Kodeks oblačenja je zapovedoval črno barvo, točka srečanja je bila ob Tromostovju, časovnica – šest ur – pa je napovedovala, da bo ta sprehod po Ljubljani res temel­jit. Kot po taktirki mojstra Plečnika. Mojster Plečnik se tudi imenuje doživetje, ki so ga v Turizmu Ljubljana v sodelovanju z agencijo Nea Culpa oblikovali ob 150. obletnici rojstva slovenskega arhitekta, vodi pa po poti, ki jo je postopoma preoblikoval po vrnitvi z Dunaja. V mojstra Plečnika se je prelevil vodnik Urban Logar, opremljen s pomembnim pripomočkom – metrom.

Vsak sprehod po Ljubljani je po svoje sprehod z Jožetom Plečnikom (1872–1957), pa če si slovitega arhitekta prikličemo v misli, ko stopamo po mostovih, ob arkadah, ulicah, nabrežjih in stavbah, ki jih je zasnoval, ali ne. In vsakdo, ki je vsaj enkrat obiskal muzej Plečnikova hiša, lahko zasluti osebnost zadržanega moža, zapriseženega delu, tudi če se ni poglabljal v njegov življenjepis ali, denimo, stal na Tromostovju in prešteval stebričev na osrednjem mostu.

A če začne to delati, namreč preštevati stebre, in po možnosti uporabi še meter, se hitro zaplete v nesimetrično simetričnost dela Jožeta Plečnika. Ko tako Urban Logar pokaže na sredino mostu in spodbudi člane odprave k štetju stebrov oziroma balustrov, se izkaže, da videz vara. Na eni polovici mostu je mogoče prešteti 7 krat 5 stebrov, na drugi 6 krat 6, pa vendar sta oba dela enako dolga. Na Tromostovju se začne tudi nagradno preštevanje značilnih Plečnikovih kandelabrov, in to lahko nepozornega sprehajalca hitro pahne v nenehen boj s spominom in vnovično preračunavanje.

Umetnost, ki je ves čas pred nosom

Tromostovje, kjer se začne doživet­je Mojster Plečnik, zasnovano za zahtevnejše občinstvo v majhnih skupinah, kakor pravijo pri Turizmu Ljubljana, je ena najbolj prepoznavnih točk (Plečnikove) Ljubljane; osrednji kamniti most iz leta 1842 stoji na mestu nekdanjega lesenega, strateško pomembnega srednjeveškega mostu. Plečnik tega ni hotel odstraniti, kajti pri svojem delu je vselej, kot spomni vodnik, sledil pravilu, da ne uničuje tega, kar so zgradili predniki.

Med letoma 1929 in 1932 mu je dodal mos­tova, namenjena pešcem, nove balustradne ograje s svetilkami in povezave s spodnjo teraso ob reki. Tam je dal zasaditi topole, še eno značilnost mesta, ki jih skoraj ne opazimo več, tako so se zlili v celoto. Pa vendar: »Arhitektura je najodgovornejša umetnost, saj je človeku vselej pred nosom,« spom­ni Urban Logar. In tudi Plečnik se je imel za izbranega umetnika, ki služi narodu, zato je za svoje delo pogosto odklanjal plačilo. Tromostovje je hkrati točka, kjer se križata njegovi urbanistični osi: vodna os in os, ki povezuje Rožnik z Ljubljanskim gradom.

S Tromostovja vodi mojster Plečnik naprej ob Ljubljanici – »ker lahko«, kajti prav po zaslugi velikega arhitekta je Ljubljanica regulirana in njena nabrežja urejena. Ob njej sta znamenita Makalonca in stopnišče proti parku Zvezda, kjer se mojster spet poigra z našimi čuti: ali se Gerberjevo stopnišče proti vrhu oži ali je samo takšen vtis?

Plečnikovo delo opazujemo na prizidku Filharmonije in ob Ljub­ljanici spet značilne topole, na Kongresnem trgu, za katerega je težko verjeti, da je bil še nedolgo nazaj neugledno parkirišče, in navsezadnje na Gimnaziji Jožeta Plečnika. »Ali veš, da je Jože Plečnik recikliral?« je mogoče prebrati na stopnišču šole. »V nove arhitekture in interierje je pogosto vključeval fragmente starejših zgradb in ostanke, ki so bili denimo najdeni ob izkopavanjih rimske Emone.« Prav pri tej gimnaziji se – najlepše se to vidi ob pogledu s terase na strehi – tako rekoč dotak­ne dela svojega učenca, arhitekta Edvarda Ravnikarja, ki je zasnoval Trg republike s stolpnicama TR2 in TR3. Njune poti so se razšle, ko je Ravnikar skupaj s še šestimi drugimi študenti šel v Pariz k Le Corbusierju, ki ga je Plečnik menda preziral.

Pri Plečnikovem kiosku

Plečnikova je tudi Vegova ulica, kamor se spustimo s Kongresnega trga. Ulico, ki je stičišče rimske in srednjeveške Ljubljane, je začel urejati s fasado Glasbene matice in nadaljeval postopoma vse do Trga francoske revolucije, kjer stoji spomenik Napoleonovim Ilirskim provincam, ki so nam prinesle metrični sistem. V dokaz Urban Logar na tem mestu privleče iz žepa meter in izmeri kvadratni stolp iz leta 1929: natanko meter krat meter.

Narodna univerzitetna knjižnica, ki si jo je Plečnik predstavljal kot svetišče, posvečeno znanju, je že na zunaj polna številnih detajlov, le eden med njimi so izstopajoča okna, ki spominjajo na odprte knjige. Na drugi strani ulice pa značilni okrogli kiosk, ob katerem se v misli na prvo žogo pritepe asociacija na to, da je bil Plečnik tudi strasten kadilec. Kiosk je zdaj prodajna točka revije Outsider, ob njem srečamo njeno glavno in odgovorno urednico Nino Granda, ki spomni, da so meščani od nekdaj negodovali nad tako rekoč vsako noviteto v mestu, tudi ko so postavljali okrogli kiosk na Vegovi. Maja 1930 je tako »Ljubljančan« v Slovenskem narodu zapisal: »Postavili so mal okrogel kiosk z neometane opeke pred 'Panjem' na ovinku ulice proti Rimski cesti. In zopet tarnajo za olepševanje mesta vneti možakarji, da je pokvarjeno vse Plečnikovo delo in da kiosk mora proč. Tega seveda ne vedo, da je tudi tu Plečnik vmes in da je mojster dobro premeril in pretehtal prostor, kjer stoji kiosk, ki mu je izbral tudi enostavno obliko nizkega močnega stebra.«

Skrivnost Peklenskega dvorišča

Obnova in preureditev Križank, samostanskega kompleksa sred­njeveškega reda nemških križ­nikov, je bilo zadnje obsežnejše arhitektovo delo, saj ga je izvedel v starosti 80 let, kot izvemo v vodniku po njegovih delih, ki sta ga napisala Andrej Hrausky in Janez Koželj.

Prostor, kamor lahko vstopijo le redki in kjer za nekaj trenutkov spoštljivo obmolkne tudi vodnik, je Peklensko dvorišče. O njem je največkrat mogoče prebrati, da ga je Plečnik zasnoval kot prizorišče za manjše koncerte in da je njegova posebnost mreža stenskih svetilk, ki ustvarjajo iluzijo neba. Toda vodnik tukaj preide na razsežnosti, za katere se zdi, da so prej legenda kot resnične, a spet razkrivajo veliko o arhitektovi osebnosti in njegovi zameri do študentov, ki so šli pod okrilje Le Corbusierja. V talnih krogih jih je menda s pomočjo gematrije (nadomeščanja črk abecede s številkami) uklel zaradi te izdaje. V podrobnostih se nepoznavalec hitro izgubi, natančno pa jih je razdelal Tine Kurent v Arhitektovem zvezku II. Legenda ali ne, prav lahko pa si je predstavljati arhitekta, kako se je ob večerih postavil na sredino tega dvorišča, prosil, da prižgejo luči, in si ogledoval svoje delo.

Z mojstrom Plečnikom se povzpnemo na Ljubljanski grad, zaplujemo po Ljubljanici do njegovih zapornic in pod njegovimi mostovi, imamo učno uro v njegovem kabinetu na fakulteti za arhitekturo in končamo na kavi v njegovi hiši v Trnovem. Na njegovem vrtu, kjer še vedno rastejo zeli, se zdaj sprehajajo obiskovalci, o čemer pa – vsaj po opisih osebnostnih značilnosti mojstra Plečnika – lahko upravičeno podvomimo, da bi mu bilo všeč. Niti za ljubezen mu ni bilo mar, pomembna sta bila le delo in ustvarjalnost, in tako je menda tesno prijateljevanje z Alice Masaryk, hčerko češkega predsednika Tomáša G. Masaryka, ki je Plečniku zaupal prenovo Praškega gradu, in farmacevtko Emilijo Fon, »prijateljico, ki je želela biti soproga«, kot lahko preberemo v Plečnikovi hiši, ostajalo živo predvsem zaradi dopisovanja. Še najbliže mu je bila njegova gospodinja Urška Luzar, ki je živela v njegovi hiši, a še vedno ni imela vstopa v prostor, kjer je mojster sprejemal prijatelje. Ona je menda poskrbela za vse – le kavo si je znal skuhati sam. Ob štedilniku je še vedno njegov stol, v njegovi sobi pa črni plašč in par ponošenih, a lično zloščenih čevljev.