Preverjena soška klasika
Motoristična sezona je v polnem teku, zato smo se odločili, da se tudi mi z motociklom zapeljemo na lepše. V tej in naslednjih treh številkah Nedela boste lahko prebirali reportaže o najlepših motorističnih poteh po Sloveniji. Da bodo še varnejše, smo se povezali s partnerjem, Zavarovalnico Triglav. Tokrat smo se potepali po Posočju.
Dolina Soče je med motoristi zaradi ovinkastih cest in lepih pejsažev, ki jih spremljajo, zelo priljubljena, a tudi zahtevna destinacija. Ceste ob Soči so poleti zelo obremenjene s turističnim prometom, še posebno ob koncih tedna, ponekod so ozke, zato moramo biti motoristi tam še bolj pozorni. Posočja se lahko z motociklom lotimo z več koncev, a najpogostejša pristopa sta južni z izhodiščno točko v Novi Gorici in severni prek prelaza Vršič. Mi smo se doline lotili z juga.
Smaragdno jezero in kmečki upori
Po hitrem pregledu vitalnih delov motocikla smo aktivirali aplikacijo Drajv za motoriste, ki so jo razvili v Zavarovalnici Triglav, zapeli rokavice in čelado ter se podali na pot iz Ljubljane do Solkana po avtocesti, čeprav je tudi Vipavska dolina zelo zanimiva za motoristično raziskovanje.
Od znamenitega železniškega Solkanskega mostu do koče pri izviru Soče, ki je zaradi obnove trenutno zaprta, smo prevozili okoli 100 kilometrov. Za to pot bi v idealnih razmerah in brez postankov potrebovali slabi dve uri, ker Posočje skriva številne naravne in kulturne znamenitosti, pa moramo računati na to, da se bomo ustavljali pogosteje. Če prištejemo še razdaljo od doma in nazaj, nastane lepa enodnevna tura, na kateri naredimo od 300 do 400 kilometrov oziroma še več, če bivamo na drugem koncu Slovenije. Da bo ogled znamenitosti, predvsem naravnih, prijeten in varen, pospravimo v kovček na motociklu še pohodniške čevlje. Popoldansko vreme je v gorskem svetu pogosto manj stabilno kot dopoldansko, zato je priporočljivo izlet v Posočje začeti z vožnjo čez Vršič.
Od slavnega Solkanskega mostu z najdaljšim, 85-metrskim kamnitim lokom na železniških progah na svetu do Mosta na Soči, kjer smo naredili prvi postanek za kavo, je okoli 40 minut lahkotne vožnje. Glavna znamenitost kraja, kjer Idrijca priteče v Sočo, je jezero, ki kljub umetnemu nastanku kot akumulacijsko jezero hidroelektrarn na Soči ohranja edinstveno smaragdno barvo. Okoli jezera so speljane sprehajalne poti, nekatere so tudi tematske.
Od tam smo potep nadaljevali proti Tolminu. Postanek v Tolminu si lahko, če nam čas dopušča, popestrimo z ogledom prelepih Tolminskih korit. Ta veljajo za najnižjo vstopno točko v Triglavski narodni park. Lahka krožna pot, ki jo prehodimo v dobrih 90 minutah, nas vodi skozi divja korita Tolminke in Zadlaščice, ki se zlijeta v edino sotočje v koritih na ozemlju Slovenije. Na poti med drugim vidimo Medvedovo glavo, kot pravijo veliki skali, zagozdeni med stene Zadlaščice, prečkamo Hudičev most, pod katerim teče Tolminka, in se čudimo Dantejevi jami.
Ljubitelji zgodovine in arheologije bodo prišli na svoj račun v Tolminskem muzeju (cena vstopnice za odrasle je 5 evrov), ki v sklopu stalne razstave Naplavine obsoške zgodovine prikazuje arheološke najdbe z Mosta na Soči, predvsem iz starejše železne dobe. V etnološko-zgodovinskem delu razstave sta atraktivno prikazani bivalna kultura na Tolminskem ter bogata zgodovina območja, tudi boj za staro pravdo, veliki tolminski kmečki upor leta 1713. Med naravnimi lepotami omenimo še sotočje Soče in Tolminke.
Kobariška kulinarika
Do Kobarida, ki velja za kulinarično prestolnico doline Soče, vozimo 20 minut. Soška dolina in Kobarid se lahko pohvalita z restavracijo z največ Michelinovimi zvezdicami pri nas, Hišo Franko, kjer ustvarja vrhunska kuharska mojstrica Ana Roš. Sicer pa je tradicionalna kulinarika v teh krajih enostavna, skromna in sestavljena iz malo sestavin. Koruzna moka, krompir, svinjska maščoba in mlečni izdelki so bili na mizi tako rekoč vsak dan, kljub enolični ponudbi pa so znale gospodinje pričarati različne in okusne enolončnice, močnike, polente in so razvajale svoje družine s sladicami, kot so bovški krafi in kobariški štruklji. Tradicionalne jedi do neke meje ohranja večina gostiln in restavracij po dolini, najpristnejšo domačo hrano pa zagotovo postrežejo na turističnih kmetijah.
Če bi se radi bolje seznanili z zgodovino prve svetovne vojne in soške fronte, obiščite Kobariški muzej (vstopnica za odrasle stane 8 evrov), kjer je v bogati zbirki še posebno izpostavljena 12. soška bitka, čudež pri Kobaridu, ki je med ljubitelji vojaške zgodovine znana kot najuspešnejša prebojna operacija v času prve svetovne vojne.
Ko krenemo proti Bovcu, prečkamo Napoleonov most čez Sočo, ki je tudi vreden ogleda. Na poti srečamo še eno naravno znamenitost, slap Boka, ki z višino 144 metrov in širino 18 metrov spada med najveličastnejše slapove Evrope. Ob glavni cesti sta večje parkirišče in hotel, kjer lahko varno ustavimo in se peš odpravimo do razgledne točke, kjer se nam odpre prelep pogled na Boko.
Izlet nadaljujemo proti izviru Soče. Kmalu za Bovcem prispemo do razcepa. Ena pot vodi proti Logu pod Mangartom, druga v smer Vršiča in Kranjske Gore. Izberemo slednjo in po nekaj minutah vožnje prispemo do Velikih korit Soče, do katerih nas vodijo obcestne table. Če jih še nikoli niste obiskali, je postanek skorajda nujen. Velika korita Soče niso povsem dostopna in si jih lahko ogledamo le na nekaterih mestih označene gozdne pešpoti, ki vodi od začetka do izteka korit.
Ko se naužijemo naravnih lepot Soče, se podamo proti Vršiču. V vasi Trenta sta Informacijsko središče Triglavskega narodnega parka in Trentarski muzej, cena vstopnice za odrasle je 6 evrov. V muzeju so predstavljeni kulturna krajina, bogata etnološka dediščina, narava, življenje v Trenti ter posebnosti Triglavskega narodnega parka.
Do izvira Soče je še nekaj minut vožnje. Na žalost je Koča ob izviru še vedno zaprta zaradi temeljite prenove, a kot pravijo v Planinskem društvu Jesenice, ki jo upravlja, pričakujejo, da bo avgusta znova odprla svoja vrata. Popotovanje po Posočju lahko zaokrožimo z vožnjo prek Vršiča ali pa se, kot smo se mi, obrnemo in se vrnemo po isti poti.
Drajv za motoriste na preizkusu
Motoristi so ranljiva skupina udeležencev v prometu, saj v primeru prometne nezgode prav oni potegnejo najkrajšo. Strokovnjaki Zavarovalnice Triglav pravijo, da je vožnja z motociklom glede na prevožen kilometer tudi do 100-krat nevarnejša od vožnje z avtomobilom, zato je skrb za varnost pri motoristih na prvem mestu. K njej prispeva marsikaj, kamenček v mozaiku pa je tudi uporaba dobro znane aplikacije Drajv Zavarovalnice Triglav, ki je zdaj na voljo tudi motoristom. Ker pripomore k večji varnosti v prometu, jo bomo uporabljali med vožnjo po Nedelovih najlepših motorističnih poteh. Uporabljajo jo lahko vsi motoristi, avtomobilisti in avtodomarji, tudi tisti, ki niso zavarovani pri Triglavu.
Uporaba aplikacije je enostavna: namestimo jo na telefon, opravimo registracijo uporabnika in že lahko začnemo snemati vožnje. Prej izberemo še tip vozila, saj se algoritmi med seboj razlikujejo. Če se vam ne ljubi vsakič sproti aktivirati začetka in konca snemanja vožnje, lahko nastavimo samodejno snemanje. V tem režimu bo aplikacija na podlagi podatkov iz tipal pametnega telefona prepoznala začetek oziroma konec vožnje in se ustrezno odzvala. Na našem prvem izletu smo se odločili za ročno aktivacijo, a kmalu ugotovili, da smo med postanki pozabili zaustaviti snemanje oziroma ga začeti. Tako nam žal ni uspelo posneti vseh etap, kar je spodbuda, da na prihodnjem potepu izberemo samodejni vklop.
Uporaba drajva na žalost zahteva tudi nekaj energije, zato je dobrodošlo, da imate na motociklu urejeno polnjenje telefona. Telefon sicer lahko pospravite tudi v žep jakne in ne potrebujete posebnega nosilca zanj. »Ker se zavedamo, da gre pri motoristih za dinamično vožnjo, smo dodatno razvili sposobnost kalibracije naprave v primeru spremenjenega položaja. Ko aplikacija zazna spremembo lege naprave, se senzorji samodejno kalibrirajo in omogočajo pravilno merjenje zaznanih sil med vožnjo,« pojasnjujejo Triglavovi strokovnjaki. In kaj nam je aplikacija Drajv povedala? S 97 točkami od 100 smo varen voznik, le tu in tam smo bili za odtenek prehitri. Poleg tega z drajvom beležimo interaktivni arhiv voženj z zemljevidom. Tu bi si želeli dodatne funkcije, ki bi naše vožnje povezala s fotografijami, posnetimi med postanki. Če bomo tudi v prihodnje varno vozili, bomo nagrajeni z do 15-odstotnim popustom pri zavarovanju, kar v času rastočih cen sploh ni slabo.
Nasvet za varno pot
Inštruktor varne vožnje in nosilec programov varne vožnje za motoriste v AMZS Centru varne vožnje na Vranskem Vojko Safran ceste v Posočju zelo dobro pozna, saj je štiri leta živel v Desklah pri Kanalu ob Soči. Pove, da je zvok motornih koles pogosto prekinil zvok sirene intervencijskega vozila. »Prečudoviti zavoji ob Soči so povzročili ogromno motorističnih tragedij, saj je cesta tehnično izjemno zahtevna in prometno obremenjena,« pravi. Kaj Safran svetuje motoristom, ki gredo v Posočje?
• Vršiške serpentine zahtevajo spretnost vožnje v zaprtih zavojih, tudi pri nizki hitrosti.
• Cesta, ki se vije skozi dolino Trente proti Bovcu, je na več odsekih izjemno ozka in polna turistov, ki si ogledujejo prečudovito naravo in dostikrat niso najbolj skoncentrirani na vožnjo in promet okoli sebe.
• Tudi nadaljevanje od Bovca do Kanala ob Soči zahteva popolno koncentracijo voznika in seveda popolno obvladovanje motorja. Cesta je ozka in ogromno voznikov, tako avtomobilov kot motorjev, žal ne zna voziti po svojem smernem vozišču. Če so v levem zavoju kolesa našega motorja na našem smernem vozišču, glava pa meter čez na nasprotnem, to še zdaleč ne pomeni, da vozimo po svojem pasu.
• Na cesti nas lahko preseneti tudi kakšna odkrušena skala. Ni veliko ravnin za varno prehitevanje, zato se nam ne sme muditi.
• Od Kanala ob Soči do Solkana je cesta hitrejša, kar pa ne pomeni, da je varnejša, saj je zelo obremenjena s prometom, zaradi tovarne Salonit Anhovo pa tudi polna tovornjakov.
• Na izlet se moramo odpraviti spočiti in v dobri psihofizični kondiciji.
Trdnjave soške fronte
Čeprav je malenkost s poti, si velja med raziskovanjem Posočja ogledati trdnjavo Kluže, ujeto med strma pobočja Rombona, Slemena in smaragdno zelena, 70 metrov globoka korita Koritnice. Na križišču pri avstro-ogrskem vojaškem pokopališču zavijemo proti Predelu in po nekaj sto metrih vožnje ugledamo Kluže, ki so imele že v času turških vpadov v 15. stoletju obrambno funkcijo. Tedaj je bila utrdba lesena, kasneje, v 18. in 19. stoletju, pa je dobila današnjo kamnito podobo. Med prvo svetovno vojno jo je uporabljala avstro-ogrska vojska. Na drugi strani ceste, slabe pol ure hoda od Kluž, so ostanki utrdbe Fort Hermann, ki jo je italijanska vojska močno poškodovala. Pazljivost ob obisku Hermanna, ki je na lastno odgovornost, je vsekakor priporočena. Seveda je previdnost več kot dobrodošla tudi med vožnjo po ovinkasti cesti ob reki Soči, saj ne manjka slabo preglednih ovinkov. Takrat prilagodimo hitrost, predvsem v ožjih delih, saj nikoli ne vemo, ali bo nasproti vozeči avtodom ali avtobus v ovinku nehote zasedel tudi del našega voznega pasu.
Čez Kolovrat
Kot alternativa pri raziskovanju Posočja se nam ponudi državna cesta 605 čez Kolovrat, ki je praviloma manj prometna od tiste ob Soči, a prav tako ponuja prelepe razglede. Če gremo iz smeri Bovca, v kraju Idrsko zapustimo glavno cesto proti Livku. Tam zavijemo levo proti Livškim Ravnam in grebenu Kolovrat. Na zelo razglednem grebenu Kolovrata (1115 m), ki povezuje italijansko Benečijo z dolino Soče, je med prvo svetovno vojno potekala tretja obrambna črta italijanske vojske. Tam deluje tudi eden izmed šestih muzejev na prostem, ki so del Poti miru (www.potmiru.si). Od muzeja na prostem Kolovrat do glavne ceste ob Soči je še okoli 21 kilometrov oziroma kakšen več, če v Kambreškem nadaljujemo čez Livek proti Kanalu ob Soči.
Naročnik oglasne vsebine je Zavarovalnica Triglav
