Raznarodovanje med poukom
Kaj bi rekli, če bi vam nasproti postavili sto drugih ljudi? Kakšen uspeh ali zmago bi pričakovali na kateremkoli področju?
To so ravnokar storili naši poslanci z našimi otroki. V parlamentu so 21. februarja, ob mednarodnem dnevu maternega jezika, potrdili obvezni pouk tujega jezika (to je v 87 odstotkih angleščina), skupaj s slovenščino, v prvih razredih osnovnih šol! Šestletni otroci, ki komaj spoznavajo materni jezik, se bodo morali istočasno učiti tujega nacionalnega jezika, ki ima po svetu vsaj stokrat več govorcev. Tudi če pustimo ob strani sprejetje takšne odločitve na dan maternega jezika, kar je posmeh našemu slovenskemu jeziku, velja za takšno odločitev samo ena beseda – raznarodovanje!
Že danes sta med mladimi angloameriška kultura in jezik globoko ukoreninjena. Po tej odločitvi pa lahko čez nekaj let (in angleščino bodo imeli devet let!) pričakujemo, da bo slovenščina ostala daleč na drugem mestu. Kaj to pomeni za majhen narod oziroma državo in njeno kulturo, pač ni treba ugibati.
Slovencem se nam je do zdaj v zgodovini najmanj trikrat uspelo rešiti kulturne jezikovne nadvlade. Najprej smo se vsaj idejno rešili nemščine ob pomladi narodov okoli leta 1860. Nato smo se v času tovariša Tita leta 1948 rešili ruščine. In tretjič smo se okoli leta 1988 ob ponujenih skupnih jedrih rešili srbohrvaščine. Danes, v menda samostojni in neodvisni državi Sloveniji, pa smo se sami prostovoljno (!) podredili angleščini – z vsemi posledicami. Privilegij katerega koli tujega jezika (prisilni ali prostovoljni) ima neizogibne posledice. Spomnimo se posledic ruščine v vzhodnoevropskih državah.
Bližamo se zlovešči napovedi srbskega akademika, ki je napovedal nekako takole: Slovenci bodo »ponovili« dunajski dvor, kjer je elita govorila francosko, ljudje na ulici nemško, hlapci v hlevu pa s konji slovensko. Primerjava z Brusljem je namerna. Pa povejmo, da je v parlamentu dvojezičnost naših otrok predlagalo ministrstvo za vzgojo in izobraževanje – ob očitnem tihem soglasju ministrstva za kulturo, Društva slovenskih pisateljev, SAZU itd. Naši poslanci, predstavniki političnih strank, ob vseh škandalih in preigravanjih seveda nimajo časa za poglobljen razmislek. Zato tudi zanje velja znana izjava njihovega nekdanjega kolega: narod je »glup«. Res pa jim najbrž nihče ni predstavil kulturno jezikovnega nasilja okupatorjev v zgodovini Slovenije ali enakih metod kolonizatorjev v raznih delih sveta. Še manj pa seveda razliko med izbirnim ali obveznim (prisilnim) poukom ter možnost ogrožanja slovenščine ali raznarodovanja. Jezik in kultura katerega koli naroda ni samo učni predmet, pač pa temelj samobitnosti posameznika in določenega naroda. Lahko pa postane tudi sredstvo za podrejanje drugega naroda.
Ampak, ta razprava bo sledila čez nekaj let, ko bo statistično potrjena drugorazrednost slovenščine. Takrat bomo mogoče celo izvedeli, kaj je cilj istočasnega »prisilnega« pouka naših otrok – angleščine hkrati s slovenščino? Za danes pa ponovimo znano resnico: narod si bo pisal sodbo sam!
