Zgodovinski dragulj: 50 let od legendarnega šahovskega dvoboja

Konec vladavine Anatolija Karpova je zaznamovalo še eno veliko rivalstvo – proti njegovemu mlajšemu tekmecu Gariju Kasparovu.
Fotografija: Bobby Fischer iz leta 1992. FOTO: Ivan Milutinovic/Reuters
Odpri galerijo
Bobby Fischer iz leta 1992. FOTO: Ivan Milutinovic/Reuters

3. junija je minilo petdeset let od začetka enega najbolj legendarnih medconskih turnirjev v zgodovini, ki je potekal v okviru takratnega cikla za naslov svetovnega prvaka. Leto prej je Bobby Fischer v »dvoboju stoletja« v islandski prestolnici Reykjavik premagal Borisa Spaskega in je tako čakal izzivalca, proti kateremu bo branil svoj naslov. Kot je znano, kontroverzni Američan nato v pogajanjih glede pogojev dvoboja leta 1975 ni izsilil svojih zahtev in je šahovsko krono svojemu nasledniku predal brez boja, tako da je zmagovalec tega ciklusa postal tudi svetovni prvak.

Svetovna šahovska federacija (FIDE) je v želji po povečanju števila uvrščenih igralcev s conskih turnirjev sprejela odločitev, da leta 1973 prvič izpelje dva medconska turnirja, približno enakovredna po kvaliteti nastopajočih, najboljši trije z vsakega od njih pa se uvrstijo v četrtfinale kandidatskih dvobojev, ki bodo na koncu določili izzivalca svetovnega prvaka. Junija se je torej začel prvi od dveh medconskih turnirjev, ki je potekal v takratnem Leningradu, današnjem Sankt Peterburgu. Ratinški favorit je bil nekdanji svetovni prvak Mihail Talj, ki je veljal za enega najboljših igralcev na svetu, a ga je pokopal izrazito slab začetek turnirja.

Konec vladavine Karpova je zaznamovalo novo veliko rivalstvo

Boj za prvo mesto se je odvijal med igralcema, ki sta s svojim rivalstvom zaznamovala šahovski svet v desetletju, ki je sledilo. Viktor Korčnoj je štel že 42 let, a je bil vrhunec njegove kariere še pred njim, 22-letni Anatolij Karpov pa se je počasi, a odločno prebijal v svetovni vrh. Korčnoj in Karpov sta si uvrstitev v četrtfinale kandidatskih dvobojev zagotovila že krog pred koncem, z enakim izkupičkom sta si tudi razdelila prvo mesto. Karpov je ostal neporažen, medtem ko je Korčnoj doživel presenetljiv poraz proti jugoslovanskemu mednarodnemu mojstru Josipu Rukavini.

Ding Liren zaseda šahovski vrh. FOTO: Vladislav Vodnev/Reuters
Ding Liren zaseda šahovski vrh. FOTO: Vladislav Vodnev/Reuters
Karpov in Korčnoj sta se naslednje leto prebila v finale kandidatskih dvobojev, kjer sta se spopadla v prvem izmed njunih treh nepozabnih obračunov. V Moskvi konec leta 1974 je z rezultatom 12 in pol proti 11 in pol slavil Karpov, kar mu je prihodnje leto po odstopu Fischerja prineslo naslov 12. svetovnega prvaka. Karpov je kljub temu, da je postal svetovni prvak za zeleno mizo, naslednjih deset let dominiral na svetovni šahovski sceni, dvakrat v tem času je moral svoj naslov braniti prav proti Korčnoju.

V kontroverznem dvoboju leta 1978, potem ko je Korčnoj že emigriral iz Sovjetske zveze, je bil izid enako nepredvidljiv, a ga je na koncu Karpov ponovno obrnil v svoj prid z najmanjšo mogočo razliko – bilo je 16 in pol proti 15 in pol. Korčnoj si je še enkrat uspel priboriti pravico do dvoboja, a leta 1981 ni bil več blizu uspeha in je izgubil z rezultatom 11 proti 7.

Konec vladavine Karpova je zaznamovalo še eno veliko rivalstvo – proti njegovemu mlajšemu tekmecu Gariju Kasparovu. Tako kot Karpov je deset let na šahovskem prestolu vztrajal tudi Magnus Carlsen, ki pa je letos naziv brez boja prepustil svojemu nasledniku. To je postal Kitajec Ding Liren, težko pa si je predstavljati, da bi kateremu od igralcev iz trenutnega svetovnega vrha lahko uspelo držati naslov v svojih rokah celo desetletje.

Morda bo začetek novega ciklusa za svetovno prvenstvo, tako kot leta 1973, prinesel v ospredje novo ime oziroma imena, ki bo(do) zaznamovalo(a) šahovsko sceno prihodnosti. Enega najpomembnejših turnirjev novega ciklusa predstavlja Svetovni pokal, ki bo avgusta in bo že določil tri udeležence kandidatskega turnirja prihodnje leto.

Preberite še:

Komentarji: