Za uvedbo drugega tujega jezika v obvezni program
Spoštovani minister za vzgojo in izobraževanje dr. Darjo Felda, spoštovani v. d. generalnega direktorja Direktorata za predšolsko vzgojo in osnovno šolstvo Rado Kostrevc, spoštovani člani strokovnega sveta RS za splošno izobraževanje, spodaj podpisani ravnatelji in ravnateljice osnovnih šol, ki smo pet let izvajali poskus Uvajanje tujega jezika v obveznem programu in preizkušanje novega koncepta razširjenega programa v osnovni šoli in ga nadaljujemo po sklepu ministra že šesto leto, želimo javno opozoriti na nepreudarne in premalo strokovno argumentirane ter dokazane razloge za implementacijo drugega tujega jezika v 7. razred (tretje vzgojno-izobraževalno obdobje) v obvezni program. Ta odločitev vodi v nazadovanje slovenskega šolskega sistema, ki žal postaja po mnogih raziskavah vse manj primerljiv z evropskimi merili ter potrebami sedanje in prihodnje družbe.
V današnjem času, ko ljudje migrirajo, študirajo v tujini, potujejo po svetu, se začasno ali stalno zaposlujejo zunaj slovenskih meja, je znanje tujih jezikov izjemno pomembna kompetenca, ki bo marsikateremu posamezniku omogočila lažje sporazumevanje in olajšala oziroma izboljšala življenjsko eksistenco. Vsi strokovni delavci s področja razvojne psihologije in pedagogike vemo, da je prožnost in učljivost možganov za učenje tujega jezika in učenja nasploh največja v predšolskem in osnovnošolskem obdobju. Zato je toliko bolj pomembno, da že učencem v osnovni šoli od 7. razreda dalje omogočimo ob prvem tujem jeziku še drugi tuji jezik.
Sprašujemo se, ali si želimo na področju izobraževanja nazadovati namesto napredovati.
Naše izkušnje in povratna informacija profesorjev, staršev, predvsem pa učencev, ki so v času poskusa imeli drugi tuji jezik kot del obveznega programa in so zdaj že v srednji šoli, kažejo, da je v današnjem času znanje drugega tujega jezika izredno pomembno, prav tako pa je bilo omenjenim učencem v srednji šoli precej lažje nadaljevati učenje jezika, saj so imeli že dobre osnove.
V razpravah, ki so potekale proti uvedbi drugega tujega jezika v obvezni program, podajamo na podlagi naših dosedanjih izkušenj tehtne argumente pa tudi predloge za zakonsko uvedbo drugega tujega jezika v obvezni program za učence tretjega vzgojno-izobraževalnega obdobja.
Na podlagi šestletnih izkušenj (za nekatere osnovne šole še več, in sicer tiste, ki so bile vključene v projekt postopnega uvajanja obveznega drugega tujega jezika in so ga s šolskim letom 2012/2013 ukinili, vanj je bilo vključenih 159 osnovnih šol) uvajanja drugega tujega jezika lahko z vso strokovnostjo ovržemo trditve, ki nasprotujejo uvedbi drugega tujega jezika.
Dodatna obremenitev učencev: praksa kaže, da učenci niso obremenjeni zaradi samega pouka oziroma števila ur/predmetov obveznega programa, temveč zaradi vseh popoldanskih zunajšolskih dejavnosti (glasbena šola, šport, ples in drugo). Mnogo učencev zaradi vključenosti v zunajšolske dejavnosti nima prostega niti enega popoldneva v tednu. Nesporno je, da je otrok, ko pride domov s treninga ob 18. ali 19. uri, utrujen in ni sposoben več učenja v pravem pomenu, kar pomeni umirjen tempo, dovolj časa in poglobljeno učenje. Tako pa večina učencev hitro opravi domačo nalogo in preleti učno snov. Želje otrok in zahteve staršev so velike, saj si vsi želijo odličnih ocen. Učenci so v takem tempu tedne in mesece, kar se odraža v njihovi utrujenosti, stresu in zmanjšani motivaciji za učno delo. Dokaz, da je res tako, pričajo tudi številke učencev, ki imajo status športnika ali kulturnika. Najlažje je kot krivca označiti učitelje ali pa kar splošno šolsko preobremenitev.
Vsekakor se strinjamo, da so določene vsebine v učnih načrtih »balast«, vendar upamo, da se bo to s spremembami učnih načrtov spremenilo. Ne moremo pa mimo tega, da ne bi poudarili, da velika večina učencev nima dovolj razvitih delovnih navad in posegajo pa kampanjskem učenju. Učenje in sam proces učenja, da je otrok glede na svoje zmožnosti in sposobnosti uspešen, zahteva od njega trud, vztrajnost, odgovornost, mir in dovolj časa.
Pomanjkanje temeljnih znanj pri drugih predmetih: prepričani smo, da zaradi uvedbe drugega tujega jezika učenci ne bodo imeli premalo znanja na drugih področjih. Naj navedemo samo nekaj primerov: predmetnik osnovne šole predpisuje v tretji triadi, na primer v 8. razredu, samo 1,5 ure biologije in 1,5 ure geografije (veliko premalo za raziskovalno, terensko delo, zato učenci tudi ne izražajo interesa po zaposlitvah iz teh področij), medtem ko so predvidene za matematiko štiri ure in za slovenščino 3,5 ure. In kakšno je znanje materinščine naših učencev in kako so opismenjeni, ko končajo devetletno osnovno šolo? Odgovor poznamo vsi: zelo slabo. Zato nikakor ne moremo sprejeti razloga, da bi dve uri drugega tujega jezika na teden zmanjšali raven znanja pri drugih predmetih.
Samo v razmislek: morda bo treba razmisliti o številu ur posameznih predmetov v obveznem programu ali tudi morda o združitvi določenih predmetov. Ob tem je treba biti pozoren, saj vemo, da vsaka stroka oziroma predmetno področje stopi v bran svojim predmetom.
Glede na oba omenjena razloga predlagamo spremembe pri izvajanju obveznih izbirnih predmetov v obveznem programu.
Dosedanja praksa kaže, da se učenci bolj ali manj odločajo za izborne predmete s področja športa, likovnega ustvarjanja, računalništva, novinarstva, filma, robotike.
Težava pri izbirnih predmetih je, da učenec določen izbirni predmet lahko obiskuje samo eno leto in ne tri leta zapored. Menimo, da je to popolnoma nesmiselno, saj učenca v njegovi izbirnosti in interesu zaviramo. Če bi lahko učenec obiskoval izbrani izbirni predmet vsa tri leta, bi morda izkazal večje zanimanje za izbrano področje, razvil interes do določenega poklica, kar bi gotovo vplivalo tudi na njegovo izbiro srednje šole in posledično izbiro poklica.
Izbrati morajo dva izbirna predmeta (z izjemo učencev, ki so opravičeni zaradi glasbene šole).
Veliko učencev ima težave, ker se dejavnost, ki jo izberejo po svojem interesu, zaradi premajhnega števila prijav ne izvaja, zato se morajo vključiti v dejavnost, ki jih običajno ne zanima, ali pa poiščejo tako dejavnost, pri kateri lažje pridobijo dobro oceno.
Pogosto so učne vsebine izbirnih predmetov in vsebine interesnih dejavnosti zelo podobne.
Če zmanjšamo učenčevo obveznost pri izbirnem predmetu, se te ure preusmerijo med obvezni drugi tuji jezik.
Ugotavljamo, da je dovolj tehtnih argumentov, da se lahko drugi tuji jezik v obsegu dveh ur uvede v obvezni program in da se obvezni izbirni predmeti preusmerijo, morda celo pod okrilje interesnih dejavnosti.
Učenci v dvojezičnih šolah: predlagamo, da so dvojezične šole izjema, tako kot so že zdaj, in se jim četrtega tujega jezika ne ponudi. To se uredi z zakonom o osnovni šoli in s pravilnikom o normativih in standardih.
Učenci s posebnimi potrebami: za učence s posebnimi potrebami bi bil potreben individualni pristop in priprava programa glede na njihove sposobnosti in zmožnosti. Imamo primere, kjer ima učenec s posebnimi potrebami izrazite primarne primanjkljaje na učnem področju, je pa njegovo področje razumevanja in ustnega sporočanja v tujem jeziku odlično. Skupine učencev s posebnimi potrebami so v manjšini, zato bi lahko ti učenci imeli po zakonu o OŠ določene prilagoditve, tudi oprostitve učenja drugega tujega jezika, seveda če za to obstajajo indikacije, dogovor s strokovno službo, starši in učencem.
Učenci s tujega govorečega okolja – učenci priseljenci: osnovne šole se srečujemo s porastom vključevanja učencev priseljencev iz drugih držav, kar predstavlja za šole dodatno obremenitev, saj želimo za vsakega učenca ustvariti spodbudno in varno učno okolje. Za učence priseljence se trudimo, da se počutijo dobrodošle in podprte. Ne moremo zanemariti dejstva, da na državni ravni sistemsko za te učence ni poskrbljeno. To, da dobijo prvo leto šolanja dodatne ure slovenščine (približno tri ure na teden) in da niso ocenjeni, je veliko premalo. Za te učence bi morala država poskrbeti zunaj šole in jim omogočiti enoletno usposabljanje učenja slovenskega jezika, šele nato pa jih vključiti v šolski sistem oziroma osnovno šolo. Tako pa so otroci že naslednji dan po preselitvi dobesedno »vrženi« v šolo. Očitno je še premalo zavedanja, kakšno psihično obremenitev, napor, stres, čustveno stisko to pomeni za učenca tujca, ki popolnoma nič ne razume slovensko in je pri pouku približno 4–5 ur na dan, in to dan za dnem. In od njega se pričakujejo motivacija, interes, sodelovanje … To je po našem mnenju, četudi se sliši nesprejemljivo, nekakšno sistemsko nasilje nad otrokom. Strokovni delavci se na vse načine trudijo, da bi tem učencem čim bolj pomagali tako v osebnem razvoju kot pri razumevanju jezika in izobraževanju nasploh. Kljub vsem oblikam, prilagoditvam programa, dodatni pomoči v šoli in zunaj šole je to za uspešno integracijo naenkrat veliko preveč.
Tudi ta skupina učencev je opravičena in mora biti izjema pri učenju drugega tujega jezika.
Pomanjkanje strokovnega kadra: gre za trditev, ki je pogojena in vezana na posamezno regijsko območje. V regijah, ki mejijo na Avstrijo, Madžarsko in Italijo, po naših preverjanjih nimajo težav s kadrom. Težava se pojavi pri odločitvi, da bi uvedli kakšen drug jezik, na primer španščino, japonščino, kitajščino, hrvaščino, makedonščino. Prepričani smo, da bo treba prej kot za učitelje tujih jezikov načrtovati strategijo, kako rešiti kadrovske težave na področju pomanjkanja učiteljev za poučevanje kemije, fizike, biologije in računalništva. Poleg tega je velika težava tudi pomanjkanje tehničnega kadra.
Za konec. Ne moremo mimo tega, da ne izrazimo naše zaskrbljenosti glede delovanja slovenskega šolskega sistema v prihodnje. Živimo v času, ki temelji na potrebi in pričakovanjih po spremembah. Spremembe so nujne, ne le pri učnih načrtih, temveč tudi pri didaktiki in metodiki poučevanja ter nujnih spremembah predmetnika obveznega programa.
Sprašujemo se, ali si želimo na področju izobraževanja nazadovati namesto napredovati.
Zelo radi primerjamo dosežke naših učencev z dosežki učencev iz drugih držav, vendar ne moremo mimo dejstva, da smo začeli kar krepko zaostajati. Vse več evropskih držav si prizadeva na primarni ravni za uvedbo obveznega drugega tujega jezika in uvedbo predmetov, kot so državljanstvo, finančna pismenost in digitalna pismenost. Mi pa imamo vrsto neupravičenih pomislekov, zadržkov in razlogov, ko je treba v tretjo triado umestiti zgolj en predmet, in to je drugi tuji jezik. Učenje tujih jezikov omogoča otrokom, da bolje razumejo in spoštujejo druge kulture. To spodbuja medkulturno občutljivost, ki je v sodobnem, globaliziranem svetu zelo pomembna. Na izmenjavah so se veliko bolje povezali z vrstniki, kar je krepilo njihove socialne veščine in spodbujalo medsebojno razumevanje. Obenem pa smo bili deležni tudi reverzibilnega učinka – tujci so pokazali zanimanje za slovenščino.
Šole, ki si prizadevamo za pozitivne spremembe in v katerih nam je mar za sedanje in prihodnje generacije, moramo svojo dobro prakso in izkušnje žal dokazovati prek odprtega javnega pisma, namesto da bi nas odločevalci, ki pripravljajo šolsko politiko, pozvali h konstruktivnemu dialogu na nacionalni ravni. Sodelovanje in dialog sta ključna za uresničevanje pozitivnih sprememb v izobraževalnem sistemu.
Verjamemo, da kljub sprejetju določenih predlaganih sprememb zakona o osnovni šoli tudi pri odločevalcih – ministrstvu za vzgojo in izobraževanje obstaja pripravljenost za skupni dialog, izmenjavo mnenj in postopno uvedbo drugega tujega jezika v tretjo triado v obvezni program.
***
Helena Ocvirk, OŠ Olge Meglič, Mitja Vidovič, OŠ Hajdina, Jasna Brec, OŠ Breg, Peter Lešnik, OŠ Korena, Franc Kekec, OŠ Starše, Marija Osvald Novak, OŠ Lovrenc na Pohorju, Mija Penca Vehovec, OŠ Žužemberk, Rolando Lašič, OŠ Rače, Leo Čelofiga, OŠ Brezno - Podvelka, Suzana Plemenitaš, OŠ Dobje, Zdenka Keuc, OŠ Kungota, Jože Krušič, OŠ Ribnica na Pohorju, Andreja Ocvirk, OŠ Blaža Kocena Ponikva, Mateja Rožman, OŠ Otočec, Eva Raušl, OŠ Toneta Čufarja Maribor, Gyöngyike Kranjec, DOŠ Prosenjakovci, Andreja Košti, OŠ Sladki Vrh, Nataša Grošelj, OŠ Toneta Okrogarja Zagorje ob Savi, Suzana Deutsch, OŠ Fokovci, Uroš Burgar, OŠ Ivana Kavčiča, Kristina Renko, OŠ Ivana Skvarče Zagorje ob Savi, Aleksander Šterman, OŠ Ormož
Prispevek je mnenje avtorjev in ne izraža nujno stališč uredništva.
