Pet čutil, dve babi in dve doživetji

Domačinki Amanda Kladnik in Maja Žerovnik pod imenom Babave snujeta edinstvene turistične zgodbe.
Fotografija: Amanda Kladnik in Maja Žerovnik želita z doživetji, ki jih prirejata, spet vzpostaviti odnos človeka do narave, do kulture, ki se vse bolj izgublja. FOTO: Tomo Jeseničnik
Odpri galerijo
Amanda Kladnik in Maja Žerovnik želita z doživetji, ki jih prirejata, spet vzpostaviti odnos človeka do narave, do kulture, ki se vse bolj izgublja. FOTO: Tomo Jeseničnik

Če vas pot iz Ljubljane odnese mimo Kamnika in čez prelaz Črnivec, se boste pripeljali do mogočne, največje katedrale v Sloveniji, po kateri je najbolj znan Gornji Grad, ki je bil nekdaj pomembna rezidenca ljubljanskih škofov. Tik ob glavni cesti boste našli tudi zeliščarno. V njej se ob magičnih aromah rož z nekdan­jega benediktinskega vrta rojevajo zanimive zgodbe, pravzaprav doživetja, kot danes radi rečemo. Predvsem pa se v njej spet prebuja turistični utrip z bogato kulturno in zgodovinsko dediščino tega kraja.

image_alt
V labirintu, ki so ga v 350 letih ustvarili rudarji

Zadnjih nekaj let se namreč za to trudita Amanda Kladnik in Maja Žerovnik, domačinki, ki sta se preselili, vrnili in naposled našli v tem kraju, sprevideli vse njegove lepote, naravne in zgodovinske danosti ter ustvarili vizijo, ki jo uresničujeta pod imenom Babave. Čeprav – malo za šalo, malo zares – pravita, da marsikdo v njunem kraju še danes ne ve, kaj točno počneta, sta v samo nekaj letih (kot edini zasebni ponudnik pri nas) zasnovali že svoj drugi inovativen turistični projekt, ki ga je Slovenska turistična organizacija (STO) uvrstila na seznam edinstvenih doživetij. Gre za butična, avtentična petzvezdična doživetja izvirnih prizorišč, pristnih stikov in čutnih spominov, seveda v skladu s trajnostnimi načeli delovanja v turizmu.

Gornji Grad je bil nekdaj pomembna rezidenca ljubljanskih škofov. FOTO:Jure Korber
Gornji Grad je bil nekdaj pomembna rezidenca ljubljanskih škofov. FOTO:Jure Korber

»Najino izhodišče je naravna in kulturna dediščina kraja, rdeča nit pa so zelišča. Nisva se toliko osredotočili na njihove zdravilne učinkovine, temveč bolj na vsestransko uporabo in senzoriko. Da ljudi spomnimo, kako jih lahko uporabijo. Ko pijemo čaj, prebudimo svoja čutila. Pitje skodelice čaja je lahko nekaj posebnega, drugačnega,« pripovedujeta o prvem nagrajenem petzvezdničnem doživetju Zeliščna čarovnija v Savinjski dolini. Ta je zrasla na zapuščenem travniku za katedralo sv. Metoda in Fortunata, ki sta ga v dogovoru z župnikom in ključarji dobili v uporabo in v tesnem sodelovanju z zavodom za varstvo kulturne dediščine v Celju spremenili v zeliščni vrt, ki zdaj rojeva nove zgodbe.

Človek si zapomni občutke

To ni klasičen turistični ogled. FOTO: Tomo Jeseničnik
To ni klasičen turistični ogled. FOTO: Tomo Jeseničnik
Ena teh je Savinjski duhovni umik, ki sta ga zasnovali v sodelovanju z Razvojno agencijo savinjsko-šaleške regije. »Kulturno dediščino smo želeli obiskovalcu predstaviti na malo drugačen način. Želeli smo stopiti stran od standardnega turističnega vodenja in podajanja informacij. Te si obiskovalec težko zapomni predvsem zaradi izjemno kompleksne zgodovine kraja. Zapomni pa si občutke in to, kako neko stvar doživi. Imamo zanimivo arhitekturo, stavbe iz 15. stoletja, pestro zgodovino. Vse to obiskovalcem predstavimo s pomočjo senzoričnih povabil, ki prebudijo vsa nijihova čutila,« je povedala Žerovnikova.

Doživetje se začne na širokem pročelju pred mogočno katedralo. A daleč od tega, da gre za klasični ogled cerkve. Dekleti svoje goste spodbudita, da prisluhnejo, začutijo, otipajo in se s pomočjo senzorike sprehodijo po zgodovini tega prostora, od časov benediktincev do obdobja ljubljanskih škofov in zelo pestrega življenja na prelomu 19. stoletja, ko je imel Gornji Grad status mesta, v tem obdobju pa je živel tudi izumitelj Anton Jamnik, gornjegrajski Leonardo, inovator, slikar, fotograf.

»Dobimo se ob vodnjaku, kjer goste čaka presenečenje. Orišemo jim, kakšno je bilo nekdaj notranje dvorišče baročnega dvorca ljubljanskih škofov. Ostal je še del graščine, sicer pa podoba ni takšna kot nekoč. Spodbudimo jih, da se umirijo, predajo domišljiji in tako bolj zaznajo prostor,« je Maja orisala začetek popotovanja in dodala, da imajo nekateri s tem malo težav, si pa lahko tudi na zaslonu ogledajo ta sprehod skozi zgodovinska obdobja.

Kadila za zdravje

Obudili sta zeliščni vrt, ki izvira iz 15. stoletja. FOTO: osebni arhiv
Obudili sta zeliščni vrt, ki izvira iz 15. stoletja. FOTO: osebni arhiv
Nato se sprehodijo do obrambnega stolpa, ki je eden najstarejših objektov v kraju. V delu nekdanjega obzidja je delavnica kadil. »Na tej postaji prebudimo voh. Spoznamo tri vrste kadil; dve, ki sta bili značilni za čas benediktincev in ju v cerkvi uporabljajo še danes, in našo domačo alternativo,« je razkrila Amanda in se poglobila tudi v uporabo kadil v preteklosti. »Ko začneš raziskovati, ugotoviš, da se nobena stvar ni uporabljala brez razloga. V preteklosti higiena ni bila na visoki ravni, veliko bolezni je bilo, in ko se je množica ljudi zbrala v majhnem prostoru v cerkvi, so uporabljali kadila. Delujejo namreč antibakterijsko, razkužujejo prostor. Dve najbolj značilni zelišči za kadila sta bosvelija in mira – gre za kombinacijo, ki jo po navadi lahko zavohamo v cerkvi.«

V povezavi z zelišči najprej pomislimo na čaj, a tudi s kadili in samimi vonjavami lahko zelo vplivamo na počutje in zdravje nasploh, še pripovedujeta. »Tako kot ima čaj svoje učinke, jih imajo tudi kadila. Zanimiva se mi zdi dobra misel, to je naš divji origano. V preteklosti so šopek teh zelišč gospodinje nosile zataknjen za predpasnik, da jih je ubranil pred zlimi duhovi. Če so se doma sprli, je gospodinja vrgla šop zelišča na kurišče, da bi ta ogenj pomiril strasti v hiši – priklical nazaj dobre misli.«

Katedrala v zvočni kopeli

Sledi vstop v katedralo – z zavezanimi očmi. Medtem ko nekdo igra na orgle, se začne zvočna kopel ob glasbi po notnih zapisih in psalmih nekdanjih ljubljanskih škofov. »V prvem delu poslušamo, nato si snamemo prevezo in ob glasbi uživamo v veličini arhitekture, ki nas obdaja. Na subtilen in nevsiljiv način opomnimo goste, da vklopijo tudi druga čutila in notranjost katedrale doživijo drugače,« pripoveduje Maja.

Maja in Amanda sta zeliščarno uredili sami. FOTO: Tomo Jeseničnik
Maja in Amanda sta zeliščarno uredili sami. FOTO: Tomo Jeseničnik

Izjemno pomembno jima je čutno zaznavanje prostora in to se vidi in občuti tudi v njuni zeliščarni v tršekem jedru. Vrsto let je bil to zapuščen prostor v zasebni lasti, ki sta ga pred 5 leti uspešno prenovili. Vdahnili sta mu dušo in nastala je zeliščarna. V ta svoj kotiček, v katerega sta skrbno vnesli trajnostno noto z materiali iz lokalnega okolja, izkušenimi domačimi mojstri in unikatnimi izdelki, goste v sklopu duhovnega umika povabita tudi na pogostitev. Rdeča nit so kajpak lokalne sestavine. »Ena od njih je ajda, ki je bila na Slovenskem v pisni obliki najprej omenjena prav v Gornjem Gradu. Za ta prostor je značilna tudi postrv,« povesta o inovativni pojedini po starih savinjskih receptih v sveži preobleki.

Obisk, ki pusti najmočnejši vtis

In nato vrhunec doživetja. Iz Gornjega Grada obiskovalce odpeljejo na Samostanski hrib v Nazarjah, kjer domujejo sestre klarise. Vstop v eno najbolj zaprtih verskih skup­nosti pri nas je tisto, kar pusti najmočnejši vtis. »Odprt in iskren pogovor s sestrami velikokrat odpre vprašanje: kdo je bolj svoboden – mi ali one, ki so zaprte?« je pomenljivo dejala Žerovnikova. Marsikdo ob tej izkušnji obstane v tišini, ob globokem sporočilu in intenzivnem doživljanju njihove (in hkrati lastne) zgodbe. Dekleti pravita, da bi takšno izkušnjo priporočali vsem, toda … Savinjski duhovni umik nikdar ne bo del množičnega turizma. Gre za edinstveno butično doživetje, razpisano le nekajkrat na leto.

»Hvaležni sva župniji, gospodu župniku ter sestram klarisam, ki so prisluhnili in nam dali priložnost, da lahko zasnujemo to doživetje. So pa to izjemne lokacije, ki imajo svoj ritem, namen in poslanstvo, zato prostora za masovni turizem tu absolutno ni. Doživetje bo na voljo le parkrat na leto v naprej določenih terminih. Verjameva, da bo privabilo tiste goste, ki stvar razumejo in jo spoštujejo,« skleneta pogovor ob čaju v svoji zeliščarni.

Bistvo duhovnega umika je preobrazba gosta. Da mu misliti. Ga umiri in mu pomaga, da se vrne sam k sebi in začne tudi razmišljati sam o sebi, o prostoru, o času, o okolici – sploh danes, ko tako hitimo, da ne vidimo ne levo ne desno. »Spet želiva vzpostaviti odnos človeka z naravo, s kulturo, ki se vse bolj izgublja. Savinjski duhovni umik je gotovo eden od načinov, kako ga spet doseči.«

Preberite še:

Komentarji: