Poštarju je odklenkalo
Če bi v mojem domačem kraju danes hotela iti na pošto, bi naletela na zaprta vrata. Podobno je po drugih slovenskih mestih. Kolegica je pri tem cinično pripomnila, da v Idriji očitno nismo kupili dovolj kosilnic, kubikov peletov ali česa drugega iz asortimenta storitev Pošte Slovenije.
V resnici je (državno) podjetje že pred leti izgubilo svoj prvotni namen in se začelo namesto s kakovostno dostavo pošiljk ukvarjati z vsem drugim – prodajo nagrobnih sveč in umetnih krizantem ter loterijskimi srečkami. V dobi razbohotenega nakupovanja po spletu je potrošnik na milost in nemilost prepuščen GLS-jem in DPD-jem, pri katerih nikoli ne veš, kje ti bodo pustili paket.
Kakovost bivanja v kraju se ne meri le po tem, koliko asfalta je bilo položenega do posamezne hiše, čeprav marsikateri župan meni drugače in z besedo projekt opleta huje, kot je bivši predsednik republike s koso med nabiranjem glasov v predvolilni kampanji.
Nova stanovanja, delujoče primarno zdravstvo in prosta mesta v vrtcu so osnova. Bolj zahtevni želijo ob ponedeljkih odprte restavracije, ogrevane športne dvorane in možnost ogleda gledališke predstave, ki ne ponuja le prostaških šal na prvo žogo. Zelo zahtevni, recimo jim kar komplikatorji, pa bodo za nujno zlo po novem izpostavljali odprto poštno poslovalnico in delujoč bankomat.
Ko sem v otroštvu prepevala Čudežna polja in njihovo Poštar zvoni samo dvakrat, si nisem mislila, da v letu 2023 ne le da ne bo zvonil, pač pa da mu bo dokončno odklenkalo. Danes sicer nisem nič manj naivna – beseda decentralizacija je bila lani še kdaj izrečena. Odkar pa se je g. Golob skupaj z mehkim g-jem iz Nove Gorice preselil v Šiško, je upanje, da se bo svet zavrtel tudi zunaj meja Ljubljane, v meni dokončno umrlo.
