V nadaljevanju preberite:

Že dejstvo, da se je 49-letni Naftali Benet sploh znašel v vlogi resnega kandidata za predsednika izraelske vlade in človeka, ki bi lahko po – rekordnih – dvanajstih letih vladavine nasledil Benjamina Netanjahuja, je prvovrstno politološko in družbeno čudaštvo.

Tudi – ali predvsem – zato, ker je Benet ideološko in osebnostno (le) potencirana verzija velikega mojstra političnega preživetja, prapočela makiavelizma, in ker je bil vrsto let njegova skrajna desna roka: kot minister za obrambo in šolstvo, denimo. Benet in Netanjahu sta rojena politična zaveznika; partnerja. A bila sta si preprosto preveč blizu, da bi lahko zdržala »pogled na slabšega/boljšega sebe«: ločile so ju, pred poldrugim letom, pod(r)obnosti. Netanjahujeva ošabnost in sodni proces zaradi morebitne vpletenosti v tri različne korupcijske škandale sta Beneta »porinila« v opozicijo. Bolj ali manj proti njegovi jedrni volji: ko mu je postalo jasno, da kralj Bibi prinaša (in pomeni) le še težave, se je odločil za politični prestop desetletja, ki bi lahko spremenil (po)tek izraelske zgodovine.