Monumentalno delo božjega arhitekta
Čeprav so v velikem tednu oči sveta uprte v Vatikan pa tudi v Kolosej, kjer bo nocoj tradicionalno potekal križev pot, je te dni pozornost vzbudila še ena največjih rimskokatoliških znamenitosti – Sagrada Familia oziroma bazilika svete Družine v Barceloni. Potrdili so, da bo do leta 2026, ko bodo praznovali stoletnico smrti stvaritelja Antonija Gaudíja, končno dokončana. S krajšim pristavkom, da se bodo dela na skulpturah in okrasnih detajlih ter predvsem na stopnišču, ki vodi do bodočega glavnega vhoda, nadaljevala do leta 2034.
To, da cerkev ni dokončana, ni ovira, da tu ne bi potekalo bogoslužje in da ga ne bi tudi pretočno predvajali, da tu ne bi potekale delavnice ali da cerkev ne bi bila priljubljena pri vernikih in predvsem turistih. Okoli 20 milijonov ljudi na leto naj bi jo po nekaterih podatkih prišlo pogledat od blizu vsaj od zunaj, zares jo je lani obiskalo 4,7 milijona ljudi, kar je, kot so na spletni strani bazilike zapisali ob tem podatku, pomembno tudi zato, ker se gradnja bazilike nadaljuje stoodstotno iz zasebnih sredstev oziroma od prodaje vstopnic, ki stanejo med 26 in 40 evri.
Med nasveti za obiskovalce se zdi povedno vprašanje, kaj storiti, če se kdo ne počuti dobro: osebje ga bo odpeljalo v zdravstveno središče v Sagradi Familii, kjer bo zanj poskrbelo kvalificirano zdravstveno osebje, mirijo v odgovoru. Sagrada Familia, ki bi lahko sprejela kar devet tisoč ljudi naenkrat, je bila zaradi množičnega obiska že med terorističnimi cilji, leta 2011 pa je neki požigalec zanetil požar, kar je zahtevalo evakuacijo več kot tisoč ljudi.
Več kot 140 let
Letos mineva 142 let, odkar so položili temeljni kamen, ideja za baziliko pa se je menda porodila knjigarnarju in verskemu delavcu Josepu Marii Bocabelli po njegovi vrnitvi iz Vatikana, ko si je v Barceloni želel postaviti preprosto cerkev, podobno baziliki Santa Casa v Loretu, v deželi Marke v Italiji.
Za načrtovanje so angažirali arhitekta Francisca de Paula del Villarja y Lozana, znanega po vrsti lazaretov za časa epidemije kolere, ki pa ga je v 80. letih 19. stoletja v službo vzela škofija. Cerkev je načrtoval v neogotskem slogu, dela so se začela leta 1882, a so Villarja že leto zatem zaradi razlik v stroških materiala zamenjali z arhitektom Antonijem Gaudíjem, ki je tedaj delal tudi pri drugih projektih, in si je Sagrado Familio zamislil kot mogočno cerkveno stavbo z osemnajstimi stolpi in petimi ladjami ter bogato okrašenimi organskimi detajli. Kot je nekoč dejal, naj bi bila izraz »božje zgodovine odrešenja človeka v utelešenem Kristusu, ki ga je svetu dala Devica Marija«.
Po treh letih gradnje so v kripti odprli kapelo svetega Jožefa in priredili prvo mašo. Od leta 1914 se je Gaudí povsem posvetil le gradnji bazilike, na gradbišču je delal in živel, toda do njegove tragične smrti leta 1926 – pri 73. letih ga je povozil tramvaj – je bil dokončan le še zvonik, posvečen apostolu Barnabu, ter fasada Kristusovega rojstva. Toda tudi sam je nekoč ob zamudah in prekinitvah gradnje dejal, da njegov naročnik lahko (po)čaka.
V desetletjih, ki so sledila, se je pri projektu zamenjalo več arhitektov, dela so se mnogokrat ustavila, tudi zaradi pomanjkanja denarja, nazadnje zaradi pandemije covida. Veliko škodo je povzročila španska državljanska vojna, med katero so bili požgani načrti in fotografije, mavčni modeli pa razbiti. Gradbena dela so se tako nadaljevala na podlagi gradiva, ki so ga našli v Gaudíjevi delavnici, oziroma so ga rekonstruirali po javno objavljenih načrtih in fotografijah.
V 50. letih so zgradili stopnišče k fasadi Kristusovega rojstva in položili temelje za Pasijonsko pročelje, v začetku 60. let odprli muzej, v katerem so obiskovalcem pojasnjevali zgodovinske, tehnične, umetnostne in simbolične pomene tega svetišča, ki pa ga je uradno posvetil šele papež Benedikt XVI. 7. novembra leta 2010, ko je blagoslovil glavni oltar pred več kot 6500-člansko kongregacijo. Do tedaj so bili med drugim končani še stolpi in kipi na Pasijonski fasadi, glavna ladja pa je bila tako prvič odprta za vsakodnevne maše.
Gradbeno dovoljenje šele leta 2019
Toda mestne oblasti so šele v začetku junija pred petimi leti oziroma 137 let po začetku gradnje za katedralo izdale gradbeno dovoljenje, s čimer so, kot so dejali predstavniki mesta, končali »zgodovinsko anomalijo«, 36 milijonov evrov, ki naj bi jih po sporazumu upravitelji cerkve izplačali mestni občini v desetih letih, pa naj bi bilo namenjenih za izboljšanje javnega prevoza okrog bazilike in ureditve njene okolice.
V pandemijskem letu 2021 so blagoslovili dokončanje drugega najvišjega stolpa, 138-metrskega stolpa Device Marije, in prvič prižgali pettonsko zvezdo na njem, lani novembra so blagoslovili štiri stolpe evangelistov, ki v osrednjem vrhnjem delu obkrožajo stolp Jezusa Kristusa, ki naj bi svojo končno višino dobil v naslednjih dveh letih.
Čeprav so Antonija Gaudíja ob smrti zaradi njegove zanemarjenosti zamenjali za berača, naposled pa sp ga le pokopali v kripti cerkve, se je pred več kot tridesetimi leti začela kampanja, da bi ga razglasili za svetnika. Prizadevanja vodi velik Gaudíjev poznavalec, arhitekt José Manuel Almuzara, ki je leta 1992 ustanovil Združenje za beatifikacijo Antonija Gaudíja ter širi glas o njegovih duhovnih in umetniških razsežnostih na konferencah, razstavah in v publikacijah.
Primer je Vatikan prvič odprl leta 2003, lani decembra pa je portal katoliške medijske mreže (CNA) poročal, da naj bi bil postopek v fazi, ko bi ga, božjega služabnika, utegnili povzdigniti v častitljivega. Gaudí naj bi se potem, ko je začel delati na Sagradi Familii, spreobrnil v srcu in z napredovanjem gradnje postal znan po asketizmu in predanosti Bogu, v desetletjih po začetku del pa se je vedno bolj posvečal molitvi in zakramentom, in ko je bil na poti k vsakodnevni spovedi, ga je zbil tramvaj, zaradi posledic poškodb pa je tri dni pozneje umrl, so še zapisali na omenjenem portalu. Tudi papež Benedikt XVI. je med posvetitvijo cerkve leta 2010 dejal, da je Gaudí z združitvijo narave, Svetega pisma in liturgije »sijajno pomagal zgraditi našo človeško zavest, zasidrano v svetu, a odprto Bogu, razsvetljeno in posvečeno s Kristusom«.
V katedrali poudarjajo tudi svojo socialno angažiranost, posebno pozornost namenjajo ranljivim skupinam, za katere ponujajo prilagojena vodstva in jih vključujejo v delavnice oziroma priložnostna umetniška dela. Tudi za ukrajinske begunce so pripravili posebne oglede z naslovom Tempelj luči, pri katerih poudarjajo predvsem svetlobo kot simbol upanja.
Navsezadnje pa vsaj del te veličastne cerkve (fasada Kristusovega rojstva in kripta, ki sta bili zgrajeni pod Gaudíjevim vodstvom), ki vidno zaznamuje panoramo katalonske prestolnice, od leta 2005 kot Unescova svetovna dediščina pripada vsemu človeštvu. Tako kot še šest drugih njegovih arhitekturnih del: park in palača Güell, hiše Milà, Vicens in Batlló ter kripta v cerkvi Colònia Güell v bližini Barcelone.
