Manca Košir (5. 3. 1948–2. 5. 2024)

Poslednja želja Mance Košir je v skladu s tem, kar je sploh zadnja leta ozaveščala. Naj smrti ne občutimo kot žalovanje, ampak kot slavljenje prehoda v svetlobo. Štirinajst dni pred smrtjo je hčerama Tini in Ladeji rekla, da si želi, da na njen pogreb – ki je bil včeraj na Žalah – ljudje pridejo oblečeni v belo, morda s simbolom metulja v laseh ali na obleki. Metulj simbolizira preobrazbo in prehod v svobodo, kjer ti je dovoljeno leteti.

Ko to pišem, silovito dežuje. Če bi bil dež, metuljev ne bi bilo, bo pa zato neskončno veliko ljudi, oblečenih v belo, ker to ni zapovedan dress code, je samo dovoljenje, da se vsakdo počuti tako, kot bo pač začutil. Brez zapovedanega žalovanja in črnine. In oglasil se bo glas Oliverja Dragojevića Vjeruj u ljubav. Verjemi v ljubezen. Gonilo njenega življenja.

Darja Švajger bo zapela še eno pesem, ki si jo je Manca zaželela ob svojem odhodu, Non, je ne regrette rien Édith Piaf. Ničesar ne obžalujem.

Spomnim se, kako mi je za Sobotno prilogo rekla, da jo je, ko je kot prostovoljka spremljala umirajoče, najbolj pretreslo to, da so ji mnogi rekli, da obžalujejo, ker niso polno živeli svojega življenja. Ker so živeli življenje, ki so ga od njih pričakovali najprej starši, potem družba, partnerji, otroci.

Drugega maja ob šestih zvečer je njena hči Tina Košir na svojem profilu na facebooku objavila črno-belo fotografijo, na kateri je Manca z zaprtimi očmi, ob njej se nanjo, kot dva angela, naslanjata Tina in Ladeja – fotografija, polna miline, spokojnosti, ljubezni.

Ob njej zapis: »Do zadnjega diha se je kopala v naši ljubezni. Ko se je temeljito okopala, je slekla zemeljsko telo kot mokre kopalke in sestopila v Luč.«

**

Nekatere ljudi je pretreslo, da vidijo Manco z zaprtimi očmi, umirajočo, morda mrtvo.

»To ni njena poslednja fotografija. To je fotografija, ki je nastala doma, pred njenim odhodom v hospic.« Tinin glas po telefonu zveni jasno, kristalno. Jaz imam v grlu cmok. Nimam pravice, pomislim, da jo poskušam postaviti v vlogo žalujoče žrtve.

»Nam se je zdela to lepa fotografija skupne bližine, mehkobe in miline tega časa. Simbolna fotografija tega obdobja odhajanja.« Ki je bilo dragoceno, da sva imeli čas in možnost doživljati jo z njo skupaj. 

Po njeni smrti se je po družbenih omrežjih sprožil neverjeten odziv, ki je presenetil vse, pravi Ladeja. Kot da se je Manca dotaknila tisočih. Če bi zbrali te, mnoge čudovito artikulirane zapise, izlive hvaležnosti, pisma navdiha ... bi jih bilo za več knjig.

Tisto, kar preseneti, ko spremljam ta »cunami hvaležnosti in navdiha in ljubezni« na družbenih omrežjih, je, koliko nas je, ki nas je nenehno zalivala s pozornostjo, spodbujala, hvalila, kot bi res posadila semena, ki so vzklila ... Kot da nas je vse povezala v eno veliko družino, v kateri ni zavisti, tekmovalnosti, ampak samo občutje, da bomo skupaj zgradili svet, po kakršnem je hrepenela. Svet brez predsodkov, svet v sožitju z naravo, svet v stiku s poezijo, s presežnim, z mističnimi tradicijami, a tudi zelo konkretno: svet, v katerem bomo poskrbeli za umirajoče, za bolne, za najmlajše, za izključene, za tiste na robu.

FOTO: Joco Žnidaršič

»Verjetno je čisto vse nas presenetila intenzivnost tega odziva javnosti. Tisoče sporočil iz vse Slovenije. To je res ganljivo in presunljivo,« pravi Tina.

Zadnji teden dni pred smrtjo se je odločila, da gre v hospic. Tega nihče ni vedel, razen petih ljudi, pove.

»Kaj me je najbolj pretreslo?« Tinin glas v telefonu za hip utihne. »Najbolj pretresejo takšne drobne, male stvari,« pravi. Recimo njeni koraki. Manca je vse življenje imela tak značilen korak, poskočen, hiter. Ko sem bila majhna, se spomnim njenega koraka, kako je odmeval po hodniku, kar je pomenilo, da se mama od nekod vrača domov, k meni.

V zadnjih tednih pred njeno smrtjo sem se zavedela, da teh korakov ni več in jih več ne bo. A zdajle jih lahko slišim in si jih prikličem v spomin. Tako kot lahko slišim njene besede. Njen smeh.«

**

»Vsako vprašanje je poljub,« je zapisala Manca v pismih Dušanu Jovanoviću Moški: ženska.

Razmišljam, koliko vprašanj je postavila v svojem življenju, koliko vprašanj smo mi, njeni učenci, postavili v teh letih. Koliko vprašanj smo postavili njej. Berem njene knjige, njeno elektronsko pošto, pisma, esemese; njenih nisem nikoli izbrisala, nekateri imajo še letnico 1999 ... Vidim, kako natančno je prebrala vsak stavek, vsak intervju, vsako kolumno, podčrtala, izpisala citat. In pohvalila. Navdihnila vsakega od nas, ki smo dobivali takšna sporočila skoraj vsak teden.

Poleg tega je bila neutrudna promotorka knjig. Če bi Manca predstavljala knjige v Lipici, bi jih začeli brati lipicanci, je nekoč duhovito rekla Bernarda Jeklin.

Z njo se pogovarjam, ko po naključju jemljem knjige s knjižne police, in odprem po naključju, ki to ni, kot bi rekla ona. Vsakič odprem na strani, kjer je citat, ki me tako pretrese, da bi ga rada delila.

Na eni polici imam večino njenih knjig, tiste, ki mi jih je podarila, so za drugo polico. Vedno je podarjala. Knjige, obleke, broške, poezijo, besedo, pohvale. Tudi možnost, da njeni dopisovalci na drugačen način govorijo o svojem ustvarjanju, bolečini, poeziji.

Sedem epistolarnih knjig. Ženska pisma, Moški: ženska, Moška pisma, Drugačna razmerja, Darovi minevanja, Človeška ljubezen in pred dvema letoma Nagovori tišine. »Sedem epistolarnih knjig. Si predstavljaš? V tem smislu sem skoraj svetovna rekorderka,« se je pošalila po izidu zadnje Nagovori tišine in se zasmejala s tistim njenim značilnim smehom.

FOTO: Uroš Hočevar

Njene dopisovalke in dopisovalci se ji odpirajo drugače, skozi njena vprašanja se odpirajo sami sebi. Manca Košir je mojstrica dialoga, pisanje pisem dopušča večjo iskrenost, pristnost pa tudi ranljivost, je o njej rekla urednica Nela Malečkar, njena učenka, ki je uredila skoraj vse njene epistolarne knjige.

Na predstavitvi knjige Nagovori tišine v Konzorciju leta 2022, na predvečer njenega rojstnega dne, je na koncu mirno rekla, da se odpravlja na dolgo potovanje, ko bo zelo dolgo tiho. »Odhajam na še eno operacijo, na kateri mi bodo odrezali jezik.«

To je bilo izrečeno s takšno milino in lahkotnostjo, a je hkrati kot skalpel zarezalo v tiste, ki na to nismo bili pripravljeni.

»Poezija je jezik tišine. Z jezikom se je dotikamo.« Tišina pred nas postavlja izziv – kako govoriti o Tišini. Če govoriš o njej, jo prekineš. Je pisanje o tišini lahko približevanje tišini? Je branje o tišini lahko poskus, kako se potopiti v tišino?

Manca Košir je bila poleg vsega, kar je bila, popkulturni fenomen, pravi Rok Smolej, urednik oddaje Čas za Manco Košir. Kadarkoli smo bili v redakciji v zadregi, kdo bo govoril o poeziji, lepoti, slikarstvu, staranju, literaturi, psihologiji, ljubezni, vedno nam je najprej prišla na misel Manca. Ker je o vsaki temi znala povedati nekaj na popolnoma svež, nov način.

**

Vsaj v prvih dneh po njenem odhodu se je v medijih presenetljivo malo pisalo o tem, da je izobrazila generacije novinarjev, definirala novinarske zvrsti, postavila nova merila.

O tem, da je bila kmalu po tem, ko se je zaposlila na FSPN – današnjem FDV – skupaj s Slavkom Splichalom in Tomom Korošcem v ekipi profesorjev, ki je popolnoma prenovila študij, piše Sonja Javornik v Obrazih. »Prej je bil študij novinarstva pri nas dokaj teoretično usmerjen z veliko poudarka na politični propagandi, ko pa so njeni študenti začeli prihajati na prakso na Delo in v druge medije, so tamkajšnji mentorji takoj opazili kvantni preskok. Manca je na jasen način opredelila teoretične temelje novinarskih zvrsti in novinarskega dela nasploh, ob tem pa vedno največ pozornosti namenjala praksi.«

FOTO: Mavric Pivk/Delo

»Manca Košir je s svojo neizmerno energijo pustila pečat na številnih področjih, zato se marsikdaj pozablja na njen prispevek k slovenskemu novinarstvu,« pravi Lojze Javornik, dolgoletni novinar Dela in urednik. »Kot pripadnica prve po vojni rojene generacije je kot novinarka Delovega tednika TT in njegovega naslednika Teleksa prinesla svež slog s svojimi bleščečimi intervjuji in prodornimi članki. Nato je praktične izkušnje uporabila kot podlago za poučevanje na fakulteti za družbene vede, kjer je bila dolga leta predstojnica katedre za novinarstvo. Posodobila je novinarsko delo, in sicer od teorije novinarskih zvrsti do razumevanja novinarske etike, predvsem pa je svoje študente usposabljala za praktično delo. In pri tem je bila velika mojstrica sloga, tudi lepe in pravilne slovenščine ter s tem navdih za najboljša novinarska dela.«

K temu lahko dodam le, da so njeni intervjuji z Vitomilom Zupanom, Marjanom Rožancem, Rudijem Šeligom, z Gabrijelom Stupico, Jožetom Ciuho, Ifigenijo Simonovič in drugimi, zbrani v knjigi Pogovori: Kronologija duha (Umco, 2007), obvezno branje za vse, ki si želijo spoznati čarovnijo dialoga. Blagor njim, živim in mrtvim, ki jih je spraševala Manca, je zapisal novinar in pesnik Peter Kolšek.

Kdo vse je bila Manca Košir? Preveč je teh vlog, preveč je polj, na katerih je orala ledino, tudi v ekologiji, njenem neutrudnem prizadevanju za naravo, za Zelene, za Vesno ...

V vsaki stvari je bila pred časom. Pionirka. Tako kot je revolucionirala novinarstvo, je revolucionizirala tudi pogled na meditacijo, na medicinsko hipnozo, na kognitivno znanost, ozaveščala o novih knjigah na področju psihologije in znanosti. Kot prostovoljka in ambasadorka hospica je želela detabuizirati smrt, zavzemala pa se je tudi za boljši odnos do starejših, bolnih in umirajočih. Ambasadorka radostnega staranja, ko smo še malo z dvigom obrvi mislili, kaj še pride na vrsto, dokler nismo sami prišli v tisto radostno obdobje.

Revolucionarka šolstva, njene ideje med pandemijo, ko so se šole zaprle ter smo otroke za cele dneve potisnili pred zaslone računalnikov in telefonov. Opozarjala je na to, s čimer se pedopsihiatri in klinični psihologi ukvarjajo zdaj: s pandemijo motenj v duševnem zdravju, tesnobe in anksioznosti.

**

Manca, Manca, Manca. Vsak je imel o njej svoje mnenje. Zdaj se zdi, da si jo vsak od nas lasti. Ona je rekla, da je ljubila vse. Tiste, ki so jo morda kritizirali, še malo bolj, zanalašč.

Govorila je, včasih celo pridigala, raje širila svojo neusahljivo vero v umetnost, v poezijo, v ... In rada se je lepo oblekla. Tudi to v določenem obdobju komu ni bilo všeč. Ko jo zagledam na fotografiji z uhani Fride Kahlo, me ponovno stisne v srcu. Spomnim se večera v Švicariji, kjer jih je nosila, s ponosom, in predstavljala svoje drage umetnike.

V času od leta 2019, ko so ji diagnosticirali raka, je dokazala, da je vse tisto, o čemer je pisala in govorila pred tem, začela zares živeti. Opremljena z živo teorijo je z enako radostjo, silo in brez strahu stopila v bolezen.

Bila je odločno proti evtanaziji. Tudi zaradi njenih osebnih izkušenj ob umirajočih. »Še zadnjo minuto se lahko zgodi odpuščanje, sprava, odrešilni ljubezenski objem, še zadnjo minuto je čas in je smisel bivanja!« je rekla. 

**

V javnem življenju je dajala vtis, da ve vse o vsem; enako odprto je govorila o Bogu, ljubezni, seksu, knjigah, mističnih pesnikih, o smrti … »Je kaj, kar je tudi zanjo ostalo skrivnost?« sem jo vprašala za Sobotno prilogo. »Mar ni včasih tako, da s pretiranim govorjenjem lahko uničimo skrivnost?« sem jo vprašala v oddaji na TVS. »Skrivnosti ne moremo uničiti. Skrivnost ostaja skrivnost. Smrt je še vedno skrivnost. S tem, da o njej govorimo, jo približamo, se morda osvobodimo strahu,« je rekla s tistim njenim nasmehom. 

FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

»Zato jo lovim v besede, ki se te skrivnosti v redkih mističnih trenutkih rahlo dotikajo, sicer pa ni izgovorljiva. Morda pa sem dobila raka v čeljusti in zdaj oteženo govorjenje tudi zato, da bom manj govorila? Tudi to je skrivnost. Kajti povsem mogoče je, da življenje hoče, da govorim o vsem tem še več? Morda manj v medijih in več v knjigah?«

Ob vseh vlogah, ki jih je preigrala, je treba omeniti tudi vlogo »navdihovalke«, muze. Maršal Tito se je zaljubil v njen filmski lik in jo klical »moja Breza«, Danilo Kiš, Marjan Rožanc, Rudi Šeligo so ji posvetili svoja dela ... 

»Veliko zgodb slišim prav zdaj, ko se mi ljudje zahvaljujejo za to, na kar sem jaz seveda že pozabila. Pomeni, da sem posejala kar nekaj dobrih semen, kajne?« je rekla v najinem zadnjem pogovoru za Sobotno prilogo. In zdi se, kot mi odgovarja prav zdaj. »In to je naše poslanstvo: biti navdih za druge,« je rekla. »Tudi jaz sem to, kar sem, zaradi mnogih mrtvih in živih, ki so me navdihovali in me še.«

**

Če sklepam po najini korespondenci, jo je v zadnjih letih najbolj ganilo to, da so njene srčnice Iz trebuha do neba in Iz neba do dna našle pot do toliko src in, ja, tudi to, da so jo kot pesnico prepoznali tudi v nekaterih pesniških krogih.

Srčnice, takrat se mi je to zdela nenavadna skovanka, Mančina pač. Ampak to je bilo zaradi njene skromnosti, veliko preveč je vedela o literaturi, da bi si drznila svojim pesmim reči poezija, pravi Tina.

Pisatelj in njen dopisovalec v knjigi Nagovori tišine Dušan Šarotar je vedel, da je pesnica. To ji prizna ne samo v čudoviti spremni besedi njene zadnje zbirke poezije, ampak tudi v svojem zadnjem pismu za Air Beletrina: »Bila si mama, profesorica, žena, bralka, novinarka, spremljevalka umirajočih, babica, občudovalka knjižnic, vrtov in samote, medijska Zvezda, zvesta prijateljica, zaupnica, politična aktivistka, bolnica, raziskovalka duhovnosti … slavna igralka in znanka s ceste, gledališča ali kina, a naposled si postala, ljuba Manca, velika pesnica.« Dušan ve, koliko ji je to pomenilo.

**

Kar se razdajanja tiče, je bila prvakinja. Razdajala se je kot Kristus, vsakemu košček sebe, košček srca. Sreča, da ga je imela toliko, neskončno. Morda ga je kdaj zmanjkalo, o tem ne vemo nič. Vemo samo, da se je umaknila v samoto, v tišino, da se je spet zaraslo, zacelilo in je znova s svojim značilnim korakom stopila med ljudi. In se potem spet umaknila, v zadnjem času najraje k prijatelju patru Karlu Gržanu na Konjski Vrh, kjer sta bila lahko samo tiho, kot je rekla.

»Dnevi z Manco so bili v blagospokojnosti začinjeni z veliko njene modrosti in tudi naukov v skrbi za telo in dušo,« mi je rekel Karel Gržan zjutraj. »Ko je opazila moje plitko dihanje, mi je rekla: Počasi izdihni in potem globoko vdihni. Teh njenih besed sem se spomnil, ko je počasi izdihnila tuzemeljski dih in globoko vdihnila to, kar je večno in srečno, kot je zapisal Tone Pavček. Manca je zaznamovala čas in prostor kot dobra zgodba. Pustila je sled, da bi bili to tudi mi.«

FOTO: Blaž Samec/Delo

Kaj jo je intimno najbolj gnalo? Vprašam Tino – če kdo, ve ona. 

»Če bi vprašali njo, je vedno rekla, da je skupni imenovalec vsega njenega delovanja – ljubezen. Ljubezen do življenja, do soljudi, ljubezen do poezije, do bivanja, do Boga, ljubezen v vseh barvah in odtenkih, tuzemskih in onostranskih.

Kdaj je bila najbolj srečna?

Spet za hip pomolči. »Mislim, da dejansko takrat, ko se je čutila eno z nečim presežnim, ne nujno samo v mističnem smislu božanskega, ampak tudi v sebi, v soljudeh, prek delovanja za neko širše skupno dobro. Javno dobro. Zanjo je bilo morda najbolj izpolnjujoče, kadar je imela občutek, da deluje za druge.«

**

Ko to pišem, se odpravljam na njen pogreb. In še vedno ne verjamem. A dež je prenehal, zdi se, kot da se bo pokazalo sonce.

Tako, kot je rekla. Živela bo v ljubezni. Nenehno. To je tisto, kar ji dolgujemo. Zato bo njen pogreb praznovanje ljudi, ki se zavedajo, da smo metulji.

Zaradi Mance zdaj, na koncu, občutim hvaležnost za mnoge stvari. Tudi to, kako pomembno je, da si navdih in da si dovoliš biti navdihnjen: od življenja, poezije, sončnega vzhoda, rože, od pogleda v oči tistemu, ki odhaja, in tistemu, ki prihaja. In morda se tudi zaradi tega njenega zadnjega dejanja v resnici ne bojim več smrti. To je njeno darilo. Poleg knjig, sploh obeh knjig pesmi, Darov minevanja in Nagovorov tišine.

Njeno zadnje sporočilo. Njen manifest. Zato je rekla: Oblecite se v belo.

V Belo. Bela je barva smrti, ker se vračamo v stanje, ko bomo spet prišli nazaj kot nepopisani listi papirja in ponovno odkrivali, kdo smo. Morda bomo enkrat takrat, morda čez sto let vzeli iz knjižnice, ki bo v drugačni obliki, njeno knjigo in prebrali njen stavek, ki se me je morda najbolj dotaknil: »Ne verjamem, ampak vem, da je ljubezen močnejša kakor smrt. Poznam jo, belo smrt, prijateljico, mojo najboljšo učiteljico. Vsega me je naučila, kar mora človek vedeti, preden sam zapre oči in se spremeni iz gosenice v metulja.«