Niti kilometra več
Na francoski strani Pirenejev sem se z majhnim avtom spuščal po serpentinasti cesti in premišljeval o ljudeh, ki znajo potovati organizirano. Ne poznam jih veliko, vendar jih občudujem, obenem pa me navdajajo z grozo. Ljudje, ki vedo, da bodo na poti, denimo, dva meseca, in v skladu s tem vnaprej razporedijo svoj čas. Če jih nekaj nepričakovano prevzame, se ne zaustavijo za pet dni, ampak samo za dva, kot so sprva načrtovali. Ko postanejo utrujeni, gredo dalje, če tako veleva plan, namesto da bi za podaljšan konec tedna okusili slast brezdelja. Če se slučajno znajdejo v časovni stiski – kar seveda lahko povzročijo zgolj dejavniki, na katere nimajo vpliva –, se temu prilagodijo. Čas sprejmejo kot dejstvo; ne izzivajo ga. Zelo dobro se zavedajo, da ima vsak dan štiriindvajset ur, da te ure enakomerno minevajo in da nas občutek za čas redno vara: Leto mine, dan nikoli, je svoje dnevniške zapise naslovil Žarko Laušević, ki je pred kratkim umrl in ki nikakor ni pripadal vrsti ljudi, o katerih sem premišljeval.
Vesel božič
Na francoski strani Pirenejev sem se z majhnim avtom spuščal po serpentinasti cesti, potem ko sem v prejšnjih treh dneh prevozil dve veliki razdalji. Lizbona–Madrid in Madrid–Andora. Mudilo se mi je domov, zato bi bilo bolj elegantno, če bi vztrajal na mediteranski avtocesti, ampak premamila me je žepna državica v osrčju gorovja, ki Iberski polotok ločuje od preostanka Evrope. Le kako je videti ta kneževina, ki se razprostira na pičlih 468 kvadratnih kilometrih in ki jo obdajata dve kolonialni velesili, kljub temu pa že skoraj tisočletje ohranja samostojnost?
Izkazalo se je, da je konec novembra videti gorato, dolinasto, megleno in deževno-snežno. Človek, ki se je pred slabim tednom dni še kopal v Atlantiku (ki ni tako mrzel, kot strašijo sredozemljeljubci, je pa zelo valovit), je bil očaran nad kontrasti, ki jih ponuja njegov domači kontinent, a kljub temu so bili preveč izraziti, da bi se jih naužil v vsej njihovi polnosti. Kot poglavitni andorski spomini so torej obveljali spanje v generičnem nizkocenovnem hotelu, kava v leseni obcestni restavraciji, pogled na temačne gore skozi stransko okno, snežinke na vetrobranskem steklu. Feliz Navidad, eno redkih božičnih klasik, ki me spravi v dobro voljo, sem si začel prepevati dober mesec prezgodaj.
Spet na poti
Na francoski strani Pirenejev sem se z majhnim avtom spuščal po serpentinasti cesti in premišljeval o lepotah pokrajine, ki sem jih puščal za sabo. Na koncu dveh pregrešno dragih predorov, skozi katera sem zapustil Andoro, se je začel niz starodavnih, a zelo skrbno vzdrževanih vasic, ki popotnika vabijo, naj avtomobilu privošči počitek in se sprehodi skoznje. Seveda sem jih ubogal in vsakič znova pomislil, da bi najraje odpovedal vrsto dogodkov in druženj, ki so me čakali doma, se ustalil v eni izmed tamkajšnjih kamnitih hiš ter napisal knjigo o ljudeh, ki potujejo organizirano, in o ljudeh, ki nas to navdaja z grozo. Rezidenco bi si najraje izbral v zaselku Carol, ki leži pod istoimenskim gradom, od katerega sta ostala le dva stolpiča. Z enega izmed njiju je vihrala katalonska zastava; sredi spokojne, sivkaste kulise je žarela kot poletno sonce.
Branil se ne bi niti dolgotrajnega postanka v Llívii, španski enklavi sredi francoskega departmaja Vzhodni Pireneji (Pyrénées-Orientales). Ko zapelješ vanjo, moraš biti izjemno pozoren, če želiš vedeti, da si vstopil v drugo državo. Edini opomnik je majhna tabla na začetku mesteca, ki ga od prave, enovite Španije loči natanko ena kopenska milja. Od okoliških krajev se razlikuje le po velikosti. Skozi vse druge vasi in zaselke zbrziš v manj kot minuti, za Llívio pa potrebuješ kar tri. Velikost je tudi glavni razlog, zakaj francoske oblasti niso priključile tega otočka sredi njihovega ozemlja. Po francosko-španski vojni (1635–1659) so s Pirenejsko pogodbo določili, da špansko kraljestvo francoskemu prepusti vse vasi v severnem delu regije Cerdanya. Ker je imela Llívia status mesta, je vse do danes ostala del Španije oziroma Katalonije.
Llívia, Carol, Porta, Ur in drugi kraji v Katalonskih Pirenejih so me navdajali z občutkom, kot da sem na drugem koncu sveta, četudi sem bil tako rekoč v osrčju politično-gospodarske zveze, ki ji pripada moja domovina. Do mejnega prehoda pri Dolu v Vogljah je bilo tisoč tristo kilometrov – razmeroma malo v globalnem merilu. A kljub temu se mi je zdelo, da se semkaj gotovo ne bom vračal. Nekaj dokončnega je bilo v teh odmaknjenih, kamnitih krajih. Kakor bi tukaj ne preštevali let, marveč zgolj stoletja.
V tistem trenutku bi me bolj kot vse na svetu zadela Nelsonova klasika: Seein' things that I may never see again … A o tem bi moral šofer prevoznega sredstva brez bluetooth povezave razmišljati v hotelski sobi, ko je sestavljal playlisto za preostanek poti. On the Road Again je bila, podobno kot pred dobro uro Feliz Navidad, vsepovsod, v glavi, prsih, na ustnicah, v zraku, le iz avtomobilskih zvočnikov ni bilo ne duha ne sluha o njej.
Sonce
Na francoski strani Pirenejev sem se z majhnim avtom spuščal po serpentinasti cesti in premišljeval o letnih časih. Stavil bi nemajhno vsoto, da je pokrajina, ki sem jo puščal za sabo, najlepša prav tedaj, v pozni jeseni. Lahko zeleno spomladansko prebujanje ali neskončna zimska belina odtehtata dostojanstvenost sivine, ki jo vsake toliko prekine gozdni pas z najživahnejšimi ognjenimi odtenki listja? Težko verjamem. Še posebno na dan, ko se vremenski pojavi menjujejo iz minute v minuto.
Sneg je vztrajal le na visoki nadmorski višini, sončni žarki pa so si vseskozi prizadevali utreti pot skozi oblake; tu jim je uspevalo bolje, tam slabše. Tudi kadar so predrli svetlosivkasti puh okoli pirenejskih očakov, pršenja niso pregnali. Z novimi in novimi odtenki niso obarvali že tako ali tako raznobarvnih gozdov, ampak tudi zrak. Mavrica se je prvič pojavila na pašniku, le streljaj oddaljenem od Llívie. V trenutku, ko sem jo zagledal, je Harrison prepeval: Little darling, I feel that ice is slowly melting.
Človek pri osemindvajsetih bi moral praviloma že zdavnaj v sebi nakopičiti dovoljšnjo zalogo cinizma in razviti odpornost proti tovrstnim mavričastim sentimentalnostim, ampak to ni bila navadna mavrica. Prvič v življenju sem na ravni zaplati zemlje povsem razločno videl neprekinjen pisani polkrog. Oba konca mavrice sta se zdela na dosegu roke. Če se med njima ne bi pasle krave, obdane z (najbrž električno) ograjo, bi kar stekel k enemu, še vedno upajoč, da se iluzija ne bo razblinila.
Ko sem čez nekaj minut obrnil ključ in odpeljal dalje, me je že grabila nostalgija po čudovitem prizoru, ki sem ga nepreklicno pustil za sabo. Seein' things that I definitely won't ever see again. Človek pač ne more vedeti, kaj ga bo bolj užalostilo: morda ali zagotovo ne? Toda sončni žarki in vodne kapljice v zraku so mi pripravili lepo tolažbo. Mavrica se je prikazovala za skoraj vsakim ovinkom, kot bi jo bil privezal na streho in vozil s sabo. Ko se je za slovo prikazala nad krajem Fontpédrouse, sta Lennon in McCartney dvoglasno prepevala: And now the time has come/And so, my love, I must go.
Človek pri osemindvajsetih bi moral praviloma že zdavnaj razviti odpornost proti tovrstnim mavričastim sentimentalnostim, ampak Beatli hitro topijo zaloge cinizma. Še zlasti, kadar ti ob popolni priložnosti povsem naključno namenijo dva sončna komada. Here Comes the Sun za prvo in I'll Follow the Sun za zadnjo mavrico.
Serpentinaste ceste na francoski strani Pirenejev je bilo kmalu zatem konec. Sledil je položen spust proti mestu Perpignan v bližini sredozemske obale, nato pa po avtocesti v smeri sever-severovzhod. Postajal sem utrujen. V polovici dneva, resda čudovitega, sem prevozil le dobro desetino predvidene poti. Zemljevid na pametni napravi mi je sporočal: še sedem ur vožnje do prenočišča. The Long and Winding Road.
Konec
Z majhnim avtom sem se spuščal po serpentinasti cesti proti San Remu. Zunaj je bila trda tema. Beatli so pravilno predvideli: pot je bila dolga, pa tudi vijugasta, še zlasti v moji glavi. Premišljeval sem o točki preloma: kdaj šofer, vajen slovenskih razdalj, na celodnevni vožnji postane razdražen, neučakan, tečen? Kdaj monotonost notranjosti avtomobila pretehta razgibanost okolice? Je glavni krivec mrak, ki iz minute v minuto zahteva več osredotočenosti, hkrati pa vidne dražljaje zreducira na armaturno ploščo, asfalt, črte, ograje, prometne označbe in nešteto luči? Ali pa je kriv tisti nesrečni razcep pri Nîmesu, ko sem jo ubral proti Avignonu namesto Arlesu in tako izgubil dragocenih petnajst minut? Post festum sem sklenil, da gre najverjetneje za enakomeren, neopazen proces. Vožnja po avtocesti zahteva posebno vrsto polkoncentracije. Večino časa miruješ, a kljub temu si vseskozi na preži. Vendar ne miruješ tako, kot miruješ med gledanjem dolgočasne nogometne tekme, in tudi na preži nisi tako, kot si pred semaforjem, ko čakaš, da se bo zdaj zdaj prižgala zelena luč. To vmesno stanje je docela nenaravno in zatorej na dolgi rok izrazito utrujajoče.
Ko sem se spuščal proti San Remu, še nisem bil tako pameten. Ni se mi spalo, ni se mi mudilo, čutil sem le bes in nemoč, saj sem vedel, da me v bližini prenočišča čaka najbolj zoprno opravilo, kar si jih je mogoče zamisliti po takšnem dnevu: iskanje parkirnega prostora na ozkih enosmernih italijanskih ulicah. Kot proti koncu napornega treninga sem čutil razbijanje srca in utripanje v glavi. Vsak avto, ki ni vozil točno tako, kot sem si zamislil, je iz mene izvabil val jeze in psovk. Spomnil sem se na film, v katerem je mogoče videti zgolj Toma Hardyja in njegov avtomobil. Tudi njegova pot se je začela povsem spokojno in se nato sprevrgla v pravi pekel, le da so ga ob živce spravili številni telefonski klici, sam pa tega alibija nisem imel. Dodatno me je razjarilo, da se nisem mogel spomniti naslova filma. Sledil sem cesti. Oster zavoj v levo, oster zavoj v desno. Paul McCartney je začel peti s hripavim glasom. Nič več sonca, nič več harmonij. Sem pa takoj našel parking. Are you gonna be in my dreams/Tonight? Kot da lirski subjekt nagovarja pot. Bil je popolni The End.
