S tokom Lahinje in lokalnih znamenitosti

Skrivnostna Bela krajina v jugovzhodnem delu Slovenije pričara vrsto podob, povezanih s pokrajinskimi, zgodovinskimi in kulturnimi posebnostmi. Ob omembi tega koščka države najprej pomislimo na brezove gozdove in belino tamkajšnjega apnenca, na zelenega Jurija in značilno narodno nošo ter na kulinarične dobrote, kot so domača jagnjetina in različne vrste štrukljev, belokranjska povitica in pogača, poprtnik oziroma kruh božičnik, ajdova potica in ajdov kruh s kislim mlekom. A eden najslikovitejših delov je Lahinja z okolico.



Lahinja je poleg Kolpe osrednja belokranjska reka, dolga približno 33 kilometrov. Ima več manjših izvirov v zatrepni dolini pod vasjo Knežina in se v glavnem izviru oblikuje v manjše jezero, vrezano v ilovnato naplavino. Za reko so značilni nizki strmci in meandrirajoča struga s številnimi rečnimi okljuki, pri čemer se Lahinja vse do sotočja s Kolpo pri Primostku mestoma globoko vrezuje v karbonatno osnovo. Rečna mreža je nesimetrična, ker reka večino površinskih pritokov dobiva le z ene, desne strani, zato je Lahinja na posameznih delih neplovna. Med Knežino in naselbino Pusti Gradec se na območju plitvega Krasa razprostira krajinski park Lahinja.



Park je leta 1988 za naravno znamenitost razglasila občina Črnomelj. Razprostira se na približno dvesto hektarih površine, pri čemer ga večji del (kar 70 odstotkov) prekrivajo travniki in njive, preostalo so mokrišča, listnati gozd in površine v zaraščanju. V okviru krajinskega parka sta bila ob ustanovitvi razglašena dva naravna rezervata, Nerajski in Lahinjski Lugi, ki sta pravzaprav močvirji in predstavljata preplet mokrotnih travnikov, nizkega barja in vlažnih depresij.

Za naravne spomenike so razglasili reko Lahinjo od izvira do vasi Pusti Gradec, potok Nerajčico z izviri Okno, Stepanjec in Krnica, izvir Topličico, izvirno jamo Pečino, kraško jamo Djud (Zjot) in udorno vrtačo Glušenko. Prav tako so bile za kulturne spomenike opredeljene številne druge lokalne znamenitosti, kot so arheološko območje pri Pustem Gradcu, cerkev vseh svetnikov z znamenitim zvonikom na preslico, Klepčev mlin in žaga, antično grobišče pri vasi Šipek ter gomilno grobišče pri vasi Veliki Nerajec.

Park je od leta 2004 uvrščen v evropsko območje Natura 2000 in v projekt Po poteh dediščine Dolenjske in Bele krajine, ki ga sofinancira britanska vlada. Tako v slovenskem kot v tujem prostoru postaja vse bolj prepoznaven in zaradi zavidljivo ohranjene naravne in kulturne zapuščine tudi edinstven.
 

Magnet za doživljajski turizem

Čudoviti svet Lahinje in okoliških vasi, ki so vse panoramsko razporejene na vzpetinah in terasah nad rečno strugo, je neizčrpen vir izzivov za preživljanje prostega časa. Pokrajina je vabljiva v vseh letnih časih in ponuja številne možnosti za pohodništvo, kolesarjenje, čolnarjenje in raziskovanje bogate kulturne dediščine.



Na območju parka je veliko kraških izvirov in studencev, nivo podzemne vode pa je le nekaj metrov pod površjem. Voda običajno prihaja na dan med skalnimi razpokami in drobirjem in marsikateri izviri so že sami po sebi vredni ogleda. Eden takih je, denimo, Zajem pri Belčjem Vrhu, ki so ga domačini skrbno uredili in obzidali. Včasih so v njem gospodinje prale perilo, predvsem pa so ga uporabljali za napajanje živine. Za sproščajoč izlet in ogled so zanimivi izviri Stepanjec, do katerega vodijo zidane stopnice, Krnica pod Velikim Nerajcem in Vidrina.



Naslednja velika zanimivost in presenečenje, povezano s pronicanjem vode skozi zemeljske plasti, so svojevrstni hipotermalni izviri s temperaturo med 18 in 19 stopinjami Celzija. Ob tektonskih prelomih prihaja skozi plasti naplavin tik ob strugi vodotoka na površje topla voda, ki se v površinskih plasteh meša s hladnejšo vodo Lahinje in Nerajčice. Eden večjih toplih izvirov je Topličica ob Lahinji pod vasjo Šipek, ki na svojo temperaturo opozarja že z imenom.
 

Jamarji in Župančičeva pot

Ker območje parka sooblikujejo mnogi kraški pojavi, od ugrezov, udornih vrtač, kraških kotanj do suhih jam, je obisk tukajšnjih krajev še posebej zanimiv za jamarje in druge ljubitelje podzemnega sveta. Ponorna kraška jama Djud s krajšim podzemnim tokom ima široko zevajoč vhod (kar pove že lokalno ime Zjot), ki vodi v prostorno dvorano z raznovrstnimi sigastimi tvorbami. Vhod v jamo je mogoč le ob nizkih vodah in v spremstvu izkušenega jamarja. V tolažbo tistim, ki se jim spust v jamo zaradi naravnih okoliščin ne bo posrečil, naj dodamo, da si jo je tudi od zunaj vredno ogledati. Pred vhodom je namreč občudovanja vreden naravni kamniti most.



Vsi, ki stavijo na univerzalnost pohodniških in rekreacijskih načrtov, bodo veseli Župančičeve poti, ki se vije skozi krajinski park. Pešpot vodi iz Dragatuša v Vinico, rojstni kraj pesnika in dramatika Otona Župančiča, po katerem se tudi imenuje. Prehoditi jo je mogoče v pičlih treh urah in si na koncu ogledati še Župančičevo rojstno hišo, kjer je od leta 1951 njegova spominska zbirka. Pešpot ni zahtevna, primerna je za pohodnike, kolesarje in celo jezdece.
 

K vodi in živobarvnemu vodomcu

Tisti, ki se želijo z vodo neposredno povezati in okusiti čare ter lepote pokrajine, se spomladi in poleti gotovo ne bodo odrekli čolnarjenju. Čoln si je mogoče izposoditi na okljuku Lahinje pri Klepčevi domačiji, kjer v skladu z željami zagotavljajo tudi vódene spuste po reki. Željam bodo ustregli tudi navdušenci nad kraljestvom rib, ki so v Lahinji nekaj posebnega. Ribji habitati so tu zelo raznoliki; tod domujejo številne ogrožene in redke vrste v Evropi: platnica, pezdirk, pohra, keslerjev globoček, navadna in zlata nežica, od drugih vrst pa velja omenite še raka koščaka, potočnega piškurja, močvirsko sklednico in vidro. Ribolov (z obvezno ribiško dovolilnico) je večinoma mogoč le s čolna, zato je bolj ali manj športno obarvan in pravcati podvig.



Naslednji nepogrešljivi znamenitosti, vezani na vodni vir, sta Klepčev mlin in žaga, ki stojita ob Lahinji v Pustem Gradcu pod masivno pečino. Mlin je bil zgrajen okoli leta 1900 in je eden redkih v Beli krajini, ki imajo izvrstno ohranjeno ogrodje. Od nekdanjih petih mlinskih kamnov delujejo le še trije, dva imata sejalnik in sito. Njegova posebnost je, da so mlinska kolesa skrita, in sicer so za lesenim ostenjem v pokriti lopi, kar je omogočalo nemoteno mletje tudi v mrzlih zimskih dneh, ko je voda pogosto zamrzovala. Poleg mlina stoji še lesena stavba žage venecijanke, ki je bila enako kot poslopje mlina zgrajena pred prvo svetovno vojno in je vse do danes ohranila svojo prvotno podobo. Kolesa mlina in žage so nameščena tako, da se za njuno delovanje uporablja isti vodni tok, mletje in žaganje pa sta mogoči tudi pri nizkem vodostaju. Mlin in žaga sta bila pred leti obnovljena in občasno še vedno obratujeta, zlasti za turistične namene.

Ko govorimo o krajinskem parku Lahinja, nas vseskozi spremlja voda kot pomembna geografska karakteristika tukajšnjega ekosistema. Na to nas opominja tudi razpoznavni znak parka, in sicer lik vodomca, ene najbolj živobarvnih ptic v Sloveniji, ki domuje v bližini rek, potokov in ribnikov. Če bomo imeli ob obisku parka posebno srečo in naklonjen dan, ga bomo morda ugledali na kateri od vej, preden bo v migljaju sekunde strmoglavil v vodo, nato pa v naslednjem hipu spet vzletel in nas očaral s pisanim perjem.