Aurelijev korenček

Spomenka mu ponuja Evrazijo in se sklicuje na Tita ... Saj! Kako se tega nismo prej spomnili!
Fotografija: Z viskijem bi naredili to vojno žlahtno. Foto Monticello Monticello/Shutterstock
Odpri galerijo
Z viskijem bi naredili to vojno žlahtno. Foto Monticello Monticello/Shutterstock

Ste pomislili, da bi tudi vi napisali kakšno odprto pismo? Morda vam uspe z njim rešiti Ukrajino, Evropo in svet. Še posebno zdaj, ko se kruh nenehno konkretno draži, Vladimir pa nam vsem po vrsti osle kaže: »Jutri vam še malo plina priščipnem.«

Ko je vrabcem jasno, da vojne ne bo tako hitro konec, potem vzamejo stvar v roke strici in tete. Eni pošiljajo kupe orožja Volodimirju, češ – naj se gredo Ukrajinci heroje. Vendar nismo opazili, da bi bilo Vladimirja kaj strah. Nasprotno, še raje tolče dalje.

Potem se pojavijo drugi strici, ki nas prepričujejo (kakšno zvezo imamo mi s tem?), da se z orožjem še nikoli ni nobena vojna končala in da je treba do Vladimirja na lep način, z lepo besedo, po človeško. Aurelio bi mu poslal korenčka, Spomenka mu ponuja novo celino Evrazijo in se sklicuje na Tita ... Saj! Kako se tega nismo prej spomnili! Ampak to bi bil Tito Hribar z napako: Broz je rekel Stalinu NE! In poslal staliniste na Goli.

Mogoče imajo mirovniki celo prav. Toda mene zanima, kako bodo to izpeljali. Bodo napisali pismo: »Dragi Vlatko, mi te imamo radi in te občudujemo.« Tajnica Vladove tajnice verjetno sploh ne bere pokvarjenih pisem z zahoda. Postavimo, da bo pismo vseeno preposlala nadtajnici, ta ga bo pokazala svoji babuški, ki se bo spomnila, da je nekoč mali Milan pošteno dal vetra njenemu prijatelju iz mladosti Slobodanu, zato se stvar lahko slabo konča: »Vnučka moja, njet! Pozabi na Slovence. Če Vladimiroviču samo omeniš razbijače Jugoslavije, vrže atomsko.«

V najboljšem primeru bo nadtajnica bratoma Jurijema odpisala: »Kakšen korenček ponujate?« Ma ne more potem Slovenija žrtvovati Triglavskega narodnega parka, Blejskega otoka, Postojnske jame z vsemi lipicanci in rejnimi knjigami vred, Portoroža s solinami, reke Soče z Ano Roš za pomočnico v Vladimirjevi kuhinji kar tako, za cenejši kruhek in plin. Tako poceni se pa ne damo.

Lahko mu dovolimo, da denacificira še milijon Ukrajincev, jim poruši vse hiše, spusti v zrak še na milijone ton CO2, nadaljuje gladomor do bridkega konca ali do izbrisa treh generacij ukrajinskega naroda. Lahko privolimo celo v Spomenkin evroazijski korenček, s katerim bi car poleg Azije dobil še Evropo. Če bi bilo Vladimirju res tako dolgčas, da tistega večera, ko bi se vrnil z lova na tigra, ravno ne bi imel pametnejšega dela in bi si v skrajnem primeru za kratek čas morda celo privoščil pogajanja, bi rekel: »Če bi me za ples na kolenih prosila vaša predsednica parlamenta, kot me je pred kratkim avstrijska ministrica, bi se morda še lahko pogajali. Ampak pisem popolnih tujcev ne berem. Se raje igram z inflacijo in stricem Bidnom.«

Strici kljub temu ne jenjajo. Morda bo pismo končalo v muzeju novejše zgodovine kot primer žrtvovanja slovenskih državnikov v tej asimetrični vojni, v kateri eni dajejo življenje, drugi pa jedo dražji kruh in pišejo pisma. Saj nikoli ne veš, kdaj pade Nobelova nagrada za mir.

Naš tajni agent je Vladimiroviču in Volodimirju že napisal odprto pismo (zdaj še išče podpisnike), naj se dogovorita za dansko-kanadsko varianto reševanja po zgledu viskijeve vojne na otočku Hans pri Grenlandu. Kanada in Danska sta (izmenjaje) vsako leto na tem otočku zakopali steklenico ali dve viskija. V 50. letih so na Hansu zakopali lepo zbirko najboljše ognjene kapljice, kar se je po vsem tem času vendarle izkazalo kot najžlahtnejša vojna vseh časov, saj smo dobili dragocen staran viski. Rusi in Ukrajinci bi seveda zakopali vodko in horilko. Vendar še ni povsem jasno, ali imata omenjeni žganici enak učinek kot viski.

Pri Hrvatih pa ni dvoma, da so jim pri vseh računih zmeraj, povsod in edino njim dolžni Slovenci. Zato je po njihovem mnenju nezaslišano, da jim Kranjci ne plačajo 150.000 evrov sodnih stroškov, ki so nastali v sodnem postopku na Sodišču EU, ker je Slovenija želela s pomočjo evropskih sodnikov prepričati Hrvate, naj spoštujejo arbitražno razsodbo.

Hkrati Hrvatom na kraj pameti ne pade, da bi sosedom plačali kak milijon evrov stroškov za arbitražo, ne glede na to, kaj je odločilo sodišče. Sodniki očitno niso vedeli za pravilo, ki velja na širšem Hrvaškem, da morajo vse zapitke zmeraj, povsod in absolutno plačevati zgolj Slovenci. Čudni ti sodniki, nimajo pojma o hrvaškem pravu. Pa je tako enostavno, saj ima samo en člen: »Neka plati Slovenac!« Še bolj so čudni Slovenci, ki se še kar naprej čudijo.

Preberite še: