Iskalci (nevarnih) asteroidov
Večino asteroidov s premerom več kot kilometer vesoljske agencije poznajo in jih, če bi se lahko nevarno približali našemu planetu, tudi spremljajo. Manjši ali srednje veliki so bolj izmuzljivi in tako sem ter tja opozorijo na svojo surovo moč. Pri evropski vesoljski agenciji Esa zdaj pripravljajo odpravo Neomir, ki bo opozarjala na Zemlji bližajoče se manjše asteroide, ki se skrivajo v sončni bleščavi.
Nihče ga ni videl, še manj pričakoval, ko je pred dobrimi desetimi leti 15. februarja 2013 takoj po sončnem vzhodu na mrzel zimski dan asteroid s premerom 20 metrov in 13.000 tonami ter hitrostjo okoli 18 kilometrov na sekundo vstopil v atmosfero nad ruskim mestom Čeljabinsk in eksplodiral. Razmeroma majhen vesoljski kamen je razneslo približno 30 kilometrov nad površjem, pri tem se je sprostilo pol megatone energije. Dve minuti kasneje je udarni val dosegel površje in poškodoval več sto stavb, razbitine so poškodovale okoli 1500 ljudi. To je bil največji asteroid, ki je prizadel planet v sto letih (eksplozijo nad Tunguško je kakšnih 50 ali 60 metrov širok asteroid povzročil leta 1908).
Tako veliki asteroidi, kot navaja Esa, v Zemljo trčijo enkrat na 50 do 100 let. Manjši meteoroidi in asteroidi pa v atmosfero padajo vsak dan, ponoči jih občudujemo kot utrinke, sem ter tja pa kot močno žareče ognjene krogle ali bolide. Tak je bil, denimo, zelo majhen asteroid, ki je v atmosfero vstopil 12. februarja nad severno Francijo. Esa je pravilno napovedala, da bo meter široko nebesno telo, sprva poimenovano Sar2667, zdaj pa 2023 CX1, padlo v širšo okolico francoskega mesta Rouen. Tako je astronomom šele sedmič uspelo pravočasno zaznati in napovedati padec asteroida, katerega ostanke so tudi našli.
Odprava v L1
To kaže, da so se naša tehnološka očesa za opazovanje neba močno izboljšala, vendar pa jih lahko »zaslepi« samo Sonce, kot se je to zgodilo v primeru Čeljabinskega. V prihodnjem stoletju ni pričakovati trčenja ogromnega asteroida, ki bi povzročilo globalno katastrofo, kadarkoli pa lahko prileti več deset metrov velik asteroid, ki je lahko odgovoren za lokalno opustošenje. Da asteroide opazimo, se zanašamo na njihov odboj svetlobe, če pa se gibljejo v bližini Sonca, postanejo povsem nevidni. Tu bo nastopil Esin satelit Neomir. Poslali ga bodo v Lagrangeevo točko L1, ki leži med Zemljo in Soncem. Infrardeči teleskop bo lahko odkrival asteroide, velike le 20 metrov, ki bi lahko potovali proti Zemlji iz smeri Sonca. Asteroide v tem pasu je s trdnih tal nemogoče opazovati, so zapisali pri Esi. Neomir jih bo lahko opazil vsaj tri tedne pred predvidenim bližnjim srečanjem. Podrobnosti odprave pri Esi še določajo, izstrelitve ni pričakovati pred letom 2030.
Neomir bo dopolnjeval ameriško odpravo Neo Surveyor, ki jo je odobril ameriški kongres z nalogo, da odkrije 90 odstotkov Zemlji bližnjih nebesnih teles, večjih od 140 metrov. Neomir bo odkrival asteroide vseh velikosti. Potrebne detektorje še razvijajo, še pojasnjujejo pri Esi, se pa bodo zgledovali po tehnologijah, uporabljenih pri vesoljskem teleskopu Jamesa Webba in satelitu Euclid.
Neo Surveyor bo, kot je zapisano na spletni strani Nase, oprezal za potencialno nevarnimi asteroidi in kometi, ki se bodo Zemlji približali na manj kot 48 milijonov kilometrov. Opremljen bo s 50-centimetrskim teleskopom, ki bo deloval v dveh infrardečih valovnih dolžinah, s čimer bo lahko odkrival tako svetle kot temne asteroide. Izstrelitev je predvidena za leto 2026.
Medtem pa Kitajska gradi mrežo radarskih anten, s katerimi bi prečesavali nebo. Decembra lani so končali gradnjo prvih štirih testnih 16-metrskih anten v bližini mesta Chongqing. Do leta 2025 naj bi zgradili 25 radarskih anten, vsaka bo imela premer 30 metrov. Z mrežo bi lahko zaznali le nekaj metrov široke asteroide in tudi njihove lastnosti.
