Le kaj je sipec, maček, strgača ali krožnjak?
Slovenski ribiči ulovijo le še približno dva odstotka tiste količine rib, ki so jo v svojih najboljših ribiških časih. Morsko ribištvo je država pripeljala na minimum in ga skoraj izgubila. V Pomorskem muzeju Piran se močno trudijo, da nam vsaj spomin nanj ne ugasne. Trdno so prepričani, da bi morala pomorska država poleg pomorskega muzeja nacionalnega pomena imeti tudi pravi ribiški muzej. Ob 70. obletnici piranskega muzeja so temeljito prenovili obstoječo postavitev ribiške zbirke.
Z ribištvom so se ukvarjali že zelo stari prebivalci teh krajev. Zagotovo še pred antiko. Tudi nedavna arheološka izkopavanja pri Fizinah (pri Bernardinu), dokazujejo, da so že v času rimskega imperija tukaj pluli, imeli trnke, mreže in drugo ribolovno orodje. Že v rimskih časih so prav v Fizinah gojili ribe, saj so na morskem dnu še vidni ostanki dveh ribogojnic. V starem piranskem statutu iz 1384 je vrsta predpisov, ki urejajo ribištvo. Eden od njih določa, da ne sme nihče ne čez dan ne ponoči loviti rib od konca septembra do 3. aprila na piranskih loviščih med zadnjimi vrati (današnji Rokov trg) in prezbiterijskim vhodom (Punto). Prepoved velja za ribolov z mrežami, vršami in drugim orodjem, razen za ribolov z vrvicami.
Leta 1555 so ribiči v pristan privlekli velikega mrtvega kita glavača, ki je nasedel pred solinami, in ga poimenovali morsko čudo. Konec 18. stoletja so v piranski mestni knjižici že imeli bogato francosko Metodično enciklopedijo iz leta 1797, iz katere so se Pirančani lahko učili vseh vrst ribolova. Enciklopedijo hranijo v piranskem muzeju in z nekaj skicami s področja ribištva obogatili prenovljeno razstavo o lokalnem piranskem ribištvu.
Velik razvoj ribištva se je ob našem delu zahodne istrske obale začel leta 1879, ko so v Izoli ustanovili francosko podjetje in tovarno za predelavo plavih rib, ki se ji je dve leti kasneje pridružilo še podjetje Warhanek. To sta predhodnici kasnejših podjetij Ampelea (Delamaris) in Arrigoni (Argo). Prav to je obdobje, s katerim začenja prikaz nove obravnave ribištva tega območja vse do slovenske osamosvojitve, ko začne močno nazadovati. Še hujši pretres je ribištvo slovenskega dela Istre doživelo takoj po drugi svetovni vojni. Najprej je jugoslovanska vojaška oblast še pred ustanovitvijo Svobodnega tržaškega ozemlja iz slovenskega dela Istre v hrvaške kraje preselila 40 ribiških bark (predvsem ribiška plovila nekdanje Ampelee, kasnejšega Delamarisa), vse stroje ribiške predelovalne industrije, plovila, stroje in material koprske ladjedelnice Istria in drugo. Takšna odločitev tedanjih vojaških oblasti je v dobršni meri dodatno vplivala na odločitev večine tedanjega (predvsem italijanskega) prebivalstva, da je zapustilo istrska mesta. Po odločitvi o priključitvi tega dela Istre k Jugoslaviji (po londonskem sporazumu) pa so iz treh pristanišč odplule še skoraj čisto vse zasebne ribiške barke z mrežami in ribiškim orodjem vred. Piranski, izolski in koprski mandrači so ostali skoraj prazni. K sreči so lokalne oblasti po nekaj letih znova vzpostavile ribiško predelovalno industrijo, ki je zaposlila precej ribičev.
Pismo o nameri
»Pomorski muzej Piran letos praznuje 70. obletnico obstoja. Obletnico želimo zaznamovati z vrsto dogodkov. Eden od teh je prenova stalne zbirke o ribištvu ob obali slovenske Istre, ki dopolnjuje obstoječo ribiško zbirko v izolski Hiši morja Izolana, ki jo je prav tako postavila dr. Nadja Terčon. Upajmo, do bodo občine z obljubljeno državno pomočjo v bližnji prihodnosti izpolnile postavitev ribiškega muzeja v Izoli. Toda kljub njegovi postavitvi bo ta, piranska zbirka, ki prikazuje lokalne značilnosti ribolova, ostala. Poleg obeh zbirk vedno omenjamo še ribiški muzej v zamejskem Križu pri Trstu, kjer so slovenski ribiči znani predvsem po svojem zelo posebnem lovu na tune, pri katerem so (še vse do leta 1954) sodelovali vsi vaščani. Gre za trikotnik ribiških muzejev, kjer si lahko obiskovalci ustvarijo nekaj predstav o tej pomembni panogi, ki je pustila močno sled v naši kulturni, materialni in nesnovni dediščin. Velika želja Izolanov je, da vendarle dobimo en osrednji in interaktivni muzej ribištva,« je povedal direktor Pomorskega muzeja Piran Franco Juri. Pismo o nameri gradnje ribiškega muzeja v Izoli sta 2020 podpisala ministrica za kmetijstvo Aleksandra Pivec in tedanji izolski župan Danilo Markočič.
Včasih se še sami čudimo, da nam uspe izdelati toliko stvari s tako malo sredstvi. Sodelavka, ki je našla star žebelj, je rekla, da nam uspeva zato, ker smo otroci socializma.
Nadja Terčon
Nadja Terčon je zbirko prenovila in vsebinsko dopolnila 27 let potem, ko jo je postavila prejšnja muzejska svetnica Zora Žagar. Pojasnila je, da je postavitev zbirke minimalistična, saj se muzej že dolgo ukvarja s pomanjkanjem prostora. Pripoved o ribičih je razdelila na šest poglavij. V prvi vitrini govori o tem, kako pomembni so bili za istrske kraje, saj so v preteklosti lovili ribe vse do Kvarnerja in celo v Dalmaciji. Drugo poglavje je posvečeno predvsem ribištvu v Piranu, kjer je še posebej izstopal ulov na ciplje. V najboljših časih so z ulovom cipljev v nekaj dneh ulovili toliko rib, kot so jih lani nalovili slovenski ribiči v celem letu.
V tretji vitrini so na ogled najbolj pogosta in značilna ribiška plovila: trabakule, pelige, bracere, topi, batane, batelini, pasare in bragoci, ki so jih ribiči izdelovali kar sami v lokalnih škverih (majhnih ladjedelnicah). Z bragoci so še posebej v 19. stoletju pogosto v vode ob istrsko in tržaško obalo pluli italijanski ribiči iz Chioggie, po naše Čožoti, ki so si piratsko prisvajali lovišča in povzročali hude skrbi in tudi prave spopade z istrskimi ribiči. V Križu so leta 1896 zaradi teh spopadov umrli štirje ribiči iz vasi. V jugoslovanskih časih pa so v jugoslovansko morje radi zahajali italijanski ribiči, posledica enega od takih obiskov je bilo tudi opozorilno streljanje na italijanski ribiški čoln, krogla se je odbila v ribiča in ga smrtno ranila. To kaže, da so ribiški incidenti med slovenskimi in hrvaškimi ribiči po osamosvojitvi obeh držav imeli svoje predhodnike.
Četrto poglavje govori o različnih vrstah mrež in drugem ribolovnem orodju, ki se je v zadnjih desetletjih močno posodobilo. Med razstavljenimi orodji je posebno zanimiv sipec, okrogel predmet z dvema majhnima zrcalcema, s kakršnim so uspešno lovili sipe. Zdaj jih nadomeščajo pušče.
Krivolovci včasih
tudi z eksplozivom
Peto poglavje opisuje različne načine ribolova: s povlečnimi mrežami (kočami), s krožnimi plavaricami, s stoječimi mrežami, z velikimi povlečnimi mrežami tratami, ki so jih vlekle skupine ribičev ... Že v 19. stoletju so tukajšnje oblasti preganjale ribolov z eksplozivom, ki se je pojavljalo tudi v času po drugi svetovni vojni, ko so se nad krivolovce spravile vojaške oblasti. Že leta 1878 pa so z meddržavno pogodbo med Avstro-Ogrsko in Italijo poskušali prepovedati ribolov s povlečnimi kočami.
Zadnje poglavje govori o industrijskem ribolovu in o tem, kako so leta 1959 povezali vsa ribolovna podjetja v severni Istri v Kombinat konzervne industrije Delamaris. Že pred vojno pa je ribiška predelovalna industrija zaposlovala veliko mladih žensk iz bližnjih krajev in zalednih vasi, ki so tvorile pomemben del delovne sile. Zanje so ves čas dobro skrbeli, mlade mamice so smele priti na delo z dojenčki in jih dojiti v času dela, na primer.
Dnevnik Ota Leskovarja
Med zanimivejšimi razstavnimi predmeti je dnevnik Ota Leskovarja iz Ljubljane, ki je med 1958 in 1960 z izolskim podjetjem Riba sodeloval pri ribolovu in raziskavah egiptovskega dela Sredozemskega in Rdečega morja po posebnem sporazumu med Jugoslavijo in Egiptom. Razstavljeni so modra kapa s cofom, značilna za ribiško legendo Sergia Perentina, ribiške svetilke na olje, petrolej in karbidovke, okrogla mreža krožnjak, ki jo je ribič metal z obale nad jate rib predvsem v plitvinah in solinskih kanalih. Tu so tudi trnki za lovljenje morskih psov, strgača za čiščenje ribiških čolnov, vrša, enojna mreža stajalka za lov na menole (menolera) in maček, to je majhna kotva za iskanje izgubljenih vrvi, verig, sider na morskem dnu.
Nadja Terčon je pri prenovi zbirke veliko pozornosti namenila ribičem, ljudem, ki so izstopajoče predstavljali ribiški ceh. Tako so sestavni del razstave tudi podobe treh ribičev, njihove uniforme, orodja, dnevniki, fotografije ... Najbolj znana sta bila pokojna Giuseppe Bertok in predvsem Sergio Perentin, ki je muzeju predal precej gradiva in povedal veliko o ribiškem življenju med drugo svetovno vojno in po njej.
Med razstavljenimi je tudi podoba Borisa Vovka, ki je 13 let pospravljal sardele in sardone v zabojčke na Delamarisovi Ribi 1 in tako dolgo trdo služil kruh, pogosto tudi na najbolj razburkanem morju.
