Tudi 90-letno gospo nagovorijo z: O, lepotica, kako si

Mojca Vovk v Španiji dela kot koordinatorica voznikov v mednarodnem prometu, vendar se vse vrti okoli slikarstva in flamenka.
Fotografija: V Španijo se je odselila brez znanja španskega jezika. Tega je za potrebe osnovnega sporazumevanja osvojila v dveh mesecih. FOTO: Osebni arhiv
Odpri galerijo
V Španijo se je odselila brez znanja španskega jezika. Tega je za potrebe osnovnega sporazumevanja osvojila v dveh mesecih. FOTO: Osebni arhiv

Nisva se še dobro predstavila, ko je vprašala, ali se lahko tikava. »V Španiji se vikanje ne uporablja skoraj nikjer, vsi se tikajo. Tudi 90-letno gospo, ki pride v slaščičarno, pozdravijo: 'O, lepotica, kako si,'« razlaga Mojca Vovk. Pogovor, takšen ali drugačen, ni težava za Mojco, saj ji besed nikoli ne zmanjka. Pogovarja se lahko v kar desetih jezikih, vključno s katalonskim.

image_alt
Španska vohunska sestavljanka z veliko neznankami

Zakaj Španija? »To so bila naključja, čeprav mislim, da sem rojena s to destinacijo. Ko sem bila stara devet let, sem želela živeti v bloku in govoriti špansko. Takrat so predvajali mladinsko špansko nanizanko Modro poletje, in sem se vanjo zaljubila. Nato smo na maturantski izlet odšli v Španijo, Lloret de Mar. Stara sem bila 17 let in Španija me je očarala,« prve občutke opiše Primorka, ki pravi, da je zmeraj bila z nogami na zemlji, z glavo pa v oblakih.

Selitev v katalonsko Girono tako niti ni bilo presenečenje, saj je, kot razlaga, že od majhnega želela iti po svetu. »Mislila sem si: glej, kako velik je svet, mi pa smo na vasi. Kar naprej ena in ista rutina. Že kot najstnico me je to ubijalo.«

V stiku ostala prek pisem

Mojca Vovk je po končani frizerski šoli dve leti delala v salonu v Ajdovščini. »Med drugim smo frizirali in ličili plesalce. Takrat so bili zelo priljubljeni salonski in latinski plesi, med katere spada tudi španski pasodoble. Z njimi smo šli na različne nastope, in ko smo prvič odšli v Španijo, sem vedela, da se bom tja vrnila. Vedela sem tudi, da tisto, kar smo mi obiskali, ni prava Španija, ampak prirejena podoba za turiste. Za to, da turisti uživajo, se imajo lepo ter da pozabijo, kdo so in kje so. Takrat sem vzpostavila stik s svojimi vrstniki v Španiji, v angleščini smo si pisali pisma. V tem času sem delala v Sloveniji in se pripravljala na odhod v Španijo,« svoje prve prave stike z Iberskim polotokom opiše Mojca.

V Španijo se je odselila leta 1993, čeprav španskega jezika ob odhodu ni govorila. Osnove je usvojila v dveh mesecih, v veliko pomoč ji je bilo dobro poznavanje italijanščine. »Ko sem prišla v Španijo, je bila prva ovira jezik, za tem dokumenti. Najprej sem živela od prihrankov, dve leti sem varčevala za to potovanje oziroma novo življenje. Nato sem se posvetila risanju. Moja prva dela so nastala tako, da sem v roke prijela čopič in slikala na majice. Prodajala sem jih na tržnici. Počasi sem dobila tipično službo za imigrante: v restavraciji. Delala sem kot pomočnica v kuhinji, pozneje pa tudi v restavracijah in barih. Eno sezono sem nabirala jabolka, najbolj smešno delo, ki sem ga imela, pa je bilo, da sem bila dedek Mraz,« razlaga.

Primer slike pokrajine in utrinkov iz Girone FOTO: Mojca Vovk
Primer slike pokrajine in utrinkov iz Girone FOTO: Mojca Vovk

Znanje tujih jezikov je velika prednost

Mojca ugotavlja, da je vse službe, z izjemo tistih v gostinstvu, dobila zaradi poznavanja več jezikov: »Španci slabo govorijo tuje jezike. Ne le moja generacija, tudi mlajši od mene ne govorijo tekoče angleščine. V Sloveniji mladina obvlada vsaj en tuji jezik.«

Na račun znanja jezikov je dobila tudi ponudbo za delo kot stevardesa na letališču v Gironi pri španski družbi Spanair. »V Gironi je majhno letališče, delali smo za vikende, vse praznike in meni, ker sem imela majhne otroke, to ni ustrezalo. Službo na letališču sem zato pustila, ker pa sem pridobila izkušnje z logistiko, sem dobila ponudbo pri podjetju, ki se ukvarja s prevozništvom,« razlaga sogovornica, ki je zdaj v panogi logistike že dvanajsto leto.

Kot špediterka glede strateške pozicije Španije v Evropi Mojca poudarja, da gre za polotok, kar so Španci dobro izkoristili. »Svojo industrijo imajo narejeno v tem slogu in največ je je v Kataloniji in Baskiji. Nekateri se sprašujejo, zakaj so politiki to naredili tako in niso dali več industrije v Estremaduro, ki je zraven Portugalske. Vprašajte mene, ki delam v logistiki, zakaj niso tega naredili. Izvoz in uvoz bi bila bistveno dražja. Tujcem se ne bi izplačalo nič naročati, saj je to zelo daleč od začetka polotoka.«

V Španiji se je začela ukvarjati s trebušnim plesom in flamenkom. Ta jo je očaral že v Sloveniji, ko je prvič doživela rumbo in flamenko, pa se je počutila kot v ekstazi. FOTO: Osebni arhiv
V Španiji se je začela ukvarjati s trebušnim plesom in flamenkom. Ta jo je očaral že v Sloveniji, ko je prvič doživela rumbo in flamenko, pa se je počutila kot v ekstazi. FOTO: Osebni arhiv

Škarje menjala za čopič

Ob vseh različnih zaposlitvah pa je njena osrednja strast že od 14. leta slikarstvo. Čeprav je kot izučena frizerka tudi v Španiji delala v frizerskem salonu, je to delo po letu dni zaradi nosečnosti opustila. »Takrat sem se v kulturnem domu, ki deluje kot umetniški dom, vpisala na tečaj slikarstva, pri enem najprestižnejših slikarjev v Gironi. Tam so šola za risanje, slikarstvo in kiparstvo ter tudi razstave. Tečaj sem obiskovala tri leta po štiri ure na teden in naučila sem se veliko tehnike.«

Portrete pevcev je začela risati v osnovni šoli, od Bona Jovija do članov skupine Iron Maiden: »Risala sem še črno-belo, s svinčnikom, in mislim, da sem z leti dognala, da me je pri risanju najbolj gnalo to, da uidem iz rutine in se odklopim. To je bil moj alternativni svet, kar mi je pomagalo potešiti željo po potovanju po svetu. Prijateljica, katere oče je slikar, mi je takrat svetovala, naj si kupim knjige anatomije. Ker smo bili blizu Italije, sem si v Gorici kupila knjige in material, po katerih sem se učila človekovo anatomijo, strukturo, proporce telesa in podobno. Moja želja, ko sem prišla v Španijo, je bila, da bi se vpisala na likovno akademijo, ampak v začetku je za imigrante težko. Kmalu sem imela družino in slikarstvo ni bilo več prioriteta, temveč je postalo hobi.«

Slika babice, ki je bila zagrizena bralka. FOTO: Mojca Vovk
Slika babice, ki je bila zagrizena bralka. FOTO: Mojca Vovk

Slike visijo po vsem svetu

Kot nadaljuje, ji je omenjeni tečaj dal veliko, saj je začela prvič uporabljati drugačne tehnike. V tem času je priljubljen postal facebook, kjer je svoje slike tudi objavljala. Te je opazila znanka iz Girone, ki vodi trgovino s keramiko, ter jo vprašala, ali jo zanima prodaja slik v njeni trgovini. »Vedela sem, da bo za to treba slike prilagoditi za turiste in si zamisliti utrinke iz Girone. Risala sem majhne slike, takšne velikosti, da nisem potrebovala preveč časa in da so jih turisti lahko odnesli kamor koli. Takrat sem prodala res veliko slik po vsem svetu.« Ker je bil produkt uspešen, je s trgovino sodelovala okoli šest let.

Prodajo slik je popolnoma ustavila pandemija, malo pred tem pa se je začela ukvarjati s trebušnim plesom in flamenkom. Ta jo je, pravi Mojca, očaral že v Sloveniji. »Ko sem prišla sem in doživela rumbo ter flamenko, pa sem se počutila kot v ekstazi,« se zasmeje. Mojca flamenko opiše kot drevo, s krošnjo in številnimi vejami, saj ima ta španski ples ogromno zvrsti. »Vsaka zvrst ima svoj ritem, kar me zelo privlači, še bolj pa me privlačijo besedila, ki jim Španci pravijo verzi. Pevci flamenka včasih uporabljajo tudi enake verze, včasih celo od drugih pevcev – še posebno če je kdo umrl, in nato enake verze pojejo kot neke vrste posvetilo.«

Navdušena nad flamenkom in obenem naveličana slikanja pokrajine in utrinkov iz Girone je Mojca pred tremi leti flamenko združila s prvotnim hobijem. FOTO: Mojca Vovk
Navdušena nad flamenkom in obenem naveličana slikanja pokrajine in utrinkov iz Girone je Mojca pred tremi leti flamenko združila s prvotnim hobijem. FOTO: Mojca Vovk

Slikanje flamenka

Flamenko poje tudi Mojca, ob tem pa igra še kitaro. Navdušena nad flamenkom in obenem naveličana slikanja pokrajine in utrinkov iz Girone je pred tremi leti flamenko združila s prvotnim hobijem. »Pri slikanju sem znova potrebovala človeško figuro. Flamenko, ženska, folklora, to je bilo vesolje brez meja. Vprašala sem se, zakaj že prej tega nisem slikala. Španci niti nimajo sodobnega predstavnika, ki bi slikal plesalce flamenka. Mislim, da prej nisem posegla v to, ker se nisem počutila kot del tega, dokler nisem začela plesati,« pojasni.

Leta 2019 je narisala prvo sliko flamenka in zadružnemu domu ponudila razstavo, kjer so bili nad idejo navdušeni. V naslednjih devetih mesecih je narisala 27 slik in predstavitev tudi izvedla. Od takrat ima povpraševanje po tovrstnih slikah, do danes je imela pet razstav. Prvi izziv, ki ga ima začrtanega za prihodnje, je oktobrska razstava v Barceloni. »To pa je že druga stvar, kjer že bolj poznajo flamenko. Tam bomo pripravili celoten koncert,« napoveduje, hkrati pa se že spogleduje tudi s tujimi trgi.

Preberite še:

Komentarji: