Sprava je, da skupaj spijemo kavo ob šanku in se ljubimo v postelji
Peter Verč je odraščal v Trstu, ob Miramarskem drevoredu, kjer je še vedno »njegova republika«, kot je omenil v enem od svojih zapisov; ta sega od vhoda na železniško postajo do križišča pri marketu, ki z zavojem na desno vodi v četrt Rojan. Danes živi z družino na Opčinah, a se še vedno rad vrača v svoj »parlament«, tamkajšnjo lokalno kavarno in sladoledarno. Izraza zamejec ne mara, a ga tudi ne užali, če ga nekdo tako označi. Z novinarstvom se je začel ukvarjati že kot srednješolec, še pred študijem v Ljubljani; med drugim je pisal za Primorske novice in Primorski dnevnik, delal je na Radiu Opčine in slovenskem uredništvu RAI.
Po dvajsetih letih pa je novinarstvo skoraj obesil na klin, piše le občasno, sicer pa poučuje zgodovino v italijanski nižji srednji šoli (kar bi ustrezalo predmetni stopnji na slovenski osnovni šoli) na Proseku nad Trstom. Predlani je pri založbi Mladika izšla njegova knjiga Za vse, ne zase, v kateri s pripovedovanjem svoje tete Sonje opisuje njenega očeta in svojega deda Romana Pahorja, ki je bil velik domoljub in je v času pod fašizmom večkrat tvegal življenje. Verč pri analizi političnega dogajanja tako v Italiji kot Sloveniji – kot se za profesionalca spodobi – nima dlake na jeziku.
Kakšne občutke imate ob prehajanju meje med Slovenijo in Italijo, odkar je ponovno uveden policijski nadzor?
Moram priznati, da ni večjih težav, večinoma gre gladko, brez zastojev.
Kako gledate na ta protiteroristični ukrep, ki ga je najprej napovedala Italija na meji s Slovenijo, nato pa ji je sledila tudi naša država in enako uvedla na svoji meji s Hrvaško in Madžarsko?
Na to gledam kot večina ljudi, ki živijo ob meji, se pravi, da me ta ukrep jezi. Imam srečo, da Delo lahko kupim tudi tukaj, v kateri od trafik na Opčinah. Ampak če želim prebrati še Delovo konkurenco, se moram odpraviti do Sežane. Z avtom za to porabim tri minute, s kolesom pa deset. Misel, da moram samo za nakup časopisa prehajati mejo z dokumentom, se mi zdi težko sprejemljiva.
Sem pa tip človeka, ki vselej poskuša pogledati na določeno stvar tudi z druge strani. Iz tega tudi ne bi delal politične zgodbe – konec koncev podobne ukrepe sprejemajo vlade različnih usmeritev in barv. Kot je dejal italijanski minister Matteo Piantedosi, so ravnali po nasvetu varnostnih služb. Sprijaznil sem se s tem in upam, da bo čim hitreje minilo. V ozadju vsega skupaj pa je nekaj, kar ni povezano s tem prostorom; gre za posledico strašne tragedije, ki se dogaja na Bližnjem vzhodu.
Predsednica države Nataša Pirc Musar se je nedavno zamerila Slovencem v Italiji z besedami, da je njihova domovina Italija. Ali menite, da je šlo zgolj za osebno nerodnost ali pa gre tudi za odraz odnosa matične domovine do tako imenovanih zamejcev?
Pri izjavi predsednice je gotovo šlo za spodrsljaj. Ravel Kodrič je v odprtem pismu, objavljenem v Primorskem dnevniku, pravilno opozoril na to, kar piše v petem členu slovenske ustave, in sicer, da Republika Slovenija v odnosu do zamejcev in izseljencev skrbi za njihov odnos do domovine. Po slovenski ustavi je pojem domovina torej ravno obraten od tega, kar je imela v mislih predsednica, ki poleg tega življenja ob meji očitno ne razume.
Seveda je ta spodrsljaj tudi odraz širše slike. Ljubljana – in tudi pričujoč intervju je dokaz tega – poroča o nas predvsem tedaj, ko se pojavi kakšen problem. Zdi se mi, da je pogled na Slovence v zamejstvu tak, da gre za neke ljudi, ki hodijo naokoli v narodnih nošah in prepevajo ljudske pesmi ter se jih poimenuje rojaki – kar zveni precej starinsko, nekje iz 19. stoletja. Rad bi izkoristil to priložnost, da povem, da so Slovenci v Italiji čisto navadni Slovenci, ki hodijo v Stožice na športne prireditve, v Križanke na rock koncerte, prebirajo Jančarja, Vojnovića in kriminalke Tadeja Goloba. To, da je o nas prisotna taka popačena slika tako v medijih kot v politiki, je seveda moteče.
Po drugi strani pa – in to večkrat poudarim – Slovenci v Italiji predvsem v pogovorih s slovenskimi politiki opozarjamo na določene teme dokaj jokavo, celo razvajeno. Ne znamo priti v Ljubljano s predlogi, ki bi dali vedeti, da nismo le točka, ki jo je treba obdelati na dnevnem redu v bilateralnih pogovorih z Italijo, ampak predstavljamo priložnost za spodbujanje sodelovanja na gospodarskem, kulturnem in športnem področju. Zelo me moti, da nas Slovenija obravnava kot ogroženo živalsko vrsto, ki jo je treba zaščititi. Žal pa enako počnemo tudi mi sami.
Bi Slovence v Italiji kljub temu lahko opisali kot bolj zaprto skupnost? Kako doživljate sobivanje z italijansko večino?
Težko je opisati slovensko skupnost v Italiji, saj jo sestavljajo posamezniki, ki so med seboj zelo različni. Nekateri so taki, da na vsakem koraku poudarjajo svoje slovenstvo, se imajo za klene Slovence in jih je izjava predsednice najverjetneje zelo užalila. Potem so tisti, ki sicer zelo slabo govorijo slovensko, a se vseeno prištevajo med Slovence. So tudi taki, ki odlično govorijo slovensko, a bodo rekli, da je njihova identiteta nekje vmes – se počutijo malo eno, malo drugo. Nekateri se bodo opredelili za Evropejce, identitet je cel kup. Gotovo pa je, da se bistveno oži krog vseh, ki govorijo slovensko, in sporazumevanje v slovenščini postaja vse težje.
Kakšne so jezikovne težave, ugotavljam predvsem zadnji dve leti, odkar poučujem v šoli. Seveda je splošno razpoloženje italijanskega okolja do Slovencev boljše kot včasih, ko se je bilo nevarno izpostavljati s svojim jezikom. Govorim o 60. in 70. letih prejšnjega stoletja, ki jih sam nisem doživel. Kljub temu da ni bilo več fašizma, je obstajalo šikaniranje oziroma so te kot Slovenca gledali postrani. Zdaj tega ni več in večina Italijanov Slovence sprejema brez kakršnih koli težav. Vedno več Italijanov tudi vpisuje svoje otroke v slovenske šole, kar je vsekakor lepo, hkrati pa to pomeni tudi, da raven jezika pri pouku močno pada. Zdi se – ne glede na to, da sta odprtost in integracija fantastični zadevi –, da to za slovenščino ni dobro.
Iztok Mirošič, veleposlanik Slovenije v Združenih državah Amerike, ki problematiko obmejnega območja zelo dobro pozna, saj je sam Kraševec, je v nedavnem intervjuju za Primorski dnevnik dejal, da je za Slovence v Italiji – bolj kot politično zastopstvo na nacionalni ali deželni ravni, za kar je veliko prizadevanj – pomembno to, da slovensko šolstvo deluje tako, kot mora.
Absolutno, s tem se popolnoma strinjam. Kot sem že prej omenil, se v slovensko-italijanskih diplomatskih pogovorih poudarja tisto, ki po mojem sploh ni ključno. Zagotovo je bolje, da Slovenec sedi v italijanskem parlamentu in deželnem svetu, ampak če moram izbrati, imam raje sto dobrih slovenskih učiteljev na naših šolah kot enega politika v Rimu.
Težava je tudi ta, da se politiki raje ukvarjajo s temami, ki so lažje razumljive, kot da bi zagrebli v tako zahtevno problematiko, kakor je urejanje šolstva. Zdaj je veliko polemik okoli tega, da se bo zaradi italijanske zakonodaje zmanjšalo število ravnateljev na slovenskih šolah, hkrati pa se pozablja, da jim je leta 2019, ko so prek razpisa iskali devet ravnateljev, uspelo zapolniti le osem mest. Žal smo prišli do tega, da nimamo dovolj usposobljenih ljudi. Enako je v medijih, kjer je težko dobiti mlade, ki se lahko izražajo v spodobni slovenščini – ob tem se nam tako kot širši skupnosti dogaja beg možganov, ko se mladi zaposlujejo v Milanu, Bruslju ali Amsterdamu.
Italijanski senat je v začetku prejšnjega meseca potrdil novelo zakona o fojbah, katere namen je predvsem med mladimi osveščati o jugoslovanskih povojnih pobojih in izseljevanju Italijanov iz Istre in Dalmacije. To je odmevalo tudi v Ljubljani.
Fojbe so tudi moja travma. Ne samo zato, ker gre za travmo mojega prostora in mojega mesta. Tudi moj nono, ki je bil pod fašizmom dvakrat v konfinaciji in več let v zaporu, bi lahko maja 1945 končal v enem izmed kraških brezen, če ga ne bi v zadnjem trenutku prepoznal njegov bratranec in mu rešil življenje. Hkrati pa je to, kar se dogaja v Italiji okrog 10. februarja – dneva spomina –, zelo moteče. Že to je zgrešeno, da se zgodovino deli na nekakšne parcele, ki se jih obravnava ločeno, namesto da bi se zgodovinske dogodke povezovalo med seboj. Ko se govori o fojbah, se nihče ne vpraša, kaj se je dogajalo prej.
Podobno se tudi danes obsoja napad Hamasa, kar je upravičeno, ampak se pri tem povsem prezre kontekst, v katerem je do njega prišlo. Pri sami noveli gre za to, da se določi, katerim organizacijam bodo dodelili nekaj denarja – gre pa za organizacije, ki izrazito pristransko razlagajo zgodovinske dogodke, kar je sporno. Čudi me tudi, da je zeleno tipko za potrditev novele pritisnila slovenska senatorka Tatjana Rojc.
Menite, da se je morala ukloniti Demokratski stranki, ki zagotavlja slovensko predstavništvo v italijanskem parlamentu, kar kaže na politično nemoč Slovencev v Italiji?
Najprej naj povem, da je senatorka zelo prijazna gospa. Vsake toliko mi čestita za kakšen zapis, maja, ko mi je umrl oče, mi je tudi izrazila sožalje. Na Tatjano Rojc kot osebo gledam pozitivno. Ima tudi veliko zaslug, da je italijanski svet – pa tudi slovenski – zares spoznal Borisa Pahorja, pohvaliti jo je mogoče za veliko stvari.
Moja ocena njenega političnega dela pa je zelo negativna. Menim, da se prepogosto podreja strankarski liniji, tudi tam, ko ji sploh ne bi bilo treba. Tipični primer je novela o fojbah. Nihče ji ne bi zameril, če bi rekla – poglejte, zastopam slovensko narodno skupnost, ki ima pravico do svojega spomina. Spoštujem tragedijo fojb, vse moje sočutje do žrtev in svojcev, ampak takega zakona ne morem podpreti. Ali pa, ko kritizira ukrepe deželne vlade, ki je desna, in ukrepe na državni ravni, ko sedi v opoziciji. Kot slovenska političarka v Rimu bi morala ravnati bolj preudarno in si prizadevati za stike z obema stranema. Napačno se mi tudi zdi, da se slovenske politične organizacije preveč opirajo na levo sredino, zlasti Demokratsko stranko, ki mimogrede tudi sama vse bolj izgublja okus in vonj. Sam ne bi nikoli volil desnih strank, a se mi zdi povsem normalno, da se pri prizadevanju za slovenske interese pogovarjaš z vsemi. Kje piše, da je večjezičnost pri srcu samo levičarjem? Nedvomno si ne gre pomagati s skrajnimi nacionalisti, vendar je dialog z zmerno desnico ne le mogoč, ampak bi bil tudi pameten in dobrodošel.
Italijanskega praznika ob dnevu spomina na fojbe se udeležujejo tako predstavniki krovnih manjšinskih organizacij kot slovenski veleposlanik, ko pri nas obeležujemo vrnitev Primorske matični domovini, pa te recipročnosti ni. Vaš komentar?
Priznam, da o tem nisem nikoli razmišljal. Med Slovenci v Italiji je kar nekaj ljudi, ki zamerijo predstavnikom naših krovnih organizacij, da se udeležujejo praznovanja dneva spomina. Jaz nisem med njimi. Fojbe so travma tega prostora in kulturno se mi zdi, da se do tega obnašamo spoštljivo. Jezi in moti pa, da ni recipročnosti. Vprašanje je, ali se moramo tudi mi obnašati napačno – samo zato, ker se oni? Prav se mi zdi, da vsak ravna po svoji vesti, pri čemer upam, da bo vendarle prišel dan, ko se bomo spoštljivo obnašali do vseh tragedij.
Italijanskega predsednika tudi ni bilo ob hrvaškem predsedniku in slovenski predsednici, ko sta počastila septembrsko slovesnost ob osemdesetletnici osvoboditve taboriščnikov iz italijanskega koncentracijskega taborišča na Rabu.
To je žal problem Italije, ki se ni soočila z lastno preteklostjo in lastnimi zločini.
Ali gesto italijanskega predsednika Sergia Mattarelle in nekdanjega slovenskega predsednika Boruta Pahorja, ki sta se pred tremi leti poklonila žrtvam ene in druge strani v Bazovici, ocenjujete kot pomemben simbolni spravni korak?
Obstajata dva mnenjska tabora – eden, ki je tej gesti nasprotoval, in drugi, ki jo je pozdravljal. Sam ne sodim ne k enim ne k drugim. O tem sem veliko in poglobljeno razmišljal – ta gesta se mi zdi predvsem nepotrebna. Šlo je za dogovor med politiki in diplomati, a zaradi tega ni nič bistveno boljše in nič bistveno slabše. Kot poročevalec Primorskega dnevnika sem spremljal dogajanje ob fojbi. Ko sta oba predsednika odšla in za njima tudi novinarji in kamere, sem stopil do venca in se v tišini, ki je nastala, spraševal, ali sem doživel zgodovinski trenutek. A vtis je bil, kot da stojim na prizorišču po koncu koncerta, ko so za dogodkom ostale le še smeti. Glede na to, da v vsem povojnem času ni bilo storjenih nobenih političnih ali državniških korakov v smeri sprave, je do te prišlo med navadnimi ljudmi – Slovenci in Italijani, ki pijejo kavo ob šanku ali se ljubijo v postelji.
Sprava, ki sta jo uprizorila politika več kot sedemdeset let po vojni, me je pustila hladnega. Prišla je post festum in predvsem prepozno. Tisti, ki negativno gledajo na bazoviške žrtve, pa tudi po tem dogodku niso spremenili stališča, kakor niti tisti ne, ki zaničljivo govorijo o fojbah.
Lani je izšla vaša knjiga Za vse, ne zase, v kateri pripovedujete o svojem dedu Romanu Pahorju, ki se je miroljubno, a odločno uprl raznarodovalni politiki fašizma in to tudi drago plačal. Ste se pisanja lotili iz osebnih razlogov ali tudi zato, da bi dodatno osvetlili nekatera zgodovinska dejstva?
Zgodovina me zelo zanima in se z njo zares veliko ukvarjam. Knjigo o svojem dedu sem napisal iz več razlogov. Roman Pahor je umrl leta 1951, torej 31 let, preden sem se rodil, in vodila me je pač radovednost vnuka, ki želi več vedeti o tem nonotu, ki ga ni poznal. V različnih spominih primorskih upornikov – tigrovcev sem večkrat zasledil njegovo ime in sem se vprašal, kako je mogoče, da je on tolikokrat omenjen – in to sploh ne v stranski vlogi –, knjige o njem pa ni. V njegovem življenju je bilo tudi kar nekaj ugank, ki sem jih hotel razjasniti. Izkoristil sem dvojno obletnico – sedemdesetletnico njegove smrti in osemdesetletnico drugega tržaškega procesa, na katerem je bil tudi on med obsojenci –, da sem spisal to knjigo.
Napisal bi jo tudi, če bi vedel, da jo bo prebralo samo pet ljudi, s tem se nisem obremenjeval. To sem pač želel narediti. Moja velika sreča je bila, da je še živa moja teta, se pravi dedova prvorojenka. Moja draga teta Sonja ima 89 let, a je zelo čilo pripovedovala o svojem očetu in ima tudi skrbno urejen družinski arhiv. S tega vidika sem imel precej olajšano delo. Sem pa moral vsa ta pisma primerjati z arhivskimi dokumenti. Ko sem sestavil zgodbo, sem bil marsikdaj presenečen. Še najbolje jo je opisal snemalec koprske televizije, ki mi je po tem, ko sem predstavil knjigo v televizijskem studiu, dejal, da je to zgodba za film. In res je taka, kot bi jo napisal kakšen hollywoodski scenarist, ki pa ima rad bolj bridke konce. Zasluga gre tudi teti, ki je takoj sprejela moj pristop, da se o Romanu napiše vse, kar bova odkrila, pa čeprav bo morda kočljivo.
Če na kratko povzamem: mojega deda so zaradi njegovega domoljubja stalno preganjali; prvič so ga zaprli leta 1926, bil je dvakrat v konfinaciji na Ponzi, v začetku druge svetovne vojne pa v Abrucih. Aretirali so ga v taborišču, ga prepeljali v pripor, kjer je bil eno leto, ne da bi vedel, kaj se z njim dogaja, obsojen je bil na drugem tržaškem procesu. Vrnil se je domov šele leta 1944, izmučen, bolan, a se je vseeno pridružil Osvobodilni fronti. Maja 1945 pa so ga po lažnih obtožbah ali napaki partizani zaprli v celico, kjer so bili tudi – kakšno naključje – prav tisti fašistični policisti, ki so nekoč njega mučili. Kljub temu da je toliko pretrpel pod fašizmom in nacizmom, mu tudi po letu 1945 ni bilo dano mirno živeti. Imel je zelo nesrečno življenje in prav zaradi tega sam toliko bolj cenim svoje lastno.
Pri prebiranju knjige se me je zelo dotaknila prav začetna pripoved o tem, kako so ga italijanske oblasti aretirale po tem, ko je vodil božično akcijo obdarovanja otrok po okoliških tržaških vaseh s slovenskimi čitankami.
Bilo je ob božiču leta 1935, ko se je skupina mladih Slovencev odločila, da bo na območju od Doline, torej roba Istre, do Proseka na Krasu razdelila revnim slovenskim družinam pakete, v katerih je bila tudi slovenska čitanka in pesmarica. Kot izhaja iz dokumentov, je bil idejni oče te akcije prav moj nono, kar me navdaja s ponosom. Ta zgodba tudi na razumljiv način pojasni – zlasti Italijanom –, kaj je bil fašizem. To je bil režim, ki je zapiral ljudi, ki so otroke obdarovali s knjigami!
Lani poleti sem šel na Ponzo, kjer je bil moj ded dvakrat v konfinaciji, in videti je zelo malo sledov te fašistične preteklosti – ena tabla in to je to. Vzpostavil sem stik z nekaterimi domačini, in ko sem jim povedal, zakaj je moj nono končal na tem otoku, sem videl, da se jih je to dotaknilo. Zgodbo o njem so potem objavili na lokalnem blogu in bilo je kar nekaj odzivov in komentarjev. Pred kratkim so me spet prosili za zapis o njem, morda je to priložnost, da na Ponzi razmislijo o postavitvi obeležja v spomin na številne Slovence in Hrvate, ki so morali tja v konfinacijo.
Vrnitev Narodnega doma, simbola slovenstva v Trstu, prepoznavnost tržaškega pisatelja Borisa Pahorja in zbliževanje Nove Gorice in Gorice, ki ga spodbuja projekt Evropske prestolnice kulture – ali ti koraki vzbujajo upanje za čezmejno razumevanje in povezovanje, ki bo nekoč premostilo zgodovinske delitve?
To so pozitivni premiki, ki lahko prispevajo k sožitju med Italijani in Slovenci. Lahko pa samo obžalujem, da do teh premikov ni prišlo prej. Če pomislim, kako malo je še vitalne skupnosti Slovencev v Italiji, me zagrabi pesimizem in si rečem, da se je vse to zgodilo prepozno. Ko stopiš v učilnico in vidiš, kakšno je znanje slovenščine med našimi mladimi, se zavedeš, da se naša skupnost ruši. Bojim se, da bo vedno manj mladih dostojno govorilo slovensko. Partnerka mi za druge stvari večkrat očita, da sem preveč črnogled – upam, da sem tudi v tem primeru.
Nekje ste zapisali, da vas na Borisa Pahorja vežeta predvsem dve spomina: intervju s pisateljem, ki vam je prinesel slavo zaradi »črnega župana«, in njegova knjiga dnevniških zapisov Slovenska svatba. Lahko za konec pojasnite, kaj ste imeli v mislih?
Že v najstniških letih sem bil zatreskan v novinarski poklic. Zame je bilo novinarstvo velika strast in ne bi mogel opisati, s kakšnim idealizmom sem vstopil v svet novinarstva – in, žal, s kakšnim razočaranjem sem zaradi tega deloma izstopil. Če pogledam nazaj v svoja polnokrvna novinarska leta, sta bila zagotovo dva vrhunca. Eden je bila nagrada Društva novinarjev Slovenije, na katero sem zelo ponosen in ki so mi jo leta 2012 prinesle reportaže v Primorskih novicah – pri čemer bi se rad spomnil pokojnega Roberta Škrlja, ki je bil moj urednik in oseba, ki je bistveno pred vstopom Slovenije v schengensko območje razmišljala s široko in brezmejno glavo. Drugi vrhunec pa je bil intervju z Borisom Pahorjem, ki se mu je takrat ponesrečila izjava, da je v Sloveniji premalo narodne zavesti, kar naj bi dokazovala izvolitev župana afriških korenin – Petra Bossmana. Glede na to, da je minilo že toliko let, lahko razkrijem še kakšno ozadje tega intervjuja. Nastal je namreč v zelo nenavadnih okoliščinah; bilo je decembra in Trst je bil pod snegom, kar je zelo neobičajno, in do pisateljevega doma sem prišel z uro in pol zamude. Pogovor je bil zelo sproščen; on je imel kakšnih 97 let, spomnim se tudi, da mi je skuhal kavo, ko mu je ušla ta izjava. Moram pa tudi povedati, da so bile besede, ki so prišle v časopis, bolj blage, kot jih je sam izrekel. Ko je zadeva prišla v javnost in so o tem poročali na naslovnicah časopisi, kot sta La Repubblica in Corriere della Sera, sem se ustrašil, da bo Pahor preklical svoje besede – češ da ga je mladi novinar slabo povzel in da je to morda celo storil za lastno reklamo. A izjave ni preklical – kar bi predvidoma storil marsikateri politik.
Glede knjige Slovenska svatba, ki je izbor dnevniških zapisov, pa se spomnim, da se mi je Pahor nasmehnil, ko sem mu jo omenil, in rekel – saj tega ni nihče prebral! Moja velika sreča je bila ta, da je bila moja mama strastna bralka. V stanovanju, kjer smo živeli, blizu železniške postaje – in v njem žal danes ne živi nihče več –, je še vedno polno knjig, ob katerih sem zrasel. To mi veliko pomeni, za kar se ji moram zahvaliti tja gor. Ena od tistih knjig so bili Pahorjevi dnevniški zapisi, ki so nastali med letoma 1990 in 1992. V Slovenski svatbi je pisatelj komentiral osamosvajanje Slovenije in ocenjeval polpreteklo zgodovino. Do tistega trenutka sem na vse te dogodke, povezane z drugo svetovno vojno, gledal zelo črno-belo. Bil sem žrtev te slovenske polarizacije oziroma poenostavljanja zgodovine. Prav s tisto knjigo, ki sem jo prebral, ko sem imel 18 ali 20 let, se je v meni premaknilo, da sem na vse skupaj začel gledati drugače – da si lahko hkrati na strani OF, ampak tudi razumeš določene odločitve, ki so jih naredili na domobranski strani. Torej, da je nians in vzrokov za človeške odločitve ogromno. ●
