Največji vir obupa je prepričanje, da ne moreš ničesar več storiti
Dom sv. Jožef v Celju je bronasta certifikata za način dela montessori prejel kot prvi v Evropi. Metoda Montessori za starejše in ljudi z demenco ljudem v dolgotrajni oskrbi daje več samostojnosti, predvsem pa jim omogoča izbiro in vključevanje v skupnost. Metodo so začeli uporabljati tudi pri delu z zaposlenimi. Če ima zaposleni možnost soodločanja, njegove ideje pa so upoštevane, je bolj motiviran in rezultati dela so boljši.
Metodo montessori v celjskem Domu sv. Jožef uporabljajo že več let, leta 2017 je njihova delovna terapevtka Sara Črepinšek postala prva inštruktorica te metode za Slovenijo. Črepinškova pravi, da sta bronasta certifikata, ki so ju prejeli, le prvi korak. Pomenita potrditev njihovega truda in dela, dokazujeta, da so na pravi poti. Certifikat za delo s stanovalci podeljuje Center for Apllied Research in Dementia Camerona J. Campa, ki je utemeljitelj metode, certifikat za delo z zaposlenimi pa podeljuje Monarch Pathways Garyja Johnsona. Oba sta bila tudi med ocenjevalci, pojasnjuje Črepinškova: »Zelo so bili presenečeni. Rekli so, da so nas prišli spodbujat in navduševat, zdaj pa oni odhajajo navdušeni. Povedali so nam, da izpolnjujemo vse kriterije za bronasti in tudi nekatere za srebrni certifikat.«
A pri tem ne gre za naučeno doseganje kriterijev, poudarja Črepinškova. Način dela je treba ponotranjiti. Tudi zato so bili pri pridobivanju certifikata uspešni. »Ko sem ocenjevalce vodila po hiši, so gledali vse drugo kot tisto, kar sem jim kazala. Opazovali so zaposlene, kako delajo. Kasneje so izpostavili primer, ko je zaposlena stanovalki ponudila zajtrk in ji dala na izbiro, kaj bo jedla. Če stanovalka ne bi bila vajena takega načina, bi se začudila, tako pa je bilo zanjo to nekaj povsem običajnega,« razlaga Črepinškova.
Vsak lahko nekaj da
Ključna pri tej metodi je vključenost. Stanovalcev in vseh, ki v njem delajo, pojasnjuje Črepinškova: »Pri stanovalcih smo pozorni na to, kaj človek še zmore, v čem je dober, kaj mu veliko pomeni. Kako ga lahko vključimo v domsko skupnost, da se bo počutil koristnega, živega, da bo imel občutek, da še vedno lahko o nečem odloča. Maria Montessori je namreč rekla, da je največji vir obupa prepričanje, da ne moreš več ničesar storiti. Enako velja za zaposlene. Če si samo pasiven izvrševalec navodil svojih nadrejenih, je čisto drugače, kot pa če te vodja vpraša, kaj misliš, kako bi lahko nekaj rešil, in upošteva tvoje mnenje.«
Gospa na vozičku, ki denimo še vedno bere, zdaj vsak teden nekaj časa bere slepemu stanovalcu. Nekateri skrbijo za rože in okolico, stanovalci so pred leti sami predlagali, da bi obnovili vse zunanje stole in klopi, in to tudi naredili. Letos so v tako imenovani moški skupini v okviru rednih srečanj, ki jih predvideva metoda montessori, povedali, da jih moti hrup v domu, razlaga Črepinškova: »Zaposleni redko pomislimo, da je treba vrata sob stanovalcev lepo zapreti, ker ves čas hitimo in pravzaprav ne slišiš, kako vrata loputajo. Takoj po opozorilu smo začeli reševati težavo. Hkrati pa so stanovalci predlagali, da bi na vseh stolih v domu obnovili filc. Niso le izpostavili težave hrupa, ampak so bili tudi del rešitve. V domu imamo ogromno stolov, v mesecu in pol so že polovici zamenjali filc.«
Naprej proti zlatu
Črepinškova pravi, da ocenjevalci menijo, da bi srebrni certifikat lahko pridobili še letos, zlatega pa junija prihodnje leto. Dodaja pa, da montessori ni cilj, ampak pot. Zato vsak dan iščejo načine, kako bi stanovalce vključili v aktivnosti, hkrati pa imajo stanovalci vedno izbiro, saj upoštevajo načela montessori, to so enakost, dostojanstvo in spoštovanje. Enako velja pri delu z zaposlenimi, zaključi Črepinškova: »Zaposleni imajo znanje in izkušnje in treba jih je vprašati, kaj o določeni stvari mislijo. Vse zaposlene. Od perice do direktorice. Če zaposleni čuti, da je pomemben del skupnosti kot član osebja in da se njegovo delo ceni, potem je bolj zavzet za delo in so tudi rezultati boljši.«
