Sedimo za mizo z največjimi in pomagamo športu
S predsednikom Smučarske zveze Slovenije smo se pogovarjali o zanj uspešnem razpletu volitev mednarodne zveze.
Odpri galerijo
Enzo Smrekar ni skrival dobre volje ob izvolitvi v izvršni svet FIS.
FOTO: Voranc Vogel/Delo
Preden so se za smučarski svet začele počitnice, je napočil čas za volilni kongres mednarodne zveze – FIS. Dolga vladavina Švicarja Gianfranca Kasperja, predsednika neprekinjeno od leta 1998, se je iztekla, zamenjal ga je švedski poslovnež Johan Eliasch. Napočil pa je čas tudi za spremembe v izvršnem svetu omenjene krovne smučarske organizacije, v katerem je zdaj tudi prvi mož slovenske smučanja Enzo Smrekar.
Ha, poglejte, kako je s to realnostjo. Kanada ni uspela z novim predstavnikom kljub temu, da so predlagali Kena Reeda, bivšega tekmovalca, Španija je po desetletjih izgubila mesto, lahko bi bil v svetu Poljak, pa je zdaj razočaran, ker ga ni. Veste, pri takšnih volitvah je vedno več kandidatov, kot je razpoložljivih mest, zato do konca ne moreš biti prepričan o uspehu, pa četudi si vložil vanj precej energije.
Dejansko sem veliko stavil na osebne stike po vseh državah članicah. Drži, ni bilo tako pogostih srečanj na tekmah, zato pa sem bil zares aktiven prek vseh sodobnih komunikacijskih sredstev, začenši s sodobno oblikovano predstavitveno brošuro in nato s klici, zoom sestanki, whatsapp sporočili, video posnetkom nagovora. To je bilo dejansko ključno v boju za glasove. Po izvolitvi sem prejel na telefon prek 100 čestitk od vsepovsod.
Kaj drugega mi ni preostalo, saj sem si želel nadaljevati navzočnost Slovenije v svetu FIS, kar sem vam v preteklosti tudi razkril. Kjer je bilo dodatno potrebno, v približno desetih državah, so mi pomagali pri Olimpijskem komiteju Slovenije, s štirimi državami sem vzpostavil kontakt tudi ob pomoči diplomacije prek naših veleposlaništev na tujem.
Odnose je treba graditi in njegova pot je bila izjemna. Gospoda Kocijančiča so dejansko poznali prav povsod po smučarskem svetu in če bi bilo podobno nekaterim primerom iz preteklosti, bi me pač on predstavil na kongresu z besedami: »Hvala vam za dolgoletno sodelovanje, to je moj naslednik, prosim, da ga podprete.« Toda zdaj je bilo drugače. Sezono smo bolj kot ne spremljali od doma, omenjenega uglednega slovenskega športnega funkcionarja pa, žal, ni več med nami. Ni bilo druge, kot zavihati rokave in štartati od temeljev.
Najprej je treba vsekakor poudariti, da ne gre za funkcijo, ki koristi samo posamezni nacionalni zvezi. Gre predvsem za dobrobit mednarodnega smučanja in posledično tudi slovenskega, saj slednje uživa ugled med deželami, ki se resno ukvarjajo s panogami na snegu. Sedimo za mizo z največjimi in sodelujemo pri odločitvah pomembnih za prihodnost našega športa.
Johan Eliasch je prvi začel s kampanjo in v pogovorih z zvezami odprl vrsto pomembnih razvojnih vprašanj. Temu so sledili tudi ostali kandidati in vzpostavilo se je pričakovanje po spremembah. Na koncu je zmagal g. Eliasch, sicer lastnik uspešnega podjetja Head, ki je delegate prepričal, da je najbolj sposoben izpeljati pričakovane spremembe.
Pomembno je, da vse ohranjamo pod nadzorom in v skladu z razvojnimi načrti, v teh dneh potrjujemo proračune panog, pred poletjem bomo imeli zasedanje skupščine. Optimizem veseli tudi mene, saj je zelo pomemben za dobre priprave na olimpijsko sezono.
Gospod Smrekar, glede na ugled Slovenije med smučarsko srenjo tako po tekmovalnih uspehih kot tudi imenitnih prireditvah ter seveda še zapuščino Janeza Kocijančiča, vrsto let vplivnega predstavnika v svetu FIS, je bilo realno pričakovati, da boste med tistimi, ki jih bodo izvolili ...
Ha, poglejte, kako je s to realnostjo. Kanada ni uspela z novim predstavnikom kljub temu, da so predlagali Kena Reeda, bivšega tekmovalca, Španija je po desetletjih izgubila mesto, lahko bi bil v svetu Poljak, pa je zdaj razočaran, ker ga ni. Veste, pri takšnih volitvah je vedno več kandidatov, kot je razpoložljivih mest, zato do konca ne moreš biti prepričan o uspehu, pa četudi si vložil vanj precej energije.
Kako ste se vi pravzaprav lotili teh volitev glede na to, da je za vami – kot seveda tudi vsemi drugimi – povsem drugačna sezona od običajnih, saj ste bili zaradi posebnih ukrepov v boju s pandemijo le redko na prizoriščih dogodkov?
Dejansko sem veliko stavil na osebne stike po vseh državah članicah. Drži, ni bilo tako pogostih srečanj na tekmah, zato pa sem bil zares aktiven prek vseh sodobnih komunikacijskih sredstev, začenši s sodobno oblikovano predstavitveno brošuro in nato s klici, zoom sestanki, whatsapp sporočili, video posnetkom nagovora. To je bilo dejansko ključno v boju za glasove. Po izvolitvi sem prejel na telefon prek 100 čestitk od vsepovsod.
»Optimizem v slovenskem smučanju veseli tudi mene, saj je zelo pomemben za dobre priprave na olimpijsko sezono.«
Pa ste resnično z vsakomur zgradili osebni stik?
Kaj drugega mi ni preostalo, saj sem si želel nadaljevati navzočnost Slovenije v svetu FIS, kar sem vam v preteklosti tudi razkril. Kjer je bilo dodatno potrebno, v približno desetih državah, so mi pomagali pri Olimpijskem komiteju Slovenije, s štirimi državami sem vzpostavil kontakt tudi ob pomoči diplomacije prek naših veleposlaništev na tujem.
Koliko pa vam je bila pot lažja zaradi izredne zapuščine v smučarskem svetu gospoda Janeza Kocijančiča?
Odnose je treba graditi in njegova pot je bila izjemna. Gospoda Kocijančiča so dejansko poznali prav povsod po smučarskem svetu in če bi bilo podobno nekaterim primerom iz preteklosti, bi me pač on predstavil na kongresu z besedami: »Hvala vam za dolgoletno sodelovanje, to je moj naslednik, prosim, da ga podprete.« Toda zdaj je bilo drugače. Sezono smo bolj kot ne spremljali od doma, omenjenega uglednega slovenskega športnega funkcionarja pa, žal, ni več med nami. Ni bilo druge, kot zavihati rokave in štartati od temeljev.
Pred predsednikom SZS so številni izzivi tudi na tujem. FOTO: Leon Vidic/Delo
Kaj za slovensko smučanje pomeni vaša navzočnost v izvršnem svetu FIS?
Najprej je treba vsekakor poudariti, da ne gre za funkcijo, ki koristi samo posamezni nacionalni zvezi. Gre predvsem za dobrobit mednarodnega smučanja in posledično tudi slovenskega, saj slednje uživa ugled med deželami, ki se resno ukvarjajo s panogami na snegu. Sedimo za mizo z največjimi in sodelujemo pri odločitvah pomembnih za prihodnost našega športa.
Svetovna zveza je dobila novega predsednika – kako vi gledate na spremembo?
Johan Eliasch je prvi začel s kampanjo in v pogovorih z zvezami odprl vrsto pomembnih razvojnih vprašanj. Temu so sledili tudi ostali kandidati in vzpostavilo se je pričakovanje po spremembah. Na koncu je zmagal g. Eliasch, sicer lastnik uspešnega podjetja Head, ki je delegate prepričal, da je najbolj sposoben izpeljati pričakovane spremembe.
Kako je pred odhodom na počitnice pri smučarski zvezi? Ob začetku tedna smo denimo zaznali veliko optimizma ob srečanju s članicami alpske ekipe.
Pomembno je, da vse ohranjamo pod nadzorom in v skladu z razvojnimi načrti, v teh dneh potrjujemo proračune panog, pred poletjem bomo imeli zasedanje skupščine. Optimizem veseli tudi mene, saj je zelo pomemben za dobre priprave na olimpijsko sezono.
