Fosterja in Santiaga Calatravo. Tako lahko danes nedaleč od Guggenheima reko prečkamo čez most Zubizuri, ki ga je v svojem prepoznavnem slogu zasnoval špansko-švicarski arhitekt in inženir Calatrava, v metro pa potniki vstopajo po prozornih Fosterjevih koridorjih, ki jih domačini ljubkovalno imenujejo fosteritos. Nujno pa so potrebovali projekt, ki bi mestu dal pozitivno podobo, okrepil njegovo samozavest in pritegnil univerzalno publiko, se je v Guardianu spominjal Juan Ignacio Vidarte, direktor muzeja. In tukaj je nastopil Frank Gehry, arhitekt, ki je bil tedaj v svojih 60. letih in je ustvarjal predvsem v Los Angelesu, kamor se je preselil iz rodnega Toronta. Kot je pripovedoval sam, je bil zaradi velikih pričakovanj Baskov precej živčen. »Gospod Gehry, potrebujemo sydneyjsko opero. Naše mesto umira,« so mu dejali. Pogledal jih je in vprašal: »Kje je najbližji izhod? Potrudil se bom po najboljših močeh, vendar vam ne morem nič zagotoviti.«
Lepota je v gibanju
Gehry je na arhitekturnem natečaju za novi muzej zmagal s konceptom, ki je bil nekaj povsem novega, še ne videnega. Stavba razgibanih in nenavadnih linij je zgrajena iz inovativnega materiala titana, ki ga dopolnjujejo še apnenec in ogromne steklene površine. Njegovo strukturo prekriva 33.000 tankih titanovih plošč, ki so odporne na vse vremenske vplive, so pa tudi precej lažje od klasičnih materialov, kot sta na primer baker ali svinec. »Zanimalo me je gibanje in riba je med svojim gibanjem tako čudovita,« je povedal arhitekt v enem od intervjujev po odprtju. »Začel sem ustvarjati podobne oblike in uspelo mi je ustvariti občutek gibanja. Tako sem oblikoval svoj arhitekturni jezik.«
Lepa kulisa za Bonda
Atraktivna zgradba se je večkrat pojavila tudi na filmskem platnu. Že dve leti po odprtju se je Pierce Brosnan kot tajni agent 007 v filmu Vse in še svet preganjal po Bilbau in v kadru se lepo vidita ikonična stavba in cvetlični Puppy pred njo. Pevka Mariah Carey je v sami zgradbi posnela video Sweetheart. Izjemno lokacijo je izkoristila tudi ekipa znanstvenofantastičnega filma Jupiter v vzponu z Milo Kunis, Channingom Tatumom in Eddiejem Redmaynom v glavnih vlogah.
Na površini stavbe se zrcalijo vsi prizori iz okolice, na njej odsevajo reka, nebo in oblaki, na deževen dan se njegova elegantna srebrnkasta fasada skoraj povsem zlije z okolico. Zdi se, kot da objekt iz minute v minuto spreminja svojo podobo. Obiskovalcu se z vsakega gledišča razkriva drugačen. Kot je povedal arhitekt, so ukrivljene plošče namerno dizajnirane tako, da se vanje ujame svetloba.
Bleščeča zunanjost spominja na luske ribe, ki se giblje v vodi, v sprednjem delu je opaziti podobnost z ladjo, kar ga povezuje z industrijsko dediščino, pogled z vrha razkriva cvet, ki se razpira. Pri projiciranju vseh teh osupljivih krivulj je arhitekt uporabil računalniški program catia, ki so ga razvili pri francoskem proizvajalcu letal Dassault Aviation. Ta je omogočil oblikovanje 3D-podobe stavbe, kar je bilo nadvse dobrodošlo pri predstavitvi projekta. Le redki bi si znali predstavljati tako drzno arhitekturo, kot si jo je zamislil Gehry.
Ko si jo je arhitekt ogledal mesec dni pred odprtjem, je menda rekel: »Hudiča, kaj sem naredil tem ljudem.« Po koncu projekta pa je večkrat izrazil veliko zadovoljstvo, ker so ga končali v predvidenem roku in znotraj predvidenega proračuna, kar pri takšnih podvigih ni ravno pogosto. Nastal je presežek, ki ga arhitekturna stroka uvršča med najpomembnejše stavbe, ki so jih zgradili v obdobju od 1980 do 2010.
Ena stavba, 19 galerij
Ravne titanove ploskve dopolnjujejo še steklo in kamen, v notranjosti pa se galerijski prostori raztezajo čez tri nadstropja. Notranjost je dizajnirana okrog velikega, s svetlobo napolnjenega atrija, ki ga je Gehry ljubkovalno poimenoval Cvet (The Flower), saj deluje kot središče muzeja.
Bele stene, steklena dvigala in osrednja avla, ki sega vse do stropa, delujejo zračno in lahkotno. Muzej ima 24.000 kvadratnih metrov površine, okoli 11.000 jih je namenjenih razstavam. Sestavlja ga 19 galerij, v nekaterih so stalne zbirke, v drugih začasne razstave. Letos so tam predstavljali Oskarja Kokoschko, pred kratkim pa nenavadna dela priznane japonske umetnice Yayoi Kusama, ki se je proslavila s svojimi rdečimi pikami in velikimi platni z neskončnim številom raznobarvnih pik. Do prihodnjega januarja je na ogled razstava Picasso sculpture; Matter and Body.
V stalnih zbirkah so na ogled avtorji, ki ustvarjajo od sredine dvajsetega stoletja do danes in veljajo za ikone sodobne umetnosti. Med njimi so Mark Rothko, Jeff Koons, Georg Baselitz, Jean-Michel Basquiat, Willem de Kooning, Andy Warhol in celo Yoko Ono. Velik poudarek je tudi na domačih umetnikih, zlasti baskovskih, med katerimi je najbolj znan kipar Eduardo Chillida z orjaškimi abstraktnimi skulpturami v betonu in železu.
Največji prostor, širok 30 in dolg kar 130 metrov, je namenjen orjaški večdelni konstrukciji iz oksidiranega jekla The Matter of Time, ki jo je ustvaril Američan Richard Serra. Gre za velikanske valje, med katerimi se lahko ljudje sprehodijo in tudi izgubijo ali pa odkrijejo svojo otroško plat. Na ploščadi pred muzejem že vse od odprtja stoji delo, ki je postalo drugi simbol te veličastne stavbe. To je Puppy, orjaška, s cvetlicami zapolnjena konstrukcija kužka, ki si jo je zamislil Jeff Koons. Na vodnem polju podobo muzeja lepo dopolnjujejo svetlikajoča se skulptura Anisha Kapoorja Tall Tree and the Eye (2009), sestavljena iz kar 73 jeklenih krogel, v katere se lovijo odsevi iz okolice. V bližini vhoda pa je nemogoče spregledati orjaško, devetmetrsko skulpturo pajkovke Maman. Navdih zanjo je njena avtorica, Američanka Louise Bourgeois našla v zgodbi njene matere tkalke, ki je skrbela za številno družino.
Tudi kritik v vseh teh letih seveda ni manjkalo, in nekateri še danes menijo, da je zunanjost muzeja bolj vredna ogleda kot notranjost.
Učinek Bilbaa
Zaradi tega izjemnega muzeja je mesto kmalu doživelo resničen prerod in večina se strinja, da je njegov učinek celo presegel najbolj drzna pričakovanja. Lani, ob 25. obletnici odprtja, ga je obiskalo skoraj 1,3 milijona ljudi, kar je bila tretja najvišja številka v njegovi zgodovini. Vsako leto v skupnost prinaša 400 milijonov dolarjev. Ne le to, nova kulturna ustanova, ki je pritegnila svetovno pozornost, je prebudila mesto in z izjemno hitrostjo se je začel gospodarski in socialni razcvet. Fenomen, ki dokazuje, da ima drzna, osupljiva arhitektura neverjetno moč, ki lahko transformira mesta, se je uveljavil pod imenom učinek Bilbao.
V pričakovanju presežkov v Abu Dabiju
Frank Gehry (1929) si je pot najprej utrl kot oblikovalec pohištva, veliko pozornosti pa je pritegnil s hišo, ki jo je konec 70. let zasnoval za svojo družino v Santa Monici. Bil je eden od treh arhitektov, ki so bili povabljeni na natečaj za novi muzej v Bilbau. Zmagal je zaradi svoje močne vizije in nekako začrtal smer, kakšni naj bi bili muzeji 21. stoletja.
Veliko pohval je pozneje prejel za koncertno dvorano Walta Disneyja v Los Angelesu, nebotičnik New York by Gehry, stavbo IAC V New Yorku in fundacijo Louisa Vuittona v Parizu. Leta 1989 je prejel najvišje priznanje v arhitekturi, Pritzkejevo nagrado. Njegovo podjetje je naredilo tudi načrte za Guggenheim Abu Dabi, ki naj bi ga odprli leta 2025, skoraj 20 let po tem, ko so ga zasnovali. Z 42.000 kvadratnimi metri bo največji od štirih muzejev Guggenheim na svetu. Bilbao bo po novem drugi.
Pozitivno izkušnjo iz Bilbaa so poskušali ponoviti tudi v nekaterih drugih mestih, a nikjer ni bil preobrat tako osupljiv kot v Baskiji. Nekateri so sledili kar trendu, ki ga je začrtal Gehry, a njemu za posnemovalce ni mar. Priznava pa, da se zaveda učinka, ki ga je v družbi sprožila njegova arhitektura. A on menda s svojim delom ni hotel spreminjati mesta, želel je postati le del njega.
