Kako naj zvadiš neznano
Tesno povezana jazzovska skupnost po svetu se vedno čustveno odzove ob novici o smrti iz svojih vrst. Ko umre velikan, kot je bil Wayne Shorter, ki je 65 let navdihoval glasbenike po vsem svetu, spomini in izlivi ponižnega spoštovanja ter globoke žalosti preplavijo družbena omrežja.
»Moj najboljši prijatelj je v večnost odšel s srcem, polnim poguma, ljubezni in sočutja do vseh ljudi ter čuječim in radovednim duhom. /…/ Kot človek je bil nenadomestljiv in dano mu je bilo, da se je dotaknil vrhunca odličnosti kot saksofonist, skladatelj in nazadnje avtor mojstrsko izvedene opere Iphigenia. Pogrešam ga in njegove waynizme. Njegov duh bom vedno nosil v srcu,« je zapisal pianist Herbie Hancock, s katerim sta soustvarjala v tako imenovanem drugem slavnem kvintetu Milesa Davisa v šestdesetih letih prejšnjega stoletja.
Če je jazz religija, je (bil) Wayne Shorter gotovo eden od bogov. Slovel je po svojih kompozicijah, glasbenih mojstrovinah, ki so gradniki jazzovske DNK. Njegova zgodnja leta je zaznamovalo delo z dvema legendama, bil je eden od jazzovskih odposlancev Arta Blakeyja in, kot rečeno, član zvezdniške zasedbe Milesa Davisa, ki se ji je pridružil leta 1964. Že zgodaj na svoji karierni poti se je uveljavil kot izvrsten skladatelj.
Je avtor številnih znanih in prelomnih jazzovskih skladb, kot so, Nefretiti, JuJu, Night Dreamer, Speak No Evil, Palladium in Footprints. Tako, Footprints (v prevodu Stopinje), nosi naslov tudi njegova avtobiografija, v kateri spregovori skozi zapiske in observacije novinarke Michelle Mercer, ki je poskušala ujeti njegovo glasbeno in spiritualno esenco. »V pogovoru Wayne nima veliko potrpljenja za površinsko kramljanje in vsakodnevne banalnosti,« nekje na začetku knjige ugotovi biografinja. »Ne kaži mi nečesa, kar sem že videl, in ne govori o stvareh, ki jih oba že poznava,« so bile njegove besede in način razmišljanja, ki se ga je nalezel od Milesa Davisa, sam pa ga nadgradil z budističnimi nauki, ki poudarjajo učenje, spoznanje, sočutje in prebujenje. Sorodno spiritualno dušo je našel v Johnu Coltranu, s katerim sta se v želji po osvobojenosti poigravala z mislijo, kako bi bilo, če bi lahko govorila »nazaj« ali pa začenjala stavke na sredini in šla od tam v obe smeri hkrati. Te ideje sta nato udejanjala in razvijala v jazzovskemu vokabularju.
Samosvoj, edinstven, neponovljiv
Od številnih drugih glasbenikov se je razlikoval po tem, da se nikoli ni silil v ospredje. Bil je samosvoj, edinstven, neponovljiv. »Mislil sem, da si nesmrten in da ta dan ne bo prišel nikoli,« se je od svojega velikega vzornika na instagramu poslovil naš saksofonist Jure Pukl, ki na fotografiji nasmejan sedi ob sproščenem Waynu Shorterju. Srečanje z njim mnogi opisujejo kot tako rekoč religijsko izkušnjo. Obdajala naj bi ga mistična aura, ki je človeka menda navdala s takojšnjim globokim spoštovanjem. Govoril je v metaforah, aforizmih in se izogibal neposrednim odgovorom na še tako skrbno postavljena vprašanja. Bil je eden večjih filozofov jazzovskega panteona. Rad je rekel: »Jazz pomeni, izzivam te,« so se spomnili te dni v New York Timesu. Zanj je svoboda pomenila življenje brez strahu, vodilo njegovega kvarteta, s katerim je igral 20 let, pa je bilo »brez (varnostne) mreže« (Without a Net je bil tudi naslov albuma iz leta 2013). Band, ki so ga sestavljali pianist Danilo Perez, basist John Patitucci in bobnar Brian Blade, menda ni nikoli skupaj vadil, vsa glasba je temeljila na improvizaciji in kolektivni energiji. »Kako naj vadiš neznano,« je dejal.
Izjemni glasbeni inovator je glasbo skoraj sedem desetletij potiskal naprej in jazzovske korenine bogatil z novimi glasbenimi žanri. V sedemdesetih – časih glasbene fuzije – je z Joejem Zawinulom ustanovil Weather Report, ki je petnajst let predstavljal pojem fusion jazza. Kot alkimist je ustvarjal žlahtne spojine jazza, latinskoameriške glasbe, rocka in tudi popa.
Opera Iphigenia
Pred nekaj leti se je zaradi zdravstvenih težav umaknil z odra, a je ostal dejaven kot skladatelj. In prav v zadnjih letih se je lotil največjega skladateljskega zalogaja – opere Iphigenia, za katero je libreto spisala basistka Esperanza Spalding. »Osupljiva poetično radikalna mešanica jazza in klasične glasbe, ki posodablja Evripidov mit in subvertira mizogino in militantno narativo, vsiljeno ženskim junakinjam pripovedniškega in literarnega kanona«, je pred dvema letoma dočakala premierno uprizoritev. Nekaj zaslug za to gre tudi slovenskemu bobnarju Žanu Tetičkoviču, ki je z Waynom Shorterjem sodeloval kot del tima kopistov, ki je njegove notacije prepisovala v računalniški program.
»Delati kot notni kopist s takšno legendo, kot je Wayne Shorter, je bila zame kot skladatelja in aranžerja resnično izjemna in lahko rečem, na tako visokem nivoju, neponovljiva izkušnja. Zapomnil si jo bom za vse življenje. Skoraj dve leti sem vsak teden dobival na roko napisano partituro – videti to čudovito pisavo, njegove opombe, misli, videti, na katerih mestih je šlo »gladko«, na katerih z malo več »muke«! Poskušal sem razumeti in predvideti večjo strukturo v samih začetkih tega velikega dela in se ob tem res ogromno naučil,« je ob pretresljivi novici za Delo povedal Žan Tetičkovič. »Celoten proces je bil sicer zelo zahteven, vloženega je bilo veliko dela, seveda ga je največ opravil skladatelj, garali pa smo tudi trije kopisti, ki smo si med seboj podajali partituro, sprejemali tudi manjše kreativne odločitve, kakšno noto tu in tam tudi popravili ter imeli priložnost tudi poklepetati z legendo, s katero smo sicer med delovnim procesom vzpostavljali stik prek posrednika,« je še dodal Tetičkovič.
Žalostna novica je odjeknila v četrtek in iz Los Angelesa pretresla svet. Wayne Shorter se je poslovil, star 89 let. Njegova zapuščina presega lovorike in častna priznanja, med katerimi je tudi dvanajst grammyjev.
