V nadaljevanju preberite.
Nogometno seme so na Jesenice prinesli dijaki, ki so obiskovali kranjsko gimnazijo in ljubljanske šole. Pokošeni travniki so bili prva prizorišča za tekme zagnanih mladcev, leta 1912 so igrala kar tri moštva – Golica, Vrbje in Dovje. Skozi desetletja je vzniknila in ugasnila cela vrsta društev in klubov, Jeseničani so pretežno igrali v gorenjski ligi. Danes se borijo za obstanek v 3. SNL-zahod, a je najpomembneje, da je klub zgledno organiziran z več kot 300 člani.
Čeprav je 1. svetovna vojna prekinila aktivnosti nadobudnih nogometašev, je po tragičnih dogodkih nova športna panoga dobila močan zagon, velik podpornik nogometašev pa je bil tudi posestnik Janez Černe s Stare Save. Do druge velike vojne so na Jesenicah s krajšim ali daljšim rokom trajanja delovali nogometni klubi Golica, Triglav, Svoboda, Borec (pozneje se je preimenoval v Gorenjec), Edinost, Bratstvo in Kovinar. V nekaterih primerih so nogometne sekcije zrasle iz kulturno-izobraževalnih društev, drugje so bile ena od številnih panog v športnih društvih.
Lekcije s tujci in ideološke razlike
Sprva še ni bilo organiziranih tekmovanj, Jeseničani pa niso ostali zgolj pri medsebojnih dvobojih. Člani Golice so se že na začetku svojega delovanja pomerili z moštvom iz Trsta, ki je letovalo na Bledu. Doživeli so hud poraz, a jih to ni odvrnilo od prizadevnih treningov in truda za napredovanje v vseh prvinah nogometne igre. Ob tem so jeseniška moštva pogosto igrala tekme s Kranjčani in ljubljanskimi klubi, pa tudi z avstrijskimi ekipami, predvsem iz Celovca in Beljaka. Vsi tekmeci so bili bolje organizirani, zato so se lahko Jeseničani od njih veliko naučili.
