Zakaj priporočamo cepljenje starejšim?
Staranje je programiran proces, v katerem se pri ljudeh telesne zmožnosti nekako od 35. leta dalje zmanjšujejo. Dolžina življenja je programirana lastnost posamezne biološke vrste, ki podobno kot druge lastnosti bioloških vrst (velikost, teža, število potomstva, način gibanja, način hranjenja ...) služi optimalnemu preživetju vrste. Procesi staranja programirano zajemajo vsa tkiva in telesne funkcije ter postopno manjšajo njihovo kapaciteto (rezervo) za prilagajanje večjim obremenitvam. Živali v naravnem okolju navadno že pri relativno majhnem zmanjšanju svojih fizičnih ali presnovnih zmožnosti niso več uspešne v boju za preživetje. Pri ljudeh zaradi kulturnih in družbenih sprememb preživetje ni več zelo odvisno od fizičnih zmožnosti, zato se življenjska doba daljša, staranje pa poteka bolj v odvisnosti od kritičnega zmanjševanja fizioloških (celičnih, presnovnih, imunskih, žilnih) zmožnosti, ki jih s higiensko in/ali medicinsko podporo ni mogoče ustrezno vzdrževati in podpirati. Starostna izčrpanost trebušne slinavke (diabetes 2) je bila, na primer, nekoč smrtna bolezen, ki zdaj z ustrezno podporo ne pomeni več usodnega krajšanja življenjske dobe.
Starejši od 60 let imajo v povprečju slabše odziven imunski sistem in se novim okužbam slabše upirajo. Imunske celice imajo v našem življenju genetsko programirano omejeno število »akcij«, ko premagujejo okužbe, zato se pri starejših ljudeh ta kvota nekoč izpolni in za okužbo proti povsem novim mikroorganizmom zmanjka obrambe. Vendar izčrpanje imunskih celic ni odvisno samo od let, ampak še bolj od celokupnega števila imunskih »intervencij« v življenju. Imunski sistem se hitreje, kot kažejo leta, »postara« pri ljudeh s kroničnimi vnetji, med katera prištevamo avtoimunske bolezni, kronične okužbe in tudi kronična vnetja žil (tudi pri debelosti, diabetesu).
Ali lahko izmerimo biološko starost imunskega sistema? Seveda lahko, pravzaprav jo v naših laboratorijih vsak dan rutinsko merimo, predvsem za diagnostiko otrok s sumom na imunsko okvaro. Njim se zaradi množice ponavljajočih okužb, ki jih ne zmorejo s svojo imunostjo že v kali zatreti, imunski sistem »postara« veliko prej, včasih še pred puberteto. Nobena infekcijska bolezen za organizem dolgoročno namreč ni dobra, princip treninga, ki velja v športu, v infektologiji žal ne drži. Vsaka okužba nas imunsko postara. Zato ljudem s sumom na imunsko okvaro odvzamemo nekaj mililitrov krvi in v njej izmerimo tudi delež »starih«, izčrpanih obrambnih celic, ki namesto napadalnih akcij proti mikrobom, povzročajo le še vnetje, ki bolj škoduje organizmu kot napadalcem. Tako »postarane« celice v primeru covida-19 na zavirajo virusne okužbe, ampak še pospešijo pljučnico in vnetje po vsem telesu. Prav tako lahko obrambne celice kar v inkubatorju soočimo s cepivi ali delčki mikrobov in izmerimo, koliko obrambnih protiteles in ubijalskih celic so preiskovanci zmožni narediti.
Zakaj pa namesto cepljenja najprej ne preverimo imunskega statusa proti covidu-19? Ker so cepiva daleč najbolj učinkovita, preprosta, dostopna in varna rešitev, medtem ko so testiranja imunskega stanja specializirane in zahtevne preiskave, namenjene predvsem odločanju, ali je otrokov imunski sistem tako okvarjen, da ga je treba »zamenjati« z zdravim imunskim sistemom dajalca (»transplantacija kostnega mozga«).
Cepljenje proti covidu-19 je najbolj preprost, varen in učinkovit način preprečevanja težje bolezni in njenih posledic. Glede varnosti in učinkovitosti cepiv proti covidu-19 danes težko najdemo utemeljene ugovore proti cepljenju. Po več kot 12 milijardah odmerkov in analizah, ki spremljajo na stotine milijonov cepljenih in necepljenih ljudi v državah, kjer (v nasprotju s Slovenijo) imajo elektronske zdravstvene kartone. Iz njih prihajajo jasni podatki o tem, da cepljeni bistveno pridobijo glede teže in posledic covida-19 v primerjavi z necepljenimi. Hkrati pa cepljenje ne vpliva na širjenje drugih bolezni, zaradi katerih bi ljudje prišli k zdravniku.
Seveda je bila daleč največja korist cepljenja pri prvem cepljenju, saj je bil prvi stik z novim koronavirusom ali ustreznim cepivom tisti, ki je najbolj pripomogel pri dolgoročni zaščiti pred težo in posledicami covida-19. Takrat je bilo neprimerljivo varneje narediti prvi imunski odziv proti covidu-19 s cepivom kot z okužbo, ne glede na starost ali zdravstveno stanje človeka.
Zdaj ko ni človeka, ki ne bi s cepivom ali okužbo vsaj enkrat seznanil svoj imunski sistem s sars-cov-2 in pridobil dolgoživečega imunskega spomina, še vedno velja, da je bolje preprečiti težje zbolevanje s cepljenjem kot doživeti neprijetnosti bolezni in tako preizkušati svoje zdravje. Predvsem pa to velja za starejše ljudi in pri njih to zanesljivo velja tudi za okužbo z različico omikron, čeprav je okužba s to različico klinično blažja, kot je bila s prejšnjimi različicami. Vsaj pet pred kratkim objavljenih študij v najboljših medicinskih revijah (Lancet, Jama, NEJM) je pokazalo, da v zadnjega pol leta cepljeni ljudje, starejši od 60 let, tri- do petkrat zmanjšajo tveganje za težjo obliko covida-19 (hospitalizacijo). Odločitev, ali bo nekdo tvegal težak potek bolezni ali si bo tveganje s cepljenjem bistveno zmanjšal, pa je odgovoren vsak sam.
Vsak bo imel na voljo cepivo in odgovornost za odločitev, ki bo samo njegova. Politika po vsem svetu je, na žalost teoretikov zarot, že skoraj pozabila na covid-19, ker se ji, po optimističnih scenarijih, verjetno ne bo več treba ukvarjati s kolapsom zdravstvenih institucij, za katere odgovarja pred volivci. Kar je politiki v resnici edina skrb. A to ne pomeni, da bo covid-19 izginil in da ni skrbi glede posledic omikrona za zdravje ljudi. Le da bo moral poslej vsak sam misliti na svoje zdravje in za zdravje bližnjih. Cepiva bodo na voljo in številne možnosti (samo)zaščite tudi. Na preizkušnji bomo samo še kot ljudje.
***
Alojz Ihan, dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.
