Kot cesar v infernu Škocjanskih jam
Vprašanje, kaj je avtoriteta, je drugačno od vprašanja, kaj je oblast.
Odpri galerijo
Ko Trump nekaj izjavi, ga novinarji vzamejo dobesedno, ne pa resno. Njegovi podporniki pa ga vzamejo povsem resno, čeprav ne dobesedno. Foto: Shutterstock
Pri Društvu za teoretsko psihoanalizo sta izšli peta in šesta številka Problemov, ki prinašata tri sklope teoretsko zelo kakovostnih premislekov o avtoriteti in propadu, o duhu in materiji ter o Kantu in Heglu. Predstavili jih bomo v dveh delih. Danes razpravo Mladena Dolarja o avtoriteti ter Yuvala Kremnitzerja o cesarjevi novi goloti, o medijih, množici in nepisanem zakonu. Naslednjič pa študiji Gregorja Modra o mišljenju in delovanju pri Marxu in Althuserju ter Zdravka Kobeta o razmerju med religijo in filozofijo pri Heglu.
Mladen Dolar si v razpravi Kaj je (bila) avtoriteta? za temeljno avtorico pri tem vprašanju postavi Hannah Arendt. Njena je misel, da o avtoriteti tako rekoč ne moremo več govoriti v sedanjiku. Še več, avtor izpelje njeno misel v tezo, da o avtoriteti pravzaprav ne moremo govoriti brez krize avtoritete. V njej je pripoved o padcu, o začetku-izvoru, ki je že vselej izgubljen, ki smo ga nesrečno zamudili. V govoru o tako izgubljenem je neka nostalgija, v ozadju pa je vprašanje, ali si sploh lahko zamislimo odpravo avtoritete, ki bi poslej bila utemeljena le v razumu, v zadostnem razlogu.
Nekateri, na primer Slavoj Žižek, menijo, da bi tako imenovana dobra avtoriteta spominjala na »kavo brez kofeina« ali na »pivo brez alkohola«. Izguba avtoritete je še posebej markantna v modernem svetu, v tem je ena temeljnih razlik med modernim in predmodernim časom. Toda tu je tudi misel, da je avtoriteta s svojim modernim padcem šele našla svoj pravi moment. Nemara pa moderni čas vnazaj šele vzpostavlja avtoriteto, hkrati pa na ta način prevprašuje predpostavljene trdne avtoritete, ki so že v svoji kali nosile propad. Avtoriteta tako živi v limbu, kjer živi svoje posmrtno, zagrobno življenje.
Hannah Arendt jo je postavila v dvojno opozicijo: na eni strani zahteva poslušnost, nekateri jo imajo za obliko oblasti ali nasilja, toda po drugi strani je tam, kjer se uporabi sila, avtoriteta že zatajila. Na eni strani je sila, na drugi argument, razum, beseda. Grožnja je simbolna gesta, ki učinkuje v potencialnosti, ne v realizaciji. Ko oblast na ulice proti ljudem pošlje policijo ali vojsko, avtoriteta izgubi avtoriteto. Moč simbolnega pri grožnji je v odloženem nasilju.
Drugi del alternative, pravi Hannah Arendt, temelji na prepričevanju, na argumentaciji, na logosu. Retorika se ne ukvarja s tem, kar je resnično, temveč s tem, kar je učinkovito. Nevarno je, da takšen diskurz zlahka začne delovati kot varanje, slepilo, ukana, zapeljevanje, laskanje, snubljenje, zavajanje. Diskurz lahko postane prisila s simbolnimi sredstvi. Lahko vzpostavlja neenakost že s samim razporejanjem upravičenosti do govora in mest govorcev. Umna argumentacija lahko že od samega začetka vsebuje želo ukaza. Postavi se vprašanje, ali si je sploh mogoče zamisliti pojem avtoritete, ki ne bi zapadel (niti implicitnemu) nasilju simbolnega in ki bi bil hkrati nezvedljiv na logiko in argument. Slednje je bil projekt razsvetljenstva in to nas spet pripelje v novo vprašanje, namreč, ali se um lahko opre le sam nase in ali je um dovolj, da samega sebe upraviči. Zakaj po zmagi razsvetljenstva celotno moderno preganja avtoriteta? Gre za simbolno jedro in presežek v razmerju do nasilja in na drugi strani za nasilno jedro in presežek znotraj samega simbolnega? Nemara nekaj, kar je nezvedljivo na simbolno?
Je avtoriteto mogoče zvesti le na simbolno? Nemara obstaja realno same avtoritete, ki je nezvedljivo na simbolno in predstavlja njegov presežek? Skrivnost avtoritete je ravno v tem, da se kaže kot neki dodatek, eksces, nekaj breztemeljnega. Webrovsko rečeno govorimo o avri in karizmi. Pa res obstaja zadosten razlog za avtoriteto? Freud bi ob avtoriteti spregovoril še o (političnem) vladanju, (predpolitični) vzgoji in o psihoanalizi. Gre za poklice, ki so po Freudu nemogoči, kajti vsi trije vsebujejo transfer, ki je pravzaprav psihoanalitično ime za avtoriteto brez garancije, za to, kar moramo vzeti »na slepo«. Lacan je to poimenoval kot »subjekt, ki se zanj predpostavlja, da ve«. Trije nemogoči poklici imajo avtoriteto v svojem jedru, in prav to jih dela nemogoče. Vladar in učitelj in doktor so tri paradigmatske figure avtoritete, ko uspešno opravijo svojo službo, se jih ne rabi več, se samoukinjajo. Avtor (actor, auctor; igralec, avtor) proizvaja nekaj, kar ni le ponavljanje in podaljševanje danega. Avtoriteta zaobsega ponavljanje, kot tisto, kar vztraja: avtoriteto na podlagi trajnosti na eni in seganje prek danosti, tako reko creatio ex nihilo na drugi strani.
Psihoanaliza se z avtoriteto (v imenu Očeta) ukvarja, ko se pojavlja po propadu klasičnih avtoritet. Pri Freudu je ime Očeta nasledila instanca nadjaza. Sigmund Freud se je z dunajskim županom Luegerjem, ki je navdihoval samega Hitlerja, srečal v slovenskih Škocjanskih jamah. Srečal se je v slovenskem infernu, pravi Dolar, novi antisemitski gospodar in Jud sta v slovenskem podzemlju prišla iz oči v oči. To, zapiše avtor, je podoba, ki inavgurira dvajseto stoletje. Taka je tudi inavguralna podoba psihoanalize in njenega političnega poslanstva – soočenje z avtoriteto po padcu starih avtoritet.
Kot piše Yuval Kremnitzer v razpravi Cesarjeva nova golota: mediji, množice in nepisan zakon, je pri čedalje več svetovnih voditeljih liberalnodemokratičnega izvora vse več potrebe po ponovnem razmisleku temeljnih konceptov, med katere tudi spada avtoriteta. Kar vidimo danes vsepovsod, je povečini nadgrajena oblika populizma. Nova politika se sklicuje na obsceno kot na vir oblasti. Primeri so Trump, Netanjahu, Berlusconi. Obdaja jih duh hedonizma, celo vulgarnosti. Govorijo o tabu temah, kršijo pravila političnega diskurza, sedajo v model Andersenove zgodbe o cesarjevih novih oblačilih, avtoriteto razumejo kot zunanjo opravo tradicionalne politične kulture. Ustvarjajo lažno podobo, katere fascinantnost je v tem, da slikajo edino »naddoločeno« sliko celote, ki ljudem pojasni to, kar liberalni demokraciji ni uspelo. Populizem starta na egalitarizem, ki ga proda za demokracijo. Demokratično-ljudski pol postavlja proti liberalnemu, kot pove Yascha Mounk. Ločitev liberalizma od demokracije prinese pravice brez demokracije na eni in demokracijo brez pravic na drugi strani. Tu so institucije, ki se zavzemajo za liberalne vrednote in varujejo liberalne pravice z birokratskimi sredstvi. Primer so EU in mednarodne organizacije za človekove pravice. Primer nasprotnega je Viktor Orbán, ki je javno razglasil vrednoto »antiliberalne demokracije«.
Antiliberalizem ima za cilj degradacijo liberalnih vrednot in institucij. Na valu desničarskega populizma dopušča celo promocijo fašističnih elementov. Gre za edinstveno, ne ponovljeno, politično konfiguracijo z lastnimi značilnostmi. Branitelji liberalnega reda se sklicujejo na zgodovinske nevarnosti takih praks, v novi desnici vidijo prehodno fazo, toda taka drža je bržkone prekratka. Novo desnico odlikujejo nihilističnost, transgresivnost in izrazita ciničnost. Po eni strani je revolucionarna, po drugi se javlja kot antiideološka. Predstavlja se kot rešitev pred nevarnimi iluzijami, ki jih je ustvarila liberalna ideologija.
Obstaja razlika med klasičnim populizmom in populizmom nove desnice. Prvi išče podporo ljudstva pri spodkopavanju veljavnega reda, deluje z obljubljanjem boljše in pravičnejše prihodnosti. Drugi obljublja »zrušenje establišmenta«. Želi si več svobode, da bi lahko snel »svilene rokavice« standardne regulacije. Če ne bi imeli zvezanih rok, bi lahko dokončno opravili s sovražniki. Za kaj takega potrebuje demos, ljudstvo. V imenu ljudstva obljublja premostitev prepada, ki po Agambenu razdeljuje ljudstvo in odstranjuje izključene. Zato se nova desnica sklicuje na obscenost, na zaščito tistega, kar je bilo izključeno iz javnega prostora.
Tu nastopi teorija. Ena osnovnih paradigem mišljenja v kulturi, družbi in politiki je domneva o kompleksnem razmerju med spodobnim in obscenim. Politično, družbeno in kulturno v pogledu teoretikov spada na stran spodobnega. Kako se je torej to lahko pomešalo z obscenim?
Donald Trump s svojim škandaloznim obnašanjem deluje kot vzorec. Izstopa iz klasičnega modela karizme. Trumpa vidijo kot človeka s poslanstvom, nihče pa ne zna pojasniti, kaj je to poslanstvo. Bernie Sanders je volivcem dal jasne in specifične kriterije, Trump nikoli. Dejal je le: »Make America great again«. Ni mu mogoče pripisati neke ideologije. Njegov mandat se kaže kot mandat zavračanja, njegovo kršenje konvencij je poslanstvo samo. Zmožen je kršiti nepisana pravila politične igre. Šokantna ni njegova dejanska kršitev pravil, temveč dejstvo, da je to delal javno. Ljudem ponuja klobase in prihrani jim vpogled v to, kako se jih dela. To počnejo parlamentarni odbori in komisije, ki postavljajo pravila, tudi nepisana, in on je tisti, ki jih krši in s tem razkriva. Odstranjuje njihovo skrivnostnost, ki naj bi bila vir moči političnih nasprotnikov.
V razlikovanju med napisanim in pisanim zakonom je mogoče razumeti sfero obscenega. Pravne norme vključujejo možnost sankcije, obsceno je manj strogo, je privlačno, kajti ni mogoče določiti meja tega polja. S sintagmo »lažne novice« Trump sporoča: »Ne verjemite njim, samo meni lahko verjamete.« Postal je vodja »Freudove« horde, primordialni oče, ki se je ljudem prikupil z libidinalno svobodo, s pomanjkanjem inhibicij in narcizmom. Na internetu je množica dobila oporišče proti televiziji, ki je urednikovana, zabrisala se je meja med notranjostjo in zunanjostjo.
Končno, in s tem s sklenemo kratko predstavitev: Grki so rekli, da zakon ni pisan ne za kralja in ne za dvornega norca. Prvi del kaže na paradoksalni, vendar pravni status suverene oblasti, kar popisuje politična teorija 20. stoletja. Drugi del, vzpon kralja klovna, ki vlada z močjo kršenja nepisanih družbenih pravil, kaže na fenomen Trumpa. Ko Trump nekaj izjavi, ga novinarji vzamejo dobesedno, ne pa resno. Njegovi podporniki pa ga vzamejo povsem resno, čeprav ne dobesedno.
Mladen Dolar si v razpravi Kaj je (bila) avtoriteta? za temeljno avtorico pri tem vprašanju postavi Hannah Arendt. Njena je misel, da o avtoriteti tako rekoč ne moremo več govoriti v sedanjiku. Še več, avtor izpelje njeno misel v tezo, da o avtoriteti pravzaprav ne moremo govoriti brez krize avtoritete. V njej je pripoved o padcu, o začetku-izvoru, ki je že vselej izgubljen, ki smo ga nesrečno zamudili. V govoru o tako izgubljenem je neka nostalgija, v ozadju pa je vprašanje, ali si sploh lahko zamislimo odpravo avtoritete, ki bi poslej bila utemeljena le v razumu, v zadostnem razlogu.
Nekateri, na primer Slavoj Žižek, menijo, da bi tako imenovana dobra avtoriteta spominjala na »kavo brez kofeina« ali na »pivo brez alkohola«. Izguba avtoritete je še posebej markantna v modernem svetu, v tem je ena temeljnih razlik med modernim in predmodernim časom. Toda tu je tudi misel, da je avtoriteta s svojim modernim padcem šele našla svoj pravi moment. Nemara pa moderni čas vnazaj šele vzpostavlja avtoriteto, hkrati pa na ta način prevprašuje predpostavljene trdne avtoritete, ki so že v svoji kali nosile propad. Avtoriteta tako živi v limbu, kjer živi svoje posmrtno, zagrobno življenje.
Ločitev liberalizma od demokracije prinese pravice brez demokracije na eni in demokracijo brez pravic na drugi strani.
Hannah Arendt jo je postavila v dvojno opozicijo: na eni strani zahteva poslušnost, nekateri jo imajo za obliko oblasti ali nasilja, toda po drugi strani je tam, kjer se uporabi sila, avtoriteta že zatajila. Na eni strani je sila, na drugi argument, razum, beseda. Grožnja je simbolna gesta, ki učinkuje v potencialnosti, ne v realizaciji. Ko oblast na ulice proti ljudem pošlje policijo ali vojsko, avtoriteta izgubi avtoriteto. Moč simbolnega pri grožnji je v odloženem nasilju.
Ne resnično, temveč učinkovito
Drugi del alternative, pravi Hannah Arendt, temelji na prepričevanju, na argumentaciji, na logosu. Retorika se ne ukvarja s tem, kar je resnično, temveč s tem, kar je učinkovito. Nevarno je, da takšen diskurz zlahka začne delovati kot varanje, slepilo, ukana, zapeljevanje, laskanje, snubljenje, zavajanje. Diskurz lahko postane prisila s simbolnimi sredstvi. Lahko vzpostavlja neenakost že s samim razporejanjem upravičenosti do govora in mest govorcev. Umna argumentacija lahko že od samega začetka vsebuje želo ukaza. Postavi se vprašanje, ali si je sploh mogoče zamisliti pojem avtoritete, ki ne bi zapadel (niti implicitnemu) nasilju simbolnega in ki bi bil hkrati nezvedljiv na logiko in argument. Slednje je bil projekt razsvetljenstva in to nas spet pripelje v novo vprašanje, namreč, ali se um lahko opre le sam nase in ali je um dovolj, da samega sebe upraviči. Zakaj po zmagi razsvetljenstva celotno moderno preganja avtoriteta? Gre za simbolno jedro in presežek v razmerju do nasilja in na drugi strani za nasilno jedro in presežek znotraj samega simbolnega? Nemara nekaj, kar je nezvedljivo na simbolno?
Je avtoriteto mogoče zvesti le na simbolno? Nemara obstaja realno same avtoritete, ki je nezvedljivo na simbolno in predstavlja njegov presežek? Skrivnost avtoritete je ravno v tem, da se kaže kot neki dodatek, eksces, nekaj breztemeljnega. Webrovsko rečeno govorimo o avri in karizmi. Pa res obstaja zadosten razlog za avtoriteto? Freud bi ob avtoriteti spregovoril še o (političnem) vladanju, (predpolitični) vzgoji in o psihoanalizi. Gre za poklice, ki so po Freudu nemogoči, kajti vsi trije vsebujejo transfer, ki je pravzaprav psihoanalitično ime za avtoriteto brez garancije, za to, kar moramo vzeti »na slepo«. Lacan je to poimenoval kot »subjekt, ki se zanj predpostavlja, da ve«. Trije nemogoči poklici imajo avtoriteto v svojem jedru, in prav to jih dela nemogoče. Vladar in učitelj in doktor so tri paradigmatske figure avtoritete, ko uspešno opravijo svojo službo, se jih ne rabi več, se samoukinjajo. Avtor (actor, auctor; igralec, avtor) proizvaja nekaj, kar ni le ponavljanje in podaljševanje danega. Avtoriteta zaobsega ponavljanje, kot tisto, kar vztraja: avtoriteto na podlagi trajnosti na eni in seganje prek danosti, tako reko creatio ex nihilo na drugi strani.
Psihoanaliza se z avtoriteto (v imenu Očeta) ukvarja, ko se pojavlja po propadu klasičnih avtoritet. Pri Freudu je ime Očeta nasledila instanca nadjaza. Sigmund Freud se je z dunajskim županom Luegerjem, ki je navdihoval samega Hitlerja, srečal v slovenskih Škocjanskih jamah. Srečal se je v slovenskem infernu, pravi Dolar, novi antisemitski gospodar in Jud sta v slovenskem podzemlju prišla iz oči v oči. To, zapiše avtor, je podoba, ki inavgurira dvajseto stoletje. Taka je tudi inavguralna podoba psihoanalize in njenega političnega poslanstva – soočenje z avtoriteto po padcu starih avtoritet.
Cesarjeva nova golota
Kot piše Yuval Kremnitzer v razpravi Cesarjeva nova golota: mediji, množice in nepisan zakon, je pri čedalje več svetovnih voditeljih liberalnodemokratičnega izvora vse več potrebe po ponovnem razmisleku temeljnih konceptov, med katere tudi spada avtoriteta. Kar vidimo danes vsepovsod, je povečini nadgrajena oblika populizma. Nova politika se sklicuje na obsceno kot na vir oblasti. Primeri so Trump, Netanjahu, Berlusconi. Obdaja jih duh hedonizma, celo vulgarnosti. Govorijo o tabu temah, kršijo pravila političnega diskurza, sedajo v model Andersenove zgodbe o cesarjevih novih oblačilih, avtoriteto razumejo kot zunanjo opravo tradicionalne politične kulture. Ustvarjajo lažno podobo, katere fascinantnost je v tem, da slikajo edino »naddoločeno« sliko celote, ki ljudem pojasni to, kar liberalni demokraciji ni uspelo. Populizem starta na egalitarizem, ki ga proda za demokracijo. Demokratično-ljudski pol postavlja proti liberalnemu, kot pove Yascha Mounk. Ločitev liberalizma od demokracije prinese pravice brez demokracije na eni in demokracijo brez pravic na drugi strani. Tu so institucije, ki se zavzemajo za liberalne vrednote in varujejo liberalne pravice z birokratskimi sredstvi. Primer so EU in mednarodne organizacije za človekove pravice. Primer nasprotnega je Viktor Orbán, ki je javno razglasil vrednoto »antiliberalne demokracije«.
Viktor Orbán, ki je javno razglasil vrednoto »antiliberalne demokracije«. FOTO: John Thys/AFP
Antiliberalizem ima za cilj degradacijo liberalnih vrednot in institucij. Na valu desničarskega populizma dopušča celo promocijo fašističnih elementov. Gre za edinstveno, ne ponovljeno, politično konfiguracijo z lastnimi značilnostmi. Branitelji liberalnega reda se sklicujejo na zgodovinske nevarnosti takih praks, v novi desnici vidijo prehodno fazo, toda taka drža je bržkone prekratka. Novo desnico odlikujejo nihilističnost, transgresivnost in izrazita ciničnost. Po eni strani je revolucionarna, po drugi se javlja kot antiideološka. Predstavlja se kot rešitev pred nevarnimi iluzijami, ki jih je ustvarila liberalna ideologija.
V imenu ljudstva
Obstaja razlika med klasičnim populizmom in populizmom nove desnice. Prvi išče podporo ljudstva pri spodkopavanju veljavnega reda, deluje z obljubljanjem boljše in pravičnejše prihodnosti. Drugi obljublja »zrušenje establišmenta«. Želi si več svobode, da bi lahko snel »svilene rokavice« standardne regulacije. Če ne bi imeli zvezanih rok, bi lahko dokončno opravili s sovražniki. Za kaj takega potrebuje demos, ljudstvo. V imenu ljudstva obljublja premostitev prepada, ki po Agambenu razdeljuje ljudstvo in odstranjuje izključene. Zato se nova desnica sklicuje na obscenost, na zaščito tistega, kar je bilo izključeno iz javnega prostora.
Tu nastopi teorija. Ena osnovnih paradigem mišljenja v kulturi, družbi in politiki je domneva o kompleksnem razmerju med spodobnim in obscenim. Politično, družbeno in kulturno v pogledu teoretikov spada na stran spodobnega. Kako se je torej to lahko pomešalo z obscenim?
Trumpa vidijo kot človeka s poslanstvom, nihče pa ne zna pojasniti, kaj je to poslanstvo.
Donald Trump s svojim škandaloznim obnašanjem deluje kot vzorec. Izstopa iz klasičnega modela karizme. Trumpa vidijo kot človeka s poslanstvom, nihče pa ne zna pojasniti, kaj je to poslanstvo. Bernie Sanders je volivcem dal jasne in specifične kriterije, Trump nikoli. Dejal je le: »Make America great again«. Ni mu mogoče pripisati neke ideologije. Njegov mandat se kaže kot mandat zavračanja, njegovo kršenje konvencij je poslanstvo samo. Zmožen je kršiti nepisana pravila politične igre. Šokantna ni njegova dejanska kršitev pravil, temveč dejstvo, da je to delal javno. Ljudem ponuja klobase in prihrani jim vpogled v to, kako se jih dela. To počnejo parlamentarni odbori in komisije, ki postavljajo pravila, tudi nepisana, in on je tisti, ki jih krši in s tem razkriva. Odstranjuje njihovo skrivnostnost, ki naj bi bila vir moči političnih nasprotnikov.
V razlikovanju med napisanim in pisanim zakonom je mogoče razumeti sfero obscenega. Pravne norme vključujejo možnost sankcije, obsceno je manj strogo, je privlačno, kajti ni mogoče določiti meja tega polja. S sintagmo »lažne novice« Trump sporoča: »Ne verjemite njim, samo meni lahko verjamete.« Postal je vodja »Freudove« horde, primordialni oče, ki se je ljudem prikupil z libidinalno svobodo, s pomanjkanjem inhibicij in narcizmom. Na internetu je množica dobila oporišče proti televiziji, ki je urednikovana, zabrisala se je meja med notranjostjo in zunanjostjo.
Končno, in s tem s sklenemo kratko predstavitev: Grki so rekli, da zakon ni pisan ne za kralja in ne za dvornega norca. Prvi del kaže na paradoksalni, vendar pravni status suverene oblasti, kar popisuje politična teorija 20. stoletja. Drugi del, vzpon kralja klovna, ki vlada z močjo kršenja nepisanih družbenih pravil, kaže na fenomen Trumpa. Ko Trump nekaj izjavi, ga novinarji vzamejo dobesedno, ne pa resno. Njegovi podporniki pa ga vzamejo povsem resno, čeprav ne dobesedno.
