Niti tisoč metrov nima, ponuja pa razgled do Blatnega jezera
Boč s skoraj 980 metri nadmorske višine kot osamelec štrli iz zaključka pogorja Karavank in velja za zadnjo goro te gorske verige. Spomladi, ko gozd buhti v različnih zelenih odtenkih, je še posebej privlačna pohodniška točka. Poleg razgibane narave, travnikov, svojevrstne sestave in skrivnosti – tam je bila vojaška baza JLA – pohodnike nagradi z izjemnimi razgledi z vrha, kjer stoji njegov prepoznavni znak, 20 metrov visoki jekleni razgledni stolp.
Pogledi sežejo do Triglava, celotnih Kamniško-Savinjskih Alp, avstrijskega Gradca, Pohorja, Gorjancev in hrvaških hribov – v ostrih in jasnih zimah pa celo do Blatnega jezera. »Ne smemo pozabiti niti pogleda na slikovito porečje Dravinje, ki leno vijuga po dolini,« spomni Janko Kovačič, predsednik Planinskega društva Poljčane. Društvo, ki šteje nekaj več kot 500 članov, skrbi za 55 kilometrov planinskih poti, prav tako so lastniki razglednega stolpa in planinskega doma na Boču.
Na vrh Boča tudi s kolesom
Sicer pa na Boč vodi vsaj deset označenih planinskih poti. Izhodišča so v Poljčanah, Gabrniku, Kostrivnici, Rogaški Slatini, Makolah. »Severni pristopi so bolj strmi in krajši, medtem ko so poti iz drugih smeri daljše in manj strme. Čez Boč poteka Štajersko-zagorska krožna pot v skupni dolžini skoraj 77 kilometrov, ki se začne v Podčetrtku, vodi pa tudi po zagorskih gričih in vrhovih na sosednjem Hrvaškem. Poleg teh poti lahko pridemo skoraj do vrha tudi po gozdni cesti, planinski dom na Boču pa je dosegljiv še po lokalnih cestah iz Zgornjih Poljčan in Kostrivnice,« našteva sogovornik.
Čez Boč poteka Štajersko-zagorska krožna pot v skupni dolžini skoraj 77 kilometrov, ki se začne v Podčetrtku, vodi pa tudi po zagorskih gričih in vrhovih na sosednjem Hrvaškem.
Plezalna stena za najpogumnejše
Vse poti so dobro obiskane. Največ pohodnikov prihaja iz Zgornjih Poljčan po poti Čez Babo ali pa po Detičkovi poti – ta je manj zahtevna in primerna za družine –, obe se na Bočki ravni usmerita do planinskega doma na Boču, od tod pa se pohodniki lahko povzpnejo na vrh po krožni poti. Tam si na poti čez Balunjačo lahko privoščijo tudi krajše »feratanje«, vzpon po zelo zahtevni planinski poti, kjer je treba uporabiti ustrezno opremo.
Po geološki sestavi je Boč zelo raznolik, prevladujeta dolomit in dachsteinski apnenec, zato je pogorje znano kot najvzhodnejši del krasa pri nas.
Ta del je zaščiten kot krajinski park in vodovarstveno območje. Planota je razgibana, primerna za družinska srečanja, piknike in preživljanje prostega časa v vseh mogočih oblikah, pravi Kovačič. Pobočja so strma in porasla večinoma z bukovimi gozdovi, zato so še posebej lepa v pomladnih odtenkih.
Za Bočko ravan so značilni suhi travniki, ki dajejo zavetje in hrano živalim ter rastlinam, ki jih v tem delu Slovenije sicer ne najdemo. Med drugim na Boču uspeva velikonočnica, ki je letos kajpak že odcvetela. Tu jo je leta 1928 prvi opazil amaterski botanik nemškega rodu, rojen na Slovenskem. Nahajališče je podrobno opisal slovenski botanik prof. dr. Viktor Petkovšek leta 1952. Nekdanje večje območje razširjenosti velikonočnice v okolici planinskega doma na Boču je danes skrčeno na približno 1200 kvadratnih metrov.
Priljubljeni cilj domačinov
Na Boč se vsako leto povzpne do 40.000 obiskovalcev; med njimi so domačini, za katere je vzpon vsakodnevna rekreacija, prihajajo pa tudi planinci iz vse Slovenije, nekaj jih je celo iz tujine – priljubljen cilj je predvsem za hrvaške pohodnike.
Po geološki sestavi je Boč zelo raznolik, prevladujeta dolomit in dachsteinski apnenec, zato je pogorje znano kot najvzhodnejši del krasa pri nas. Veliko je vrtač, manjših jam, pogorje nima površinskega vodotoka, je pa neprecenljiv vir pitne vode za okoliško prebivalstvo. »Leta 1914 je D. Žunkovič poskušal dokazati, da je krajevno ozadje za legendo o gralu v pesnitvi o Parzivalu iskati prav v Boču, v jezeru v notranjosti gore, po katerem menda plavajo labodi. Ob močnem deževju in taljenju snega postanejo izviri v Studenicah posebno bučni, kar je bil za ljudi dokaz, da je Boč votel,« poudari Kovačič.
Ko je govor o Boču, pridejo na dan še druge skrivnosti. Ob hoji proti vrhu obiskovalec naleti na ograjo, na kateri piše, da je to strogo varovano vojaško območje. Slišati in prebrati je mogoče različne teorije o tem, čemu naj bi JLA služila notranjost Boča. Govorilo se je o raketni bazi, radarski bazi, da naj bi bila notri skrivna skladišča z orožjem, raketami … Menda niti vojaki, ki območje varujejo, ne vedo, kaj se skriva tam.
Kako so prestavili razgledni stolp
Boč ima dva približno enako visoka vrhova, ki sta med seboj oddaljena le pet minut hoje. Na enem so oddajniki in vojska, na drugem razgledni stolp.
Telekomunikacijski stolp so začeli graditi leta 1983, prav na mestu, kjer je bil razgledni stolp. »Z veliko težavami smo dosegli, da so razgledni stolp prestavili na sosednji vrh, območje telekomunikacijskih naprav in vojašnice pa ogradili z bodečo žico. Najprej je bolelo, potem pa smo se navadili na nova dejstva, saj nanje nismo imeli vpliva. Prej nadelane poti smo speljali ob ograji tako, da je bil vrh vseeno normalno dostopen. Po osamosvojitvi je slovenska vojska 'prepovedano' območje zožila na minimum,« opisuje sogovornik.
Dom žalik žena in Špelkinih razbojnikov
Prvi pisni viri o Boču menda segajo vse do leta 1200. Ljudi je enako privlačil takrat, kot jih privlači danes. Poseben je po zgradbi, postavitvi v prostoru, dogajanju v preteklosti in danes, pa tudi po rastlinskem in živalskem svetu. »Zaradi obilja dobre pitne vode so si ljudje tukaj postavljali domove in se za stalno naselili. Našli so tudi izvire mineralne vode, ki so nekoč prinašali ljudem nekaj zaslužka. Danes najdemo v naravi samo še en izvir,« pove Kovačič.
Pol ure nad planinskim domom je v pečinah na zahodnem pobočju Boča jama Balunjača, v kateri so po ljudskem izročilu bivale žalik žene, pozneje pa razbojniki, ki jim je poveljevala Orjaška Špelca. »Botanik Frölich je leta 1865 prvi objavil pripovedko o razbojnici Špelki, ki naj bi pred letom 1740 z 12 pajdaši ustrahovala vso okolico, dokler jih niso ujeli in na deželnem sodišču v Štatenberku obsodili. Špelka je bila obglavljena, a je še pred prijetjem v votlini na Boču zakopala naropane zaklade, do katerih pa ni mogoče prodreti, ker hude sape pogasijo vsako baklo,« o eni od legend pripoveduje predsednik PD Poljčane. Pripovedke so ohranile mikavnost vse do danes, pričajo pa, kot meni sogovornik, tudi o težki preteklosti naših prednikov.
Štajerski Triglav: Boč ali Donačka gora?
V bližini Boča, severno od Rogatca, je še ena markantna gora, sto metrov nižja Donačka gora (če se pogovarjamo z domačini, moramo paziti, da jo pravilno naglasimo: Donáčka gôra, op. a.). Sestavljajo jo trije vrhovi: Ženčaj, Resenik in vrh Donačke gore, ki je na njenem skrajnem zahodu.
Na Donačko pelje prva nadelana planinska pot v Sloveniji, ime je dobila po sv. Donatu – cerkev tega zavetnika stoji ob njenem vznožju. Njeno staro ime je Rogaška gora.
V zgodovino slovenskega planinstva se je, kot lahko preberemo na spletu, vpisala po svoji temni plati. Zaradi lege in zračnih tokov domačini rečejo, da imata na gori dež in strela mlade. Tragedija se je zgodila v 18. stoletju. Na njenem vrhu je namreč tedaj stala cerkev sv. Donata. Šestega avgusta 1741 je bila polna romarjev. Na vroč in soparen dan so se nad goro prikazali črni nevihtni oblaki, strela je udarila v cerkev in umrlo je 59 romarjev. Strela je bila tako silovita, da so se zvonovi skotalili navzdol po hribu, do tam, kjer danes stoji cerkev sv. Donata.
Med Bočem in Donačko je urejena planinska pot, dolga približno 20 kilometrov. Med gorama pa je zaslediti tudi nekakšno rivalstvo, obema namreč pravijo štajerski Triglav. »Štajerski Triglav je bil za vse nas, okoli Boča in severno od njega, vedno Boč. Slišali pa smo, da nekateri v bližini Donačke gore tako poimenujejo le to. Pri tem poimenovanju gre zato verjetno bolj za lokalni prestiž. Je pa Boč višji in si, po naše, bolj zasluži ta naziv kakor soseda,« razmišlja Kovačič.
Iz Planinskega muzeja Slovenije so nam pojasnili, da popolne enotnosti ni – da pa nekateri Donačko prav zaradi te dileme raje imenujejo vzhodni Triglav in tudi zato, ker ima, če se proti njej pripeljemo iz zahodne smeri, skoraj obliko piramide. Donačka sicer zaradi svojih treh vrhov res morda bolj spominja na najvišjo slovensko goro.
V arhivu Planinskega vestnika iz leta 2002 lahko ob vestički o pohodu osnovnošolcev iz Ljubečne razberemo, da so Boč imenovali štajerski Triglav. »Po Triglavu v Julijskih Alpah se v nestrokovni rabi z določujočimi pridevniki, ki izhodiščno ime specificirajo, imenujejo vrhovi na drugih območjih Slovenije. Obravnavamo tri zveze: štajerski Triglav, zasavski Triglav in vzhodni Triglav. Še vedno pa si niso edini, kaj je štajerski Triglav – Boč ali Donačka gora.« (Iz knjige Triglav 240, ZRC SAZU, 2018.)
